Jedro

Zaradi obstoja utemeljenega suma, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom OZN, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov (3. alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1), obstoji izključitveni razlog za priznanje subsidiarne zaščite tožniku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da na podlagi drugega odstavka 332. d člena Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju ZPP) izdaja to sodbo z obrazložitvijo, ki vsebuje tajne podatke. Stranki bo na podlagi drugega odstavka 332. d člena ZPP seznanilo, da bosta lahko vpogledali v to sodbo z obrazložitvijo, ki vsebuje tajne podatke, na sodišču pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Hkrati bo stranki obvestilo, da jima bo vročena sodba z obrazložitvijo, ki ne vsebuje tajnih podatkov, vse v skladu z določbo 332. d. člena ZPP.

_O izpodbijani odločbi_

2. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi sedmega odstavka 66. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo št. 2142-147/2014-11 (1312-12) z dne 4. 11. 2014 (v nadaljevanju odločba 4-11-14)1 priznan status subsidiarne zaščite za obdobje treh let do 11. 11. 2017. Tožnik je vložil pravočasno prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite (v nadaljevanju prošnja 25-9-17), ki jo je toženka s prvo odločbo z dne 21. 12. 2018 zavrnila2, saj je presodila, da so izpolnjeni pogoji v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZMZ-1 v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče RS) je s sodbo I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo 21-12-18 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Toženka je z izpodbijano odločbo prošnjo 25-9-17 vnovič zavrnila.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Uprava kriminalistične policije na zaprosilo3 toženke na podlagi 31. člena ZMZ-1 v odgovoru4 pojasnila, da so tožnika preverili v operativnih evidencah policije in drugih javno dostopnih evidencah, iz katerih izhajajo nepreverjene informacije, da je tožnik vpleten v različne kriminalne dejavnosti. Zaradi teh nepreverjenih podatkov je toženka zahtevala dodatno varnostno preverjanje in prejela ter vpogledala v tri dokumente Slovenske obveščevalno varnostne agencije (v nadaljevanju SOVA), vsi označeni s stopnjo tajnosti "tajno" in sicer: (i) dokument št. 8500-4/2018/2 s 3. 1. 2018, (ii) dokument št. 8500-4/2018/8 z 8. 1. 2018 in (iii) dokument št. 8500-4/2018/263 z dne 23. 8. 2018 (v nadaljevanju vsi trije dokumenti označeni: dokumenti SOVE). V dokumentih SOVE so navedeni podrobni podatki o tožnikovi sporni aktivnosti, ki pa jih Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) zaradi stopnje tajnosti "tajno" v izpodbijani odločbi ne sme razkriti.

5. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je toženka na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da lahko upravičeni uporabnik tajnega podatka predlaga pooblaščeni osebi preklic ali spremembo tajnosti, če meni, da tajnost podatka ni utemeljena ali ni ustrezno določena, SOVO zaprosila5 za preklic stopnje tajnosti "tajno". SOVA stopnje tajnosti "tajno" z dokumentov SOVE ni umaknila6. Toženka meni, da ni imela ustrezne zakonske podlage, da bi tožnika lahko podrobno seznanila z vsebino dokumentov SOVE z oznako "tajno", saj bi s tem kršila Zakon o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). Tožnika je seznanila7, da je na podlagi njegovih dejavnosti kot izhajajo iz dokumentov SOVE, mogoče zaključiti, da so njegova dejanja in aktivnosti taka, da nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenimi v Preambuli ter 1. in 2. členu Listine Združenih narodov. Po stališču toženke niso take narave, da bi bodoče rodove obvarovala pred strahovi vojne in bila v prid veri v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti (preambula). Seznanjen je bil tudi, da po mnenju toženke njegova dejanja in aktivnosti ne pripomorejo k varovanju mednarodnega miru in varnosti in k zgladitvi ali ureditvi situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, z mirnimi sredstvi in v skladu z načelom pravičnosti in mednarodnega prava (1. člen Listine OZN) in ne pripomorejo k rešitvi mednarodnih sporov z mirnimi sredstvi na ta način, da se mednarodni mir in varnost in pa pravičnost ne spravijo v nevarnost (2. člen Listine OZN). Tožnik je bil seznanjen, da SOVA ni umaknila stopnje tajnosti "tajno" z dokumentov SOVA, zato mu njihova vsebina ni mogla biti podrobneje razkrita, saj bi bila s tem kršena določila ZTP. Tožnik je bil obveščen tudi o tem, da bo toženka iz navedenih razlogov njegovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite v ponovljenem postopku zavrnila, ker meni, da so podani razlogi za izključitev iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 6. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik na poziv toženke v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugovarjal, da so razlogi, zaradi katerih ima toženka namen tudi v ponovljenem postopku zavrniti njegovo prošnjo, identični razlogom iz odločbe 21-12-18. Navedel je, da je njegova osnovna ustavna pravica, da ve, česa je obtožen, da mu mora biti zagotovljena pravica do izjave in ustrezne obrambe. Tožnik je menil, da nepreverjene informacije ne morejo utemeljevati suma, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je karkoli storil. Menil je, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker ni podrobno seznanjen z dokumenti SOVA in ker se ne more izjaviti o okoliščinah, če ne ve, česa je obtožen. Tožnik je ugovarjal tudi pravilnosti prevoda obvestila.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tudi v ponovljenem postopku ugotovljen obstoj okoliščin iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, zato so razlogi zavrnitve enaki razlogom iz odločbe 21-12-18. Toženka meni, da se pod istimi pogoji in iz istih razlogov, na podlagi katerih se posamezniku ne prizna statusa subsidiarne zaščite (kot določa drugi odstavek 31. člena ZMZ-1), takega statusa tudi ne more podaljšati. Status subsidiarne zaščite se prosilcu ne prizna, posledično se tožniku iz istih razlogov "mutatis mutandi" status subsidiarne zaščite ne podaljša, če je podan eden od eksplicitno podanih razlogov v drugem odstavku 31. člena ZMZ-1. Za zavrnitev ni potrebno izpolnjevanje vseh pogojev, določenih v štirih alinejah drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Prošnja tožnika je bila zavrnjena na podlagi tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, zaradi česar je brezpredmetno sklicevanje na četrto alinejo neizpolnjevanja razlogov za odločitev.

8. Toženka je ugotovila, da obstaja na podlagi dokumentov SOVE in dopisa 18-12-17 utemeljen sum, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov. Za zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 je namreč po mnenju toženke dovolj obstoj utemeljenega suma za citirana dejanja in ne obtožba ali pravnomočna obsodba.

9. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik ni izpostavil, kaj naj bi bilo v prevodu obvestila narobe prevedeno, navedel ni niti ene zatrjevane napake, ni povedal, zaradi česar naj bi bil prevod nerazumljiv in česa naj ne bi razumel. Toženka se zato do omenjenih tožnikovih trditev sploh ne more konkretno opredeliti. Pojasnjuje pa, da je omenjeno obvestilo prevedel prevajalec, ki je dolgoletni sodelavec toženke in na seznamu sodnih tolmačev za arabski jezik, ki ga je na spletni strani objavilo Ministrstvo za pravosodje RS.

10. V zvezi z uporabo člena 23 (1) Procesne Direktive 2013/32/EU, ki določa izjeme od pravice do izjave, v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 (29., 30. in 31. točka sodbe) je toženka navedla, da je v postopku storila vse za zavarovanje tožnikovih pravic v zvezi z obveščenostjo o vsebini dokumentov SOVE. Ker SOVA stopnje tajnosti "tajno" ni umaknila, toženka tožnika ne sme seznaniti z vsebino naštetih dokumentov, ne da bi pri tem sama kršila določbe ZTP. Toženka je ocenila, da sodi tožnikov primer pod izjeme, ki jih je v zvezi z omejitvijo dostopa do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, opredeljuje in dopušča tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019. Iz izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem sodišča iz navedene sodbe, da mora biti v tem primeru sodišču omogočen dostop do teh podatkov in informacij, izhaja, da sodišču dostop do teh informacij in podatkov v dokumentih SOVE v tožnikovem primeru omogoča že 3. člen ZTP.

_Tožnikove navedbe_

11. V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi prošnji za podaljšanje mednarodne zaščite za obdobje, ki bo tožniku omogočilo uresničitev njegovih temeljnih pravic.

