Jedro

Iz predložene bančne garancije izhaja, da je bila izdana na "prvi pisni poziv", kar pomeni, da je neodvisna od temeljnega posla in s tem izrecno odpadejo vsi ugovori iz temeljnega razmerja (tudi veljavnost pravil poenostavljene prisilne poravnave). Pritožnica se moti, ko navaja, da gre za institut podoben poroštvu. Takšno stališče je zavzela tudi teorija. Le odvisno bančno garancijo je mogoče primerjati s poroštvom, pa še tu so razlike, saj je poroštvo dvostranski pravni posel, bančna garancija pa enostranski pravni posel. S poroštveno pogodbo se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, to je obveznost glavnega dolžnika, če je ta ne bo izpolnil ob zapadlosti. Garant pa se zaveže za izpolnitev svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se zaradi delnega umika postopek za plačilo 111,18 EUR ustavi (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki 98.437,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 do plačila (II. točka izreka) in da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške postopka v znesku 1.893,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednja dne po izteku roka za plačilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki povrnitev njenih pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da naloži toženi stranki v plačilo zgolj znesek 17.711,00 EUR, v preostanku pa zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa še, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta pravdni stranki dne 23. 3. 2016 sklenili pogodbo o maksimalnem stanju obveznosti 0000/2016, s katero je tožeča stranka toženi odobrila limit, do katerega se je lahko zadolževala pri tožeči stranki in sicer v višini 250.000,00 EUR. Limit je bil namenjen za izdajo plačilnih garancij. Tožeča stranka je na podlagi te pogodbe izdala plačilno garancijo z dne 31. 3. 2016 za znesek do maksimalne skupne višine 100.000,00 EUR in plačilno garancijo dodatek št. 1 z dne 8. 4. 2016 za znesek do maksimalne skupne višine 100.000,00 EUR v korist upravičenca P. Slednji je plačilno garancijo unovčil dne 24. 5. 2017 v višini 100.000,00 EUR. Tožeča stranka je dne 4. 4. 2016 izdala še plačilno garancijo G 000/2016 za znesek do maksimalne skupne vsote 150.000,00 EUR in 10. 2. 2017 še plačilno garancijo dodatek št. 1 za znesek do maksimalne skupne vsote 150.000,00 EUR upravičencu M. d. o. o. Plačilna garancija je bila delno unovčena 23. 5. 2017 v višini 70.121,06 EUR in dne 5. 7. 2017 v višini 77.607,16 EUR. Nad toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila pravnomočno zaključena 26. 7. 2016. Iz potrjene prisilne poravnave izhaja, da sta svojo terjatev prijavila tudi M. d. o. o. in P. d. d. Iz potrjene prisilne poravnave izhaja, da so bile obveznosti zmanjšane za 91 %, za ostalih 9 % pa je bil določen odlog plačila do 2020. 6. Nesporno je, da tožeča stranka svoje terjatve iz bančne garancije v postopek prisilne poravnave ni prijavila niti kot pogojne terjatve. Potrjena prisilna poravnava je bila pravnomočno potrjena 26. 7. 2016 in je torej v skladu z 221. b členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) veljala ob smiselni uporabi 212. do 218. člena ZFPPIPP tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221. b člena ZFPPIPP. Skladno s tema določbama potrjena poenostavljena prisilna poravnava učinkuje le zoper tiste terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave in jih je hkrati dolžnik navedel v posodobljenem seznamu terjatev.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta družbi M. d. o. o. in P. d. d. vključili svoji terjatvi v posodobljen seznam terjatev, vendar pa se identifikacijski podatki ne ujemajo s podatki terjatve, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka. Sodišče je ugotovilo, da gre tako za drugega upnika in za drugačno višino terjatve, čemur pritožnica oporeka. V posodobljenem seznamu terjatev tudi ni opredeljena pravna podlaga terjatev M. d. o. o. in P. d. d. oziroma pravni temelj njunega nastanka, zaradi česar sodišče prve stopnje ni moglo preveriti istovetnosti med v seznamu opredeljenimi terjatvami M. d. o. o. in P. d. d., na podlagi katerih sta bili unovčeni garanciji.

