Jedro

Grožnja v smislu 135. člena KZ-1 mora biti objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se: - obsojenega B. R. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, za dejanje, ki je opisano pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer, da je ogrozil varnost druge osebe z ustno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo s tem, ko je dne 24. 9. 2011 na cesti v L. na F. Ž. kričal in ga zmerjal, ko je šel po cesti, z rokama mahal proti njemu in prečkal cesto ter šel proti njemu ter mu grozil „če ima kakšen problem, da kaj sploh hodi dol in naj se ne vrača po isti poti nazaj“ ter tako hodil za njim po vasi, zaradi česar se je F. Ž. prestrašil in počutil ogroženega ter dejanje takoj prijavil na policijo; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B); - na podlagi 57. člena KZ-1 se obsojencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu ob upoštevanju določenih kazni za kazniva dejanja, opisana pod točkama 1 (za vsako en mesec zapora) in 3 (tri mesece zapora) izreka sodbe sodišča prve stopnje, po 2. in 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je B. R. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 55/2008 do 55/2009, v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS št. 55/2008 do 91/2011, v nadaljevanju KZ-1B) ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo en mesec zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B prav tako en mesec zapora ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 tri mesece zapora, nakar mu je izreklo (pravilno določilo) enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je ravnanje na škodo oškodovanke Z. Ž., ki ga je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B. Pritožbeno sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje v okviru pogojne obsodbe določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu ob upoštevanju ostalih določenih kazni določilo enotno kazen pet mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik. V zahtevi uveljavlja, da v izreku opisana ravnanja obsojenca ne izpolnjujejo zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj; da glede dejanja na škodo F. Ž., ki je opisano pod 1. točko izreka, ni izkazan obsojenčev naklep; da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe; da bi sodišče druge stopnje za kaznivo dejanje na škodo Z. Ž. obsojencu moralo izreči milejšo sankcijo ter da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh navedb v pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo navedla, da je o obstoju kršitve materialnega prava mogoče govoriti le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon, vložnik zahteve pa sam navaja določena dejstva in okoliščine, ki naj bi kazala na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je sodišče svojo odločitev za zavrnitev dokaznih predlogov argumentiralo, ustrezne razloge pa ima tudi sodba sodišča druge stopnje.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je podal izjavo, v kateri je vztrajal pri vloženi zahtevi in v njej navedenih argumentih.

B.

**Glede kaznivih dejanj opisanih pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje**

5. Pod 1. točko izreka sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, da je dne 3. 7. 2011 v L. z osebnim terenskim vozilom zapeljal proti F. Ž., da je le-ta moral odskočiti in Z. Ž. zagrozil, „da jo bo zatolkel v asfalt, da je niti bager ne bo mogel pobrati“, zaradi česar sta se Ž. prestrašila in počutila ogroženo ter dejanje prijavila takoj na policijo, s čimer je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (dejanje na škodo F. Ž.) in kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena v zvezi s 7. členom KZ-1B (dejanje na škodo Z. Ž.).

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da so razlogi sodišč, ki se nanašajo na obstoj navedenih kaznivih dejanj in obsojenčeve krivde, protispisni ter da je podana kršitev kazenskega zakona. Po oceni zagovornika glede dejanja na škodo F. Ž. ni izkazano, da bi obsojenec proti oškodovancu zapeljal naklepno, z namenom, da ogrozi njegovo varnost. Zgolj vožnja po cesti oziroma poti pa ne predstavlja izvršitvenega ravnanja ogrožanja varnosti. Opozarja, da je oškodovanec nepravilno hodil po sredini ceste ter da sodišče sploh ni ugotovilo, kdaj je obsojenec oškodovanca zagledal. Oškodovanec je povedal, da je obsojenca zaradi konfiguracije terena zagledal kar naenkrat, kar velja tudi obratno.

7. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Po ustaljeni sodni praksi za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje, da je konkretni oškodovanec grožnjo ocenil kot resno. Grožnja mora biti takšne narave in intenzitete, da je pri drugem objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost.(1)

8. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da vožnja z avtomobilom proti oškodovancu na način, da mora slednji odskočiti nedvomno predstavlja ravnanje, ki je pri oškodovancu objektivno zmožno povzročiti občutek ogroženosti, tudi v primeru, ko oškodovanec nepravilno hodi po sredini vozišča. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pa je podana le, če storilec na tak način vozi prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v celoti sledilo skladni izpovedbi oškodovancev, ki sta povedala, da je obsojenec proti F. Ž. zapeljal z nezmanjšano hitrostjo, tako da je oškodovanec, ki je hodil po sredini poti, moral odskočiti. V nadaljevanju je sodišče zaključilo, da je obsojenec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Pritožbeno sodišče je na očitke glede pomanjkanja naklepa odgovorilo, da je obsojenec oškodovanca videl, pa kljub temu ni zaviral, zato ni dvoma, da je hotel ogroziti njegovo varnost. Sodišči sta torej navedli razloge o obstoju objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, v obrazložitvah sodb pa tudi ni zaznati nepravilnega povzemanja izvedenih dokazov oziroma t. i. protispisnosti, kot to neutemeljeno uveljavlja zagovornik. Z navedbami, da oškodovancu ni bilo treba odskočiti ter da obsojenec ni imel naklepa ogroziti njegove varnosti pa zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

9. Zagovornik nasprotuje tudi zaključku sodišč, da je podano kaznivo dejanje na škodo Z. Ž. Navaja, da to kaznivo dejanje v izreku sodbe ni v zadostni meri konkretizirano ter da tudi sicer ni prišlo do nikakršnega ogrožanja. Iz izpovedb oškodovancev naj bi po navedbah zagovornika izhajalo, da je do verbalnih groženj prišlo šele, ko je obsojenec avto že parkiral, torej ko je obsojenec šel v nasprotno smer po svojem dvorišču, oškodovanka Ž. pa je za njim še kričala in vpila, kar po oceni zagovornika gotovo ni reakcija prestrašene osebe, pač pa je kvečjemu šlo za besedni dvoboj.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da so v izreku opisane besede, ki jih je obsojenec izrekel oškodovanki, nedvomno takšne narave, da so objektivno zmožne povzročiti prestrašenost za življenje in telo, še posebej v konkretnem primeru, ko so bile izrečene nekaj trenutkov po dejanju na škodo F. Ž. Sodišči pa tudi nista ugotovili, da bi oškodovanka obdolženca izzivala oziroma da bi bile podane kakšne druge okoliščine, ki bi kazale, da se oškodovanka ni počutila ogroženo. Nasprotno, sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič ocenilo, da je bila oškodovanka zaradi izrečenih besed prestrašena. Sodišči sta torej materialno pravo uporabili pravilno in svojo odločitev glede obstoja pravno relevantnih dejstev obrazložili. Vprašanje prepričljivosti teh razlogov pa sodi v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zagovornik nadalje uveljavlja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo nekatere dokazne predloge obrambe. Meni, da gre v obravnavani zadevi z vidika pravic obrambe za specifično situacijo, saj očitki zoper obsojenca temeljijo izključno na izpovedbah oškodovancev. Sodišče bi zato po oceni zagovornika moralo dokaze oceniti še toliko bolj skrbno ter dopustiti širše polje dokazovanja, torej izvesti tudi dokaze, ki niso strogo vezani na očitke v obtožbi, kažejo pa na dinamiko odnosov med obsojencem in oškodovanci. Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče J. B., obsojenčevega soseda, ki je bil očividec incidenta, do katerega je prišlo nekaj dni po očitanem dejanju, ko je oškodovanec provokativno skočil pred vozilo obsojenca. S tem bi se izkazalo, da se oškodovanec ob obravnavanem dogodku ni mogel počutiti ogroženega. Prav tako nepravilno je po mnenju zagovornika sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo rekonstrukcije in ogleda kraja kaznivega dejanja. Obsojenec je s tem dokazom želel dokazati, da zaradi konfiguracije terena ni mogoče, da bi se obsojenec po spornem odseku ceste peljal s takšno hitrostjo, kot jo je navedel oškodovanec oziroma da slednji pretirava. Do kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov pa je po mnenju zagovornika prišlo tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v listine pravdnih spisov, s čimer bi se potrdilo, da so očitki oškodovancev izmišljeni ter da ni življenjsko, da bi se oškodovanci - glede na siceršnji odnos do obsojenca - zaradi njegovih ravnanj počutili ogrožene oziroma da bi jih obsojenec celo fizično napadel. S tem v zvezi zagovornik še navaja, da se tudi pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov in je tako kršilo obsojenčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

12. Po oceni Vrhovnega sodišča obsojencu ni bila kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov niti pravica do obrazložene sodne odločbe ter pravica do pritožbe. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagani dokazi ne bi pripomogli k razjasnitvi zadeve oziroma da je bilo dejansko stanje razjasnjeno z izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče je pritrdilo zagovorniku, da so razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče J. B. skopi, vendar je ocenilo, da je bil ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen. Dogodek, o katerem naj bi izpovedala ta priča, namreč ni predmet tega kazenskega postopka (8. točka sodbe sodišča druge stopnje). Tudi po oceni Vrhovnega sodišča predlagani dokaz v obravnavanem primeru očitno ne more biti uspešen. Četudi bi se namreč izkazalo, da je oškodovanec ob neki drugi priliki skočil pred vozilo obsojenca, ta ugotovitev sama zase ne bi vplivala na oceno oškodovančevega občutka ogroženosti v obravnavanem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je obsojenec z avtomobilom peljal proti njemu, tako da je moral odskočiti. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede zavrnitve dokaznega predloga za opravo ogleda in rekonstrukcije. Pravilno je pojasnilo, da hitrost obsojenčeve vožnje v obravnavanem primeru ni bistvena, temveč je odločilno, da je obsojenec peljal z nezmanjšano hitrostjo, kljub temu, da je oškodovanca videl (7. točka sodbe sodišča druge stopnje). Glede uveljavljane neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v listine pravdnih spisov pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlogu zagovornika, da se pribavijo pravdni spisi ugodilo in je na glavni obravnavi dne 22. 10. 2012 tudi prebralo tožbe v pravdnih postopkih, zavrnilo pa je nadaljnji dokazni predlog, da se preberejo tudi vsi odgovori na tožbe, pripravljalne vloge, priloge ter zapisnik o zaslišanju prič z dne 11. 6. 2012. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da obramba niti ob podaji dokaznega predloga za pribavo pravdnih spisov dne 9. 5. 2012 niti na nadaljnjih narokih tega dokaznega predloga ni ustrezno substancirala oziroma navedla, katera pravno relevantna dejstva oziroma okoliščine naj bi se z branjem teh listin sploh dokazovala. Sodišče prve stopnje zato z zavrnitvijo tega (nekonkretiziranega) dokaznega predloga ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Kršitve pa ni moč očitati niti pritožbenemu sodišču, ki se do pritožbenih navedb glede zavrnitve tega dokaznega predloga resda ni posebej opredelilo. Glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče obsojenčeve možnosti za obrambo presojalo, konkretna pritožbena navedba pa je bila očitno neutemeljena, pritožbeno sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrazložene sodne odločbe oziroma pravico do pritožbe.

13. V zvezi z dejanjem na škodo Z. Ž. zagovornik še navaja, da je sodišče druge stopnje to dejanje pravno opredelilo drugače kot sodišče prve stopnje, in sicer kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, saj je ocenilo, da je KZ-1B za obsojenca milejši. Kljub temu je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo enako kazensko sankcijo kot sodišče prve stopnje, tj. pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora. Poudarja, da je sodišče prve stopnje obsojencu kazen izreklo na zakonskem minimumu, kaznovalni okvir KZ-1B pa je milejši, zato bi pritožbeno sodišče obsojencu moralo izreči blažjo kazensko sankcijo.

