Jedro

Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 250 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 3. 2014 obsojenega R. Š. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve v prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen dva meseca zapora ter mu nato po določbah o steku določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 3. 2015 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega R. Š. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 120 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vložnim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka navedenega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Meni, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Navaja, da v opisu dejanj pod točkami I/II in III ni opisano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, saj ni opisano, da naj bi obdolženec s svojim dejanjem škodoval časti in dobremu imenu oškodovanca in ni opisano objektivno žaljivo dejstvo kot zakonski znak kaznivega dejanja. Ta zakonski znak tudi ni opisan pri dejanju pod točko II. Meni, da pod točko I/I niso opisani zakonski znaki žaljive obdolžitve, saj je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v tisto, kar je trdil na podlagi navedb D. L. ter trdi, da izpovedba te priče ni ocenjena pravilno. Zagovornik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih pri dejanju, opisanem pod točko I/IV in da obstaja nasprotje med tem kar se zatrjuje v sodbi in listino, to je z navedbo v zapisniku o glavni obravnavi z dne 22. 9. 2009, katerega del je citiran v sodbenem izreku in nato povzet v razlogih sodbe. Zatrjuje, da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino.

8. Zagovornik je, kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje navedel, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki pa ga ni utemeljil z konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ampak je kršitev kazenskega zakona zatrjeval na podlagi lastne presoje dokazov, (točka 4 sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik zahteve mora že v pritožbi zoper sodbo prve stopnje, glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja kasneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti je pokazal, da zagovornik z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ni uveljavljal niti kršitve kazenskega zakona niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. To pa pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Tega pa zagovornik ni storil, saj razlogov v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

9. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik poleg obsežne utemeljitve pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavljal relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, to je kršitev pravice do obrambe, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se kot priča zasliši državni tožilec B. M. Enako kršitev zagovornik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbo, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče B. M. Kršitev je bistveno in odločujoče vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi z navedeno pričo obramba dokazala, da je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev v dopisu z dne 16. 11. 2009 direktorju PU Maribor (dejanje pod točko III). Ker B. M. ni bil zaslišan kot priča, obsojencu ni bilo omogočeno, da bi dokazal resničnost svojih trditev, kar velja toliko bolj, ker sodišče ni našlo razlogov, ki bi vzbudili dvom v obtožbo, v izpovedbi priče I. S. Zagovornik meni, da bi bil tako omogočen obsojencu dokaz resnice, saj je sodišče v sodbi ugotovilo, da je imela Komisija za preprečevanje korupcije o nekaterih zadevah drugačno stališče kot policija. V teh dejanskih ugotovitvah sodbe pa zagovornik vidi tudi kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je dejanje kaznivo dejanje.