8. Bistvo ugovorov tožene stranke je, da je potrebno vtoževano terjatev tožeče stranke podrediti pogojem poenostavljene prisilne poravnave. Tožena stranka namreč meni, da sta terjatvi upravičeni iz garancij G 000/2016 in št. G 00/2016, to je terjatev upnikov P. d. d. v znesku 14.197,64 EUR in terjatev upnikov M. d. o. o. v znesku 202.304,08 EUR podvrženi pogojem potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovore tožene stranke, da gre za enake obveznosti kot pri poroštvu, torej da v primeru, da se osnovna terjatev zniža pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, se tudi poroštvena zaveza poroka zniža po istih pogojih.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da prijavljena terjatev M. in P. v posodobljenem seznamu terjatev ni mogla biti izkazana kot terjatev tožeče stranke, saj takrat še ni nastopil odložni pogoj za nastanek te terjatve (to je uveljavitev bančne garancije upravičencev M. in P.). Vendar pa je odločitev sodišča ne glede na to pravilna, saj terjatev tožeče stranke (tudi če je sklenjena pod odložnim pogojem) ni bila na seznamu terjatev in s tem ko ni bila na seznamu terjatev, tožeči stranki ni bilo omogočeno glasovanje o poenostavljeni prisilni poravnavi.

10. Ne držijo argumenti tožene stranke, ki navaja, da je za terjatev povezano z odložnim pogojem glede na šesti odstavek 212. člena ZFPPIPP mogoče trditi, da je nastala do začetka postopka prisilne poravnave in da zanjo učinkuje potrjena prisilna poravnava, če je do takrat nastal pravni temelj nastanka te terjatve, ne glede na to, ali se je do takrat že uresničil odložni pogoj. Takšna ureditev velja za navadno prisilno poravnavo. Določba 221. b člena ZFPPIPP pa v primeru poenostavljene prisilne poravnave natančno določa, katere določbe prisilne poravnave se uporabljajo in v četrtem odstavku 221. b člena ZFPPIPP je navedeno, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave vse določbe od 212. do 218. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu iz četrtega odstavka 221. d člena tega zakona. Glede na navedeno je povsem jasno, da argumenti tožeče stranke glede veljavnosti poenostavljene prisilne poravnave za terjatve tožeče stranke ne držijo, ker terjatev ni bila navedena na seznamu terjatev.

11. Oba primera sodne prakse, ki ju citira tožena stranka se nanašata na položaj navadne prisilne poravnave, ne pa poenostavljene, kot je to v tem primeru. Glede na stališče sodišča prve in druge stopnje, da poenostavljena prisilna poravnava za terjatev tožeče stranke ne velja, so odveč pritožbeni razlogi, da bi moralo sodišče odločiti o terjatvi tožeče stranke, da bi ugotovilo obstoj celotnega zneska in potem naložilo plačilo v skladu s pravili poenostavljene prisilne poravnave. Enako velja glede trditev tožene stranke o obračunu zakonskih zamudnih obresti.

12. Pritožbena navedba glede ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve sodbe iz naslova unovčene bančne garancije G 000/2016 z dne 31. 3. 2016 glede terjatve 343,38 EUR je pavšalna. Navede, da je ugotovitev sodišča nepravilna, pri tem pa ne pojasni, kaj je narobe z obračunom.

13. Napačne so trditve pritožnice, da ima bančna garancija naravo poroštva. Obligacijski zakonik (OZ) je v drugem odstavku 1061. člena določil, da se za vprašanja bančnih poslov, med njimi tudi bančne garancije, še naprej uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta v 1083. členu ureja bančno garancijo. Institut garancije je namenjen zavarovanju obveznosti, ki pa se je razvil v poslovni praksi, ker klasična zavarovanja ne dajejo zadosti učinkovitega varstva upnikom.1 Garancije so lahko različne: akcesorne (odvisne) ali neakcesorne (neodvisne) od temeljnega posla. Zadnje pomeni, da ne dajejo možnosti ugovorov iz temeljnega posla. Gre tudi za enostransko obligacijsko razmerje.

