Jedro

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te obveznosti ni mogoče tolmačiti tako, da bi delodajalec v odpovedi moral obrazložiti vsako podrobnost okoliščin in ravnanj, zaradi katerih podaja odpoved. Zadošča, da obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine ali pa ravnanja delavca, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ne bo nezakonita zgolj zato, ker v njej ni pojasnjena vsaka najmanjša organizacijska sprememba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku vročena 24. 6. 2016, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo 8. 8. 2016, ampak mu je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, tako da mu za ta čas pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna nadomestilo plače v višini 2.621,73 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke in tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače ter mu obračuna denarno povračilo v višini 45.921,80 EUR bruto ter po obračunu in odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost tožniku izplača pripadajoč neto znesek. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zaradi slabih poslovnih rezultatov izvedla reorganizacijo, ki se je odrazila v zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodje prodajnih projektov II za enega delavca (tožnika) in preraporeditvi tožnikovega dela na preostale zaposlene, kar predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da poslovni razlog v smislu drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ni utemeljen temveč fiktiven, če odpovedni razlog, ki ga delodajalec navaja v odpovedi, ni realno izvedljiv in izveden. V odpovedi je tožena stranka navedla, da lahko celoten obseg dela opravijo štirje zaposleni na delovnem mestu vodje prodajnih projektov II in po potrebi posamezna dela in naloge tega delovnega mesta ostalih zaposleni v družbi; sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je tožnikov projekt T. za določeno obdobje prevzela zunanja sodelovka A. G., vse ostale tožnikove stranke oziroma projekte pa so prevzeli ostali zaposleni na delovnem mestu vodja prodajnih projektov II. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora sodišče izhajati iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga in ne sme upoštevati novih razlogov, navedenih v sodnem postopku, ali pa jih celo samo ustvarjati, temveč se mora omejiti na tisti razlog, ki ga je v odpovedi navedel delodajalec. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da celotnega obsega dela na delovnem mestu vodje prodajnih projektov II niso mogli opraviti preostali štirje zaposleni na tem delovnem mestu, zaradi česar je tožnikovo delo morala prevzeti tudi zunanja sodelavka. Navedeno potrjuje tudi izpovedba priče R. R., da je bilo delo tožnika med ostale štiri zaposlene razdeljeno s kar precejšnjo zamudo. Tožena stranka kot razloga za odpoved tožniku ni navedla reorganizacije, v skladu s katero se določena dela zaradi ekonomskih razlogov oddajo zunanjim izvajalcem. Tožena stranka je s prenosom dela na zunanjo izvajalko kršila 7. člen Splošnega akta o organizacijski strukturi in sistemizaciji delovnih mest. Ta določa, da se za izvajanje posameznih funkcij ali del lahko najame zunanje izvajalce, vendar le pod pogojem, da nihče od internih sodelavcev ne ustreza potrebam po izvajanju določenih aktivnosti ali pa predstavlja tako sodelovanje optimizacijo poslovanja.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Celotna revizija temelji predvsem na tezi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka v sami odpovedi ni navedla, da je del tožnikovega dela (projekt T.) prenesla na zunanjo izvajalko, kar naj bi pomenilo, da je dejanski razlog za odpoved drugačen, kot pa je naveden v odpovedi. V odpovedi je namreč tožena stranka najprej navedla ekonomske razloge (izguba poslovanja v obdobju januar - maj 2016, nemožnost izboljšanja poslovanja v nadaljevanju leta 2016, padanje prihodkov za 12% od leta 2012 do 2015), nato pa organizacijski razlog (zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu vodje prodajnih projektov II, in sicer iz 5 na 4 zaposlene, ob ugotovitvi, da lahko celoten obseg dela na tem delovnem mestu opravijo štirje zaposleni, ter po potrebi ostali zaposleni v družbi).

8. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je vezano tudi na ugotovitev, da je A. G. delo v zvezi s stranko T. kot zunanja izvajalka za toženo stranko opravljala od septembra 2015 (tožniku je bila odpoved podana devet mesecev kasneje) in je te storitve za toženo stranko prenehala opravljati septembra 2016 (to je le dober mesec po prenehanju delovnega razmerja tožnika). Navedeno pomeni, da v času odpovedi delo v zvezi s T. ni bilo sestavni del tožnikovega dela, zato toženi stranki ni možno očitati, da v odpovedi ni navedla tudi tega, da se delo v zvezi s to stranko prenaša na zunanjo izvajalko. Posledično so neutemeljene revizijske navedbe o širitvi odpovednih razlogov v postopku pred sodiščem.

9. Celo v primeru, če bi do prenosa projekta T. na zunanjo izvajalko prišlo v zvezi z izvedeno reorganizacijo, torej ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, sama odpoved ne bi bila nezakonita zgolj zaradi tega, ker ta prenos v sami odpovedi ni posebej omenjen. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1, mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te obveznosti ni mogoče tolmačiti tako da bi delodajalec v odpovedi moral obrazložiti vsako podrobnost okoliščin in ravnanj, zaradi katerih podaja odpoved. Zadošča, da obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine ali pa ravnanja delavca, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ne bo nezakonita zgolj zato, ker njej ni pojasnjena vsaka najmanjša organizacijska sprememba. Obstoj dejanskih razlogov, torej zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu za enega izvajalca in dejstvo, da delo, ki ga je na tem delovnem mestu opravljalo pet delavcev, sedaj opravljajo preostali štirje izvajalci, je tožena stranka dokazala. Prav tako je dokazala tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani ekonomski razlog, zaradi katerega se je sploh odločila za reorganizacijo, to je izgubo pri poslovanju v obdobju januar – april 2016 v znesku 43.484,00 EUR in stalno upadanje prihodkov tožene stranke v zadnjih letih ter nedoseganje postavljenih planov.

10. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski zaključek, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženi dejanski razlog za odpoved ni podan in da je odpoved posledično nezakonita že iz tega razloga. Dejanski razlogi za odpoved niso bili fiktivni, ampak je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela tako, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, razdelila med preostale zaposlene. Prav tako niso bili fiktivni ekonomski razlogi, zaradi katerih se je tožena stranka lotila reorganizacije dela. Za presojo obstoja odpovednega razloga tudi ni bistveno, da je ena od prič izpovedala, da je bila dejanska razdelitev tožnikovega dela med preostale štiri zaposlene na delovnem mestu vodje prodajnih projektov II opravljena s precejšnjo zamudo oziroma potem, ko je bil tožnik že nekaj časa odsoten. Sicer pa tožnik s to navedbo predvsem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišči tega dela izpovedbe priče R. R. nista vzeli kot sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor o neupoštevanju določb 7. člena Splošnega akta o organizacijski strukturi in sistemizaciji delovnih mest. Ta sicer res določa, da se najem zunanjih izvajalcev storitev izvede pod pogojem, da nihče od internih sodelavcev ne ustreza potrebam po izvajanju določenih aktivnosti oziroma, da takšno sodelovanje predstavlja poslovno odločitev podjetja z vidika optimizacije poslovanja. Vendar ta določba ni pomembna za ta spor, saj je bil prenos nalog v zvezi s T. na zunanjo sodelavko A. G. izveden še pred sprejemom navedenega splošnega akta.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.