14. Kot je navedeno že v 5. točki te odločbe je sodišče prve stopnje dejanje na škodo Z. Ž. kvalificiralo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katero je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje, ki je obsojencu za to kaznivo dejanje v okviru pogojne obsodbe določilo enomesečno zaporno kazen, torej ni izbralo najblažje predvidene vrste kazni (tj. denarne kazni), prav tako pa tudi zaporne kazni ni odmerilo na zakonskem minimumu, saj je slednji po določbi prvega odstavka 46. člena KZ-1 znašal petnajst dni zapora. Z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 15. 5. 2012, je bil kaznovalni okvir za to kaznivo dejanje spremenjen. V 135. členu KZ-1B (kaznivo dejanje grožnje) je predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev, pri čemer je v prvem odstavku 46. člena splošni zakonski minimum kazni zapora zvišan na en mesec. Pritožbeno sodišče je štelo, da je zaradi nižjega posebnega maksimuma novejši zakon milejši. Kljub temu je obsojencu v okviru pogojne obsodbe določilo enako kazen kot sodišče prve stopnje, torej en mesec zapora. Glede na citirano določbo 46. člena KZ-1B pritožbeno sodišče nižje zaporne kazni niti ni moglo določiti, zagovornik pa tako v pritožbi kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, da bi okoliščine primera utemeljevale določitev denarne kazni v pogojni obsodbi. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi zagovorniku, da bi pritožbeno sodišče obsojencu moralo izreči milejšo kazen oziroma da je določena zaporna kazen dejansko višja kot tista, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče obsojencu ni določilo niti absolutno strožje kazni kot sodišče prve stopnje, odmerjena zaporna kazen pa tudi ni relativno strožja (tj. ob upoštevanju spremenjenega kaznovalnega okvira), saj je pritožbeno sodišče kazen odmerilo na splošnem minimumu, ki je po KZ-1B predviden za zaporno kazen, medtem ko je sodišče prve stopnje kazen odmerilo nad splošnim minimumom, ki ga je za zaporno kazen določal KZ-1. **Glede kaznivega dejanja opisanega pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje**

15. Iz opisa dejanja pod 2. točko izreka sodbe izhaja, da je obsojenec zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B izpolnil s tem, da je dne 24. 9. 2011 na cesti v L. na F. Ž. kričal in ga zmerjal, ko je šel po cesti, z rokami mahal proti njemu in prečkal cesto ter šel proti njemu in mu grozil „če ima kakšen problem, da kaj sploh hodi dol in naj se ne vrača po isti poti nazaj“ ter tako hodil za njim po vasi, zaradi česar se je F. Ž. prestrašil in počutil ogroženega ter dejanje takoj prijavil policiji.

16. Zagovornik uveljavlja, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj ne predstavlja resnega ogrožanja varnosti oškodovanca. Navaja, da v izreku zatrjevano kričanje in zmerjanje ni z ničemer konkretizirano, tako da ni razvidno, kaj naj bi bilo v besednih izrazih takšnega, da bi se oškodovanec počutil ogroženega. Poudarja, da za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ne zadošča vsaka grožnja, temveč le tista, ki je - tako objektivno kot subjektivno - resna, kar pomeni, da gre za grožnjo s konkretnim, resnim napadom na življenje ali telo drugega. Ob tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010 in I Ips 6007/2010 z dne 26. 1. 2012. 17. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da opisano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Že v 7. točki te odločbe je bilo pojasnjeno, da mora biti grožnja v smislu 135. člena KZ-1 objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne zadostuje. Zagovornik pravilno opozarja, da v začetku opisa navedeno kričanje in zmerjanje ni konkretizirano niti ni določneje opisano obsojenčevo mahanje z rokama, tako da iz tega dela opisa ni moč sklepati, da je obsojenec oškodovancu grozil z napadom na telesno celovitost(2). Da je v obravnavanem primeru šlo za grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca, pa ne izhaja niti iz obsojenčevih besed („imaš kakšen problem“, „kaj sploh hodiš dol“ in „ne vračaj se po isti poti nazaj“) ter navedbe, da je obsojenec nato hodil za oškodovancem po vasi. Te besede sicer lahko pomenijo napad na življenje ali telo oškodovanca, lahko pa pomenijo tudi grožnjo z drugimi negativnimi posledicami(3). Ne glede na ugotovitve sodišča, da sta bila obsojenec in oškodovanec v sporu zaradi lastništva ceste ter da je obsojenec slabe tri mesece pred tem dogodkom proti oškodovancu že izvršil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, iz opisa očitanega ravnanja v izreku sodbe ne izhaja, da je obsojenec tudi v obravnavanem primeru ogrozil oškodovančevo varnost na način, ki ga predvideva 135. člen KZ-1. 18. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je glede dejanje, opisanega pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje podana kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