10. V ustavno-sodni praksi so se oblikovala merila, po katerih sodišče odloča o dokaznem predlogu. Obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, nadalje dokazno sredstvo in da z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravnorelevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločitev utemeljilo na strani 6 sodbe v točki 4, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 12 sodbe na strani 7. Obsojenec je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal zaslišanje priče B. M., ki naj bi sodišču pojasnil pričanje oškodovanca v kazenski zadevi 2. 11. 2009, zaradi katerega je nastal obsojenčev dopis z dne 16. 11. 2009, in sicer ali je tožilstvo v sklepni besedi na sodišču izjavilo, da je kriminalist I. G. kot priča v kazenskem postopku poskušal diskreditirati R. Š. kot prijavitelja, ali je sprožilo postopek zoper I. G., ker je posumilo v verodostojnost njegove prijave v kazenskem postopku o ponujanju nedovoljenih ugodnosti in ali je tožilstvo v sklepni besedi izjavilo, da je kriminalist zoper R. Š. sprožal postopke po navodilih in dogovorih z obrambo. Da bi B. M. lahko pojasnil ravnanje oškodovanca (I. G.) v postopkih zoper obsojenca, saj je kot uradna oseba v kazenskem postopku ugotovil verodostojnost R. Š. in neverodostojnost I. G. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je zagovornik v zvezi z izpodbijanjem odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče B. M. navajal, da bi priča B. M. lahko pojasnil, da je oškodovanec (I. G.) z vložitvijo uradnega zaznamka o podkupovanju dne 2. 11. 2009 v kazenski postopek kot priča poskušal pomagati obdolžencu v tem kazenskem postopku, da bi ga rešil obsodbe, vlogo tega uradnega zaznamka, priča bi naj tudi pojasnil svoje odločitve zoper oškodovanca po vloženem uradnem zaznamku.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da izvedba dokaza ni materialno pravno relevantna in da ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede na že izveden dokazni postopek ter izvedene dokaze. Sodišči sta tako presodili, da dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstaja kaznivega dejanja. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga za izvedbo dokaza, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedba tega dokaza prispevala k ugotavljanju pomembnih, pravnorelevantnih dejstev. Presodili sta, da ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Zagovornik tako s trditvami, da bi sodišče moralo zaslišati pričo B. M., ker bi šele zaslišanje te priče omogočilo, da bi vnesel utemeljen dvom v stališče obtožbe in da bi z zaslišanjem te priče utemeljeval, da je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval, ne more uspeti. Z navedbo v zahtevi ni izkazal obstoja in uspešnosti dokaza, ki bi ga moral dokazati s potrebno stopnjo verjetnosti, saj s trditvijo, da bi šele z zaslišanjem priče B. M. lahko obsojenec dokazoval, da je imel utemeljen razlog verjeti v tisto kar je zapisal, ne more biti uspešen. S temi navedbami namreč ni izkazal z določeno stopnjo verjetnosti, glede na ostale izvedene dokaze na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter o obsojenčevi krivdi, obstoja in uspešnosti dokaza, za katerega se zavzema. Zagovornik v izrednem pravnem sredstvu tudi konkretno ne izpodbija utemeljitve sodišč, zakaj izvedba dokaza ni potrebna in tudi z verjetnostjo tako ni izkazal relevantnosti dokaza, na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). V zvezi s sklicevanjem na oceno in izpovedbo priče I. S. pa zagovornik ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokaza, to je izpovedbo priče in z oceno sodišča izpovedbe te priče, ki ni, kot poudarja sodišče druge stopnje, izpovedoval o trditvah, ki jih je obsojenec napisal v svojih dopisih. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ocenili, da različno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije in policije o določenih zadevah obsojencu še ne daje pravice, v zvezi z zatrjevanjem žaljivih dejstev, da na žaljiv in poniževalen način piše direktorju PU Maribor o delu oškodovanca kot kriminalista. S sklicevanjem na izpovedbo priče S. in na oceno sodišča, da je šlo za različna mnenja Komisije za preprečevanje korupcije in policije, zagovornik izraža le dvome v pravilno ugotovljeno dejansko stanje in se ne strinja z razlogi o ugotovljenih dejstvih ter tako uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona. Že sodišče druge stopnje je zagovorniku določno pojasnilo, da je kazenski zakon lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali ga pa sploh ne uporabi, ne pa takrat, kadar se zatrjuje, da je nepravilna uporaba kazenskega zakona posledica nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa zagovornik zatrjuje tudi z navedbami o presoji izpovedbe priče D. L., ko se s presojo verodostojnosti te priče v pravnomočni sodbi ne strinja. Zagovornik z zatrjevanjem, da je imel obsojenec razloge verjeti v resničnost zapisanega, ker je bilo pač mnenje Komisije za preprečevanje korupcije takšno (ne pojasni pa vsebine mnenja Komisije za preprečevanje korupcije in na podlagi katerega mnenja komisije je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in raznašal in kar je predmet opisa dejanja v izreku sodbe), ostane le na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena.

13. Popolnoma nekonkretizirane so zagovornikove trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali gre morda za drugo kaznivo dejanje, za kaznivo dejanje razžalitve in ugotoviti ali dejanje ni storjeno iz razlogov po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP zagovornik v pritožbi zoper sodbo tudi ni uveljavljal. 14. Zagovornik sodbi sodišča prve stopnje očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih pri dejanju, opisanem pod točko I/IV, na kar je že bilo odgovorjeno ob ugotovitvi, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal. Sodišču druge stopnje pa očita, da sodba ne vsebuje obrazložitve glede točke I/IV tako kot ne sodba sodišča prve stopnje. Ker zagovornik kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, ne more uspešno očitati sodišču druge stopnje kršitve iste kršitve določb kazenskega postopka. Njegove navedbe so v nasprotju z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, v katerih se je sodišče druge stopnje dotaknilo tudi dejanja, opisanega pod točko I/IV, v zvezi s presojo pritožbenih navedb v okviru zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko je sledilo oceni sodišča prve stopnje o verodostojnosti oškodovančevih navedb in je zapisalo, da je med drugim oškodovanec tudi prepričljivo pojasnil, da nikoli ni pred preiskovalno sodnico ščitil tožilke ali izjavil, da naj bi bil izmišljeni oškodovanec zelo labilna oziroma sprejemljiva oseba (točka 8, stran 4 sodbe). Z navedbami zagovornik uveljavlja kršitev po 1. točki 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da presodi pritožbene navedbe, in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pri uveljavljanju te kršitve pa mora vložnik zahteve utemeljiti vpliv kršitve na zakonitost sodbe, česar zagovornik tudi ni storil, tako da Vrhovno sodišče obstoja kršitve niti ni moglo preizkusiti.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer.