Jedro

Pravica do sodelovanja v postopku je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, druga stran tega pa je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče obrazložiti. Kršitev te pravice pa ni podana, če sodišče na primer celo prezre dokaz, ki je očitno neutemeljen, neprimeren ali nebistven, torej če zavrnitve takega dokaznega predloga zaradi preztrja tudi ne obrazloži. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Navedeno pomeni, da mora stranka vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi v postopku sploh lahko uspela, če bi jih dokazala, navesti že v samem zahtevku in ne šele ob zaslišanju. To pa pomeni, da ni dopustno izvajanje dokazov z namenom, da se dopolni pomanjkljiva trditvena podlaga.

Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 30. 1. 2016 zavrne.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sklepa in podredno razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da je podal številne trditve, s katerimi pojasnjuje škodo, ki presega škodo zaradi same realizacije izvršbe in se odraža v posebno upravičenih razlogih za odlog izvršbe. Sodišče pa je vse njegove trditve in dokazne predloge relativiziralo z namenom izničenja le teh. S tem, ko je sodišče navedlo, da bi zaslišanje pomenilo le nedopustno širjenje trditvene podlage, sodišče očitno ve, kaj bi dolžnik izpovedal. Jasno je, da udeleženec v postopku z zaslišanjem ne more širiti trditvene podlage, nenazadnje pa samo zaslišanje vodi in usmerja sodišče. Ob tem, da sodišče dokazov ni izvedlo, pa je hkrati dolžniku očitalo, da z izpiski prihodkov ni izkazal lastnih trditev. Dolžnik lahko dejstva dokazuje s poljubnimi dokazi, iz argumentacije sodišča pa izhaja, da dokaz z zaslišanjem ni primeren. Postopanje sodišča, ko je brez obrazložitve zavrnilo zaslišanje dolžnika, je arbitrarno in predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Sodišče tako ni ravnalo skladno z 287. členom ZPP. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2003, III Ips 64/2009, II Ips 216/2008 in II Ips 720/2003. Kršene so bile tudi pravice iz 23. in 25. člena Ustave. Sklicevanje sodišča na varovalne določbe ZIZ je neprepričljivo, saj zakon ne more predvideti vseh dejanskih stanov in okoliščin dejanskega stanja. Sodišče nima podlage za tako grobo razlago 71. člena ZIZ. Razlaga, da kakršna koli škoda, ki izvira iz zmanjšanja premoženja dolžnika, ni pravno relevantna, je arbitrarna. Škoda, ki se razteza na bližnje osebe, ni škoda, ki redno nastane ob realizaciji izvršbe. Tudi sicer pa sklep v delu, ko navaja, da nemožnost preživljanja družinskega člana ni pravno relevantna škoda, sploh ni obrazložen. Nerazumljiva je tudi obrazložitev glede presoje trditev dolžnika, da se zaradi izvršbe posega v pravice do šolanja hčerke in glede presoje v luči dejstva, da se izvršba lahko odloži zgolj za tri mesece od vložitve predloga dalje, saj odlog zaradi posebno upravičenih razlogov teče od izdaje sklepa in ne vložitve predloga. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo skladno s prvim odstavkom 71. člena ZIZ le v določenih zakonsko opredeljenih primerih (prvi pogoj), če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi pogoj) in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (tretji pogoj). Po drugem odstavku istega člena sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Skladno s splošnim načelom trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je breme zatrjevanja in dokazovanja pogojev za odlog na dolžniku, ki mora zato, da doseže odlog izvršbe, verjetno izkazati obstoj vseh treh pogojev kumulativno (odlog po prvem odstavku 71. člena ZIZ) oziroma obstoj posebno upravičenih razlogov (odlog po drugem odstavku 71. člena ZIZ).

6. Dolžnik je v tem postopku predlagal odlog izvršbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, sodišče prve stopnje pa ga je na tej podlagi tudi obravnavalo, saj dolžnik ni izkazal vložitve nobenega od v prvem odstavku 71. člena ZIZ taksativno navedenih pravnih sredstev.

7. Dolžnik v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj sodišče ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem dolžnika. V zvezi s tem zatrjuje tudi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Kršitve jamstev izjavljanja v dokaznem postopku zajemajo raznovrstne položaje. Pravica do sodelovanja v postopku je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, druga stran tega pa je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče obrazložiti (primerjaj drugi odstavek 287. člena ZPP). Kot navaja pravna teorija, pa se kršitev po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ z določenega vidika kaže kot kršitev relativne narave. Glede na dikcijo navedene točke je ta namreč podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem, torej s kršitvijo določb ZPP. Navedena kršitev pravil postopka tako ni podana, če sodišče na primer celo prezre dokaz, ki je očitno neutemeljen, neprimeren ali nebistven,(1) torej če zavrnitve takega dokaznega predloga zaradi preztrja tudi ne obrazloži. 8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem dolžnika. Pri tem je sicer uporabilo nekoliko neroden izraz, da bi zaslišanje pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, vendar pa je sodna praksa glede nedopustnosti informativnih dokazov enotna in jasna, sodišče pa je s svojo odločitvijo sledilo sodni praksi in pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki velja tudi v izvršilnem postopku. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Navedeno pomeni, da mora stranka vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi v postopku sploh lahko uspela, če bi jih dokazala, navesti že v samem zahtevku in ne šele ob zaslišanju. To pa pomeni, da ni dopustno izvajanje dokazov z namenom, da se dopolni pomanjkljiva trditvena podlaga. Dolžnik svojega predloga za odlog tudi po presoji višjega sodišča ni utemeljil s podajanjem pravno relevantnih navedb, zato v zvezi z njim ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Navedeno je dovolj jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje s tem, ko je dolžniku pojasnilo, da je poslabšanje materialnega položaja dolžnika naravna posledica izvršbe, da je izvršbo zaradi posebno upravičenih razlogov možno odložiti le za tri mesece, dolžnik pa ni podal navedb o tem, da bi se situacija po treh mesecih spremenila, da je nenazadnje tudi ločen in ni edini zavezanec za preživljanje hčerk in da preživljanje hčerk, s tem pa tudi šolanje, varujejo že določbe 102. člena ZIZ o omejitvah izvršbe. To, da po presoji sodišča prve stopnje dolžnik s plačilnimi listinami ni izkazal višine dohodkov ravno ob vložitvi predloga za izvršbo, za samo odločitev oziroma njeno (ne)pravilnost ni bistveno.

