Jedro

Tolar je v R Sloveniji uveden kot zakonito plačilno sredstvo z zakonom o uporabi denarne enote RS (Uradni list RS, št. 17/91). Zakon bi bil kršen, če sodišče v tem primeru ne bi izreklo sodbe v tolarjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku znesek 2.409.585,00 Sit z zamudnimi obrestmi ter mu plačevati mesečno rento po 13.760,00 Sit od 1.4.1993 dalje. Toženima strankama je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O temelju zahtevka in o tožnikovi nepremoženjski škodi je bilo pravnomočno odločeno v predhodnem postopku. V tem postopku pa je sodišče ugotovilo tožnikovo izgubo dohodka, ker zaradi zmanjšane delovne sposobnosti ne more več opravljati kmečkih del na svojem posestvu. Tožnik je 66,5% invalid. Mesečna renta je izračunana v tem odstotku od osnovne mesečne izgube dohodka 25.865,00 Sit. V času od nesreče do 1.4.1993 je tožnik izgubil na dohodku 2.983.316,00 Sit. Pri odločitvi o odškodnini in renti pa je sodišče upoštevalo njegovo 20% sokrivdo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi druge tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, v katerem je tej stranki naložena obveznost nerazdelnega plačila odškodnine za premoženjsko škodo. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo prve tožene stranke pa je zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Trdi, da prisojeni zneski niso v sorazmerju s poškodbami in invalidnostjo tožnika. Materialno pravo je napačno uporabljeno, ker se sodba glasi na tolarje, uradna valuta v Republiki Hrvatski pa je hrvaški dinar. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prva tožena stranka v svoji reviziji ni navedla, o katerem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Zato revizijsko sodišče tega njenega ugovora ni moglo prizkusiti. Revizijsko sodišče namreč pazi po uradni dolžnosti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP, na ostale bistvene kršitve pa samo v mejah revizijskih razlogov.

Ugotovitve o obsegu tožnikovih poškodb, stopnji invalidnosti in višini premoženjske škode, ki je nastala tožniku zaradi zmanjšane delovne sposobnosti, so dejanska podlaga za odločanje v tem sporu. Pravilnosti dejanskih ugotovitev pa revizijsko sodišče ne presoja (3. odst. 385.čl. ZPP), zato teh revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Kar zadeva valuto, v kateri je izražen prisojeni znesek, je pravilno, da je to tolar, ki je v Republiki Sloveniji uveden kot zakonito plačilno sredstvo z zakonom o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91). Zakon bi bil kršen, če v tem primeru sodišče ne bi izreklo sodbe v tolarjih. Zato tudi ta revizijski ugovor tožene stranke ni utemeljen.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).