12. Navaja, da toženka ni sprejela nobenih novih odločitev in ni spoštovala roka, ki ga je določilo Upravno sodišče RS s sodbami I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, I U 277/2020-10 z dne 27. 5. 2020 in I U 1089/2020-7 z dne 23. 9. 2020. Tožnik zoper izpodbijano odločbo tako vlaga že četrto tožbo. Navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla razloge, ki so identični razlogom, navedenim v odločbi 21-12-18. Tožnik je prejel dopis8, v katerem ga toženka obvešča o nameravani zavrnitvi prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite z razlogi, ki so identični kot v odločbi 21-12-2018 in ponovno izdala zavrnilno odločbo z identično obrazložitvijo, pri čemer ni upoštevala pravnega mnenja sodišča. Tožnik navaja, da toženka kljub trem sodbam naslovnega sodišča še vedno ni izvršila sodbe sodišča, kar predstavlja kršitev njegovih pravice. Toženka je oprla svojo odločitev na "nepreverjene informacije", za katere ne obstajajo nobeni dokazi. Po njeni oceni predstavljajo te informacije grožnje za varnost države. Toženka se je sicer sklicevala na določila Listine ZN, spregleda pa pomembno dejstvo, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS. Navaja, da tožnik ni bil v nobeni drugi državi niti v matični državi obsojen oz. zoper njega ni potekal kazenski postopek. V Sloveniji živi že več kot 6 let, nikoli ni predstavljal nobene nevarnosti za državo, nikoli ni storil kaznivega dejanja. Toženka mora za navedbe, da je bila državna varnost dejansko ogrožena, predložiti dokaz. Tožnik ni bil natančno in celovito obveščen o razlogih, na katerih temelji odločba, zato je tožniku kršena pravica do izjave.

13. Tožnik še navaja, da je po treh sodbah utemeljeno sklepati, da v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje, toženka ne bo ravnala v skladu z navodili sodišča, saj je to zavestno storila in dela to že tri leta in štiri mesece, zato zahteva odločanje v sporu polne jurisdikcije. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je neizogibno zaradi prekinitve negotovega skrajnega pravnega in socialnega položaja tožnika, ki čaka na odločitev že tri leta in štiri mesece, zaradi česar so njegove pravice kratene in sicer pravica do svobodnega gibanja, pravica do združitve družine (enotnost družine) in pravico do mednarodne zaščite. Toženka je zaradi nezakonitega ravnanja prizadela tožniku nepopravljive posledice. Tožnik ni videl svojih treh otrok že več kot tri leta (vsega skupaj 6 let), ker brez rešenega statusa, združitev članov družine ni mogoča, prav tako tudi obisk ni mogoč, saj nima ustreznih dokumentov za potovanje (potni list za potovanje je možen le za osebo z mednarodno zaščito), s čimer je kršena pravica do enotnosti družine iz 8. člena EKČP, 35. člena Ustave RS in 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Otroci rastejo brez očeta, prav tako tožnik ne more opravljati nobene vloge pri vzgoji lastnih otrok, še posebej v prvih letih življenja, kjer je vloga očeta nepogrešljiva zaradi razvoja otroka. Posledic nezakonitega ravnanja toženke ni mogoče popraviti, zato je tudi nujno treba odločiti brez odlašanja.

14. Tožnik s sklicevanjem na 26. člen Ženevske konvencije, navaja, da se od vložitve prošnje do današnjega dne ne more svobodno gibati na območju članic EU in držav podpisnic Konvencije. Tožnik s sklicevanjem na ZMZ-1 navaja, da je toženka prekoračila rok, določen v prvem odstavku 47. člena ZMZ-1, za kar ni navedla nobene ustrezne razlage. Po več kot šestih letih bivanja v Sloveniji meni, da je jasno, da tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja, prav tako zoper njega ni uveden noben kazenski postopek, kar potrjuje, da utemeljen sum, na katerega se sklicuje toženka, ne obstoji. Postopek priznanja subsidiarne zaščite traja tri leta in štiri mesece, kar je povsem nečloveško.

15. Tožnik še navaja, da je izključitev oz. zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi tajnih dokumentov, o katerih se tožnik ni imel pravice izjaviti, kršitev njegove pravice do izjave. Navaja, da Direktiva 2011/25/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011 o zahtevanih pogojih v členih 12. in 17., ki temeljita na členu 1.f) Ženevske konvencije, jasno vsebuje določbo o izključitvi mednarodne zaščite za osebe, ki niso upravičene do tega. Kljub dejstvu, da tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja niti zoper njega ne teče noben kazenski postopek, je toženka zgolj na podlagi "nepreverjenih podatkov" izdala negativno odločbo. Slednja bi predstavljala življenjsko nevarnost za tožnika, saj bi takšna odločitev za posledico imela izgon tožnika. Poudarja, da je prepoved preganjanja, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, absolutna.