9. Sodišče tako ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi – sodišče med drugim ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.(2) Tudi, če bi sodišče izvajalo dokaze, ne bi moglo sprejeti drugačne odločitve, saj dolžnikove navedbe niso bile relevantne in tudi ob ugotovitvi njihove resničnosti s predlogom za odlog dolžnik ne bi mogel uspeti. Sodišče prve stopnje tako ni postopalo nezakonito, kar pa pomeni, da ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na navedeno sodišče prve stopnje dolžniku tudi ni kršilo pravice do enakega varstva pravic v postopku, do sodnega varstva in do pravnega sredstva postopku (primerjaj na primer tudi sklepa Ustavnega sodišča RS Up 134/03 z dne 12. 1. 2005 in Up-515/04 z dne 11. 2. 2005).

10. Odločitev sodišča prve stopnje glede neobstoja pogojev za odlog po drugem odstavku 71. člena ZIZ je pravilna. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik v predlogu za odlog ni zatrjeval, da se bi se njegovo finančno stanje in posledično nemožnost preživljanja oziroma šolanja hčerk(e), na katerega se je skliceval, v času predvidenega odloga treh mesecev lahko izboljšalo. Z ničemer ni uveljavljal, da bi se njegova situacija v tem času lahko kakorkoli spremenila, ali da si bo v tem času zagotovil izredna finančna sredstva. Ker je kot posebno upravičen razlog mogoče upoštevati le tak življenjsko izjemen dogodek, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, zaradi česar je tudi odlog iz tega razloga mogoče dovoliti le za tri mesece, dolžnik pa obstoja takega razloga niti ni zatrjeval, je sodišče njegov predlog za odlog izvršbe pravilno zavrnilo. Ni mogoče slediti dolžnikovemu pritožbenemu očitku, da obrazložitev sodišča v tem delu ni bila razumljiva. Res je sicer sodišče navedlo, da je rok, za katerega bi sodišče lahko dovolilo odlog, že potekel in da sodna praksa ni povsem enotna glede tega, ali je v takem primeru dolžnikov predlog za odlog sploh še dovoljen (oziroma ali ima za odločitev o njem pravni interes) ali pa je odlog še mogoče dovoliti za tri mesece od izdaje sklepa, vendar pa bistvo odločitve niti ni v tej ugotovitvi, temveč ravno v tem, da dolžnik ni podal nobenih navedb o začasnosti njegove situacije.

11. Prav tako je sodišče pravilno razlagalo 102. člen ZIZ, ki varuje materialni položaj dolžnika in njegovih družinskih članov in s tem tudi pravico do šolanja le-teh. Ne drži torej, da odločitev sodišča v tem delu ni obrazložena, saj je v zvezi s pomenom 102. člena ZIZ sodišče pravzaprav podalo najbolj obsežno obrazložitev, s katero se višje sodišče strinja. Sodišče je ugotovilo tudi, da sta hčerki dijakinji in da dolžnik ni edini zavezanec za preživljanje otrok. Tudi glede šolanja hčera pa dolžnik v predlogu ni podal konkretnih trditev. Ni namreč navedel, kakšni so stroški šolanja in obšolskih aktivnosti ter zakaj konkretno bo hčerka morala te aktivnosti opustiti (kakšni so morebitni drugi njegovi stroški, ki so nujnejši, kakšni so dohodki matere in podobno). Kot že rečeno pa je bistveno, da dolžnik niti ni zatrjeval kratkotrajnosti te situacije. Pri presoji utemeljenosti predloga za odlog izvršbe zaradi posebno upravičenih razlogov sicer ni bistveno zatrjevanje nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ter zato tudi ni bistvena presoja škode, vendar pa je sodišče kljub temu pravilno in dovolj jasno obrazložilo tudi, da pravno relevantna škoda ni škoda, ki pomeni redno posledico izvršbe, kar pa dolžnikova zatrjevana dejstva predstavljajo. V primeru, da dolžnik preživlja družinske člane, izvršba redno vpliva tudi na njihov materialni položaj, kar se kaže ravno v tem, da je dolžnikov dohodek varovan v večji meri, če je dolžan preživljati družinske člane.

12. Glede na vse navedeno pritožba dolžnika ni utemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana : Uradni list republike Slovenije : GV Založba, 2005-, strani 297, 289 in 290. Op. št. (2): N. Betteto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana : Uradni list republike Slovenije : GV Založba, 2005-, stran. 661, glej tudi str. 662.