**Glede kaznivega dejanja opisanega pod 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje**

19. Pod 3. točko izreka sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, da je dne 24. 9. 2011 na cesti v L. zgrabil F. Ž. za roko in ga potegnil k sebi, nato pa ga z nogo brcnil v stegno leve noge, s čimer mu je povzročil 6 cm veliko udarnino levega stegna, 3 x 2 cm veliko odrgnino na levi strani hrbta, več podolgovatih povrhnjih odrgnin na upogibni strani desnega zapestja, zaradi česar je bila 2 do 3 dni oslabljena njegova noga, s čimer je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. 20. Zagovornik v zahtevi navaja, da na opisan način sploh ni mogoče povzročiti vseh poškodb, ki jih je oškodovanec zatrjeval. Meni, da s potegom za roko in brco v stegno že pojmovno ni mogoče povzročiti 3 x 2 cm veliko odrgnino na hrbtu ter da se sodišče prve stopnje do vzroka za zatrjevano poškodbo na hrbtu sploh ni opredelilo. Sicer pa odrgnine hrbta in zapestja same zase niti ne ustrezajo intenziteti lahke telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče je sicer navedlo, da že udarnina levega stegna zadostuje za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar naj bi po oceni zagovornika ob tem prezrlo, da je zaključek sodišča o tem, da je da je imel oškodovanec poškodovano levo stegno protispisen. Iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke namreč jasno izhaja, da je imel oškodovanec poškodovano desno stegno. Sodišče pa ni niti zaslišalo M. Z. iz ZD Krško, ki je avtor medicinske dokumentacije.

21. Iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je sodišče na podlagi izpovedbe oškodovanca, obvestila o telesni poškodbi in mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca brcnil v levo stegno, zaradi česar je bila oškodovančeva noga dva do tri dni oslabljena. Po presoji sodišča prve stopnje je obsojenec že s tem ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je oškodovanec pri istem dogodku utrpel še odrgnino na hrbtu ter več odrgnin na zapestju. Načina nastanka teh odrgnin sodišče resda ni ugotovilo, vendar slednje ni vplivalo na pravilno pravno kvalifikacijo dejanja, kot je to pojasnilo že sodišče druge stopnje. Obsojenec je namreč znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil že z brco v stegno.

22. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja, v katero nogo je obsojenec oškodovanca brcnil (11. točka sodbe sodišča prve stopnje). Sicer pa ta okoliščina za obstoj očitanega kaznivega dejanja niti ni odločilna. Bistveno je, da je poškodba nastala, da jo je povzročil obsojenec ter da ta poškodba ustreza kvalifikaciji lahke telesne poškodbe. Z zavrnitvijo predloga za zaslišanje avtorja obvestila o telesni poškodbi (s čimer naj bi se dokazovalo, da je poškodba nastala na desnem stegnu) tako obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

C.

23. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v izreku o krivdi spremenilo tako, tako da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, ki je opisano pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi navedene spremembe je bilo potrebno ponovno izreči pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi je Vrhovno sodišče obsojencu ob upoštevanju določenih kazni za dejanja pod točkama 1 in 3, skladno z določbami o steku, določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki jo ocenjuje kot pravično. Vrhovno sodišče odločbe o stroških postopka ni spremenilo, saj je ocenilo, da se stroškov, ki so nastali v zvezi z dejanjem, za katerega je bil obsojenec oproščen, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP).

24. Ker preostale v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP v preostalem zavrnilo.

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55124/2010-55 z dne 6. 9. 2012. (2) Podoben opis dejanja je bil podan tudi v primeru, na katerega se sklicuje zagovornik, in sicer v zadevi I Ips 6007/2010 z dne 26. 1. 2012, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da grožnja v opisu dejanja ni dovolj natančno opredeljena, da bi omogočala sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010.