Jedro

Posojila, ki so bila najeta (po zatrjevanju toženca) za potrebe življenjske skupnosti pravdnih strank, ni moč upoštevati v breme preživljanja mladoletnega otroka, saj gre za premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama, ki jih je treba urediti v okviru delitve skupnega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletno K. K. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici (točka 1), tožencu naložilo, da je dolžan plačevati mesečno preživnino za mladoletnega otroka v višini 100,00 EUR od vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2) ter odločilo, da bodo stiki toženca z otrokom potekali po dogovoru med pravdnima strankama, upoštevaje šolske in izvenšolske dejavnosti otroka (točka 3). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka 4).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, kjer mu je naložena preživninska obveznost (prvi odstavek 2. točke sodbe), iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka. Tožnica je račune prinašala na glavno obravnavo, kar ni dopustno in kaže na neverodostojnost tožnice pri dokazovanju višine mesečnih stroškov za otroka. Priloženi računi so iz obdobja življenjske skupnosti pravdnih strank, zato jih ni moč upoštevati. Pretirani so izdatki za šolsko prehrano, za šolske izlete in druge šolske prireditve, ki jih tožnica izkazuje s tabelo Osnovne šole Ž. Sodišče bi moralo za šolske izlete, šolske potrebščine in za karate upoštevati, da gre za izdatke za obdobje devetih mesecev, saj navedenih stroškov ni v času šolskih počitnic. Pretirani so stroški obleke, obutve in rekvizitov, ki niso vsakoletni strošek. Ugotovljeni mesečni stroški za mladoletnega otroka so nerealni. Toženčeva mati je morala zaradi starosti in oslabelosti oditi v dom za ostarele, zato bodo stroški bivanja za toženca višji in bo toženec odvisen od socialne pomoči patronažne službe. To so novote, ki so nastale po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati, ker so novote v družinskih sporih dovoljene.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba opredeljeno ne pove, katere kršitve pravdnega postopka je storilo sodišče prve stopnje, po uradnem preizkusu na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka. Prvo sodišče je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pri določitvi mesečnih izdatkov za mladoletnega otroka upoštevalo finančne sposobnosti in zmožnosti pravdnih strank na eni strani ter na drugi strani otrokove koristi, da se zagotovi primerna preživnina za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Sodišče prve stopnje je podrobno in skrbno ugotovilo in obrazložilo mesečne potrebe mladoletnega otroka, ki so v okviru finančnih zmožnosti pravdnih strank. Toženec neutemeljeno gradi svojo pritožbo na računih, ki jih je predložila tožnica, ki so le eden od dokazov, na podlagi katerih so bile ugotovljene mesečne potrebe mladoletnega otroka. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno naredilo tako na podlagi računov, kot druge listinske dokumentacije ter izpovedb pravdnih strank ter splošno znanih podatkov o tovrstnih stroških, ki so bili podlaga za ugotovitev mesečnih izdatkov mladoletnega otroka. Računi iz časa skupnega življenja pravdnih strank le dodatno potrjujejo obseg potrebnih mesečnih izdatkov za otroka.

6. Prvo sodišče je stroške, ki jih ima mladoletni otrok v zvezi z obiskovanjem osnovne šole (izleti, ekskurzije,malica in podobno), upoštevalo za obdobje desetih mesecev. Navedeni izdatki so potrebni in izkazani v višini 30,00 EUR mesečno, pritožbeno sodišče pa glede na splošno znane okoliščine tudi sprejema višino mesečnih izdatkov za šolske potrebščine v višini 20,00 EUR. Tudi strošek karateja v višini 26,25 EUR mesečno predstavlja potreben strošek za športne aktivnosti, ki so tudi po izpovedbi toženca pri otroku vse obsežnejše. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje previsoke izdatke za obleko, obutev in posamezne rekvizite, kar pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerne stroške, glede na finančne sposobnosti roditeljev ter potrebe otroka.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da posojila, ki so bila najeta (po zatrjevanju toženca) za potrebe življenjske skupnosti pravdnih strank, ni moč upoštevati v breme preživljanja mladoletnega otroka, saj gre za premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama, ki jih je treba urediti v okviru delitve skupnega premoženja. Upoštevati je treba tudi, da je tožencu določena sorazmerno nizka preživninska obveznost (upoštevano je tudi bilo, da toženec zaradi invalidnosti ni pridobitno sposoben), glede na splošno znane potrebe mladoletnih otrok v navedeni starosti, da je pretežno breme varstva in vzgoje na tožnici, in da toženec razpolaga z nepremičnino, s katero bo v primeru prodaje, lahko zagotovil kritje preživninske obveznosti za otroka.

8. Novote v preživninskih sporih so dopustne (414. člen ZPP), vendar ne za dejstva, ki so nastopila po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo novih dejstev, ki jih navaja toženec, da so se povečali njegovi bivalni stroški, ker je njegova mati odšla v dom za starejše občane in da je zato v celoti odvisen od patronažne službe. V pravdnem postopku je mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, saj sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih (2).

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi predlog toženca za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 256/2004 z dne 08. 07. 2004.