14. Določba 1087. člena ZOR, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ, določa, da če vsebuje bančna garancija klavzulo »brez ugovora«, »na prvi poziv« ali besede z enakim pomenom, banka proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Naročitelj je dolžan plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije, dane s klavzulo iz prejšnjega odstavka 1087. člena ZOR.

15. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz predložene bančne garancije (Priloga spisa A2) izhaja, da je bila izdana na „prvi pisni poziv“, kar pomeni, da je neodvisna od temeljnega posla in s tem izrecno odpadejo vsi ugovori iz temeljnega razmerja (tudi veljavnost pravil poenostavljene prisilne poravnave). Pritožnica se moti, ko navaja, da gre za institut podoben poroštvu. Takšno stališče je zavzela tudi teorija. Le odvisno bančno garancijo je mogoče primerjati s poroštvom, pa še tu so razlike, saj je poroštvo dvostranski pravni posel, bančna garancija pa enostranski pravni posel. S poroštveno pogodbe se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, to je obveznost glavnega dolžnika, če je ta ne bo izpolnil ob zapadlosti. Garant pa se zaveže za izpolnitev svoje obveznosti.2 Glede na navedeno, ne drži, da za tožničino terjatev veljajo pravila poenostavljene prisilne poravnane, ker veljajo za terjatve P. d. d. in M. d. o. o., ki sta upravičenca iz obravnavane bančne garancije.

16. Pritožnica ves čas navaja, da gre za zamudno sodbo, kar je najbrž lapsus. Zatrjuje kršitve pravdnega postopka, ki pa jih ne konkretizira, zato se višje sodišče o njih ne more izreči. Očita, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič ter postavilo izvedenca, vendar pa ne pojasni, kaj bi s temi dokaznimi predlogi doseglo. Navede le, da so bila določena vprašanja med strankama sporna in pravno relevantna in da bi le-ti dokazi pokazali resničnost in utemeljenost trditev tožene stranke. Ugotoviti pa je mogoče, da je bilo sporno le razumevanje prava in ne dejstev. Pri tem pa takšnega očitka in zatrjevanj niti ne konkretizira. Enako velja za očitke kršenja ustavnih pravic do enakega varstva, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek s tem, da sodbe ni obrazložilo. Višje sodišče ugotavlja ravno nasprotno, sodba sodišča prve stopnje je na 10-tih straneh s poglobljeno ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno argumentacijo, medtem ko očitki pritožnice ostanejo na ravni pavšalnosti.

17. Trditvi, da bo s takšnim ravnanjem omogočeno izigravanje instituta poenostavljene prisilne poravnave iz strani upnikov, ki bodo najprej glasovali za poenostavljeno prisilno terjatev, potem pa bo le-ta terjatev preko garancije plačljiva v celotnem znesku, sodišče ne more pritrditi. V postopkih zaradi insolventnosti je sodišče dolžno varovati pravice tako dolžnikov kot upnikov. Dolžniki so dolžni pripraviti seznam terjatev, ki pošteno prikazuje stanje njihovih terjatev. Pri tem lahko in morajo na sezname navesti tudi upnike s pogojnimi terjatvami, če želijo, da v primeru poenostavljene prisilne poravnave veljajo pogoji poenostavljene prisilne poravnave tudi zanje. S tem jim namreč dajo možnost, da se o tem izrečejo.

18. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

1 Podrobneje glej Obligacijski zakon s komentarjem, 4. knjiga stran 1240. 2 Podrobneje glej Obligacijski zakon s komentarjem, 4. knjiga stran 1249.