16. Tožnik navaja, da je zapustil svojo matično državo zaradi strahu pred smrtjo. Opozori na upoštevanje določila drugega odstavka 32. člena Konvencije ZN o statusu beguncev, saj zoper tožnika ne poteka noben postopek niti ni storil nobenega kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji ali kateri koli drugi državi, ki bi ogrožala varnost RS.

17. Tožnik povzema navedbo toženke, da zaradi tajnosti podatkov ni mogoče razkriti njihove vsebine, kljub temu, da je to zelo ključno za odločanje glede prošnje tožnika. Meni, da je primarna pravica obdolženca v vsakem postopku, da je seznanjen z obtožbami, pri tem je treba omogočiti pravico do izjave. Tožnik z vsebino omenjenih dokumentov SOVE, ki so vsebovali nepreverjene informacije, ni bil seznanjen. Trdi, da "utemeljeni sum", na katerega je toženka oprla svojo odločitev, ne ustreza standardu utemeljenosti suma. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že zavzelo stališče, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah. Ta sum mora biti predhoden artikulabilen, konkreten in specifičen9. Poseg v pravico do izjave oz. obrambe pa je dopusten samo, če je v skladu s pravil in standardi, ki veljajo v pravu EU, v konkretnem primeru je to načelo sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Iz tega izhaja, da "utemeljen sum" na katerega se toženka sklicuje, nasprotuje določilom EU in domačega prava. Tožnik predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in da naj pri odločanju upošteva načelo enakosti, saj so vsi rojaki iz istega območja, celo iz istega mesta, prejeli status begunca v RS.

18. Tožnik je v vlogi še navedel, da toženka ignorira zavezujoče stališče iz sodbe I U 57/2019. Tožnik navaja, da je toženka kršila načelo primarnosti prava EU, da je uporabila samo določbe ZMZ-1 in ZTP, ne da bi uporabila tudi sekundarno ali primarno pravo EU, s čimer je kršila pravico do izjave v upravnem postopku in obrazložene upravne odločbo. Po mnenju tožnika je posegla tudi v pravico tožnika do učinkovitega (sodnega) pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ni sledila stališču naslovnega sodišča, da je poseg dopusten samo, če je v skladu s pravili in standardi, ki veljajo v pravu EU, v konkretnem primeru je to načelo sorazmernosti iz člena 52/1 Listine EU o temeljnih pravicah. Prav tako je toženka s tem, ko ni v ničemer upoštevala citiranih določb Procesne Direktive 2013/327/EU, posegla v pravice do izjave tožnikov v upravnem sporu in jo tudi kršila. Stranka mora biti obveščena vsaj o bistvu razloga, na katerem temelji odločba. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati niti bistvenih okvirnih razlogov dejanske narave, zakaj toženka meni, da tožnikove aktivnosti niso v skladu z nameni in načeli OZN. Tožnik meni, da izpodbijana odločba nima dejanskih razlogov za odločitev. Z izpodbijano odločbo je bil po mnenju tožnika zaradi napačne uporabe prava oz. ignoriranja prava EU nesorazmerno poseženo tudi v pravico do učinkovitega sodnega varstva 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ker izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

19. Tožnik je na naroku še navedel, da iz priloženega članka z dne 15. 3. 2021 izhaja, da so razmere v Siriji še vedno ogrožajoče, zato evropske države v Sirijo beguncev še ne vračajo. Tožnik je na naroku v spis vložil potrdilo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljani, iz katerega izhaja, da je tožnik zaradi psihiatrične obravnave vabljen dne 26. 4. 2021, kar dokazuje, da dolgotrajnost postopka in negotovost, vplivata na tožnikovo zdravje.

20. Tožnik je v ponovnem postopku vložil več vlog, v katerih je vztrajal pri vsem, kar je navedel v dosedanjem postopku in opozoril, da gre v ponovnem sojenju za odločanje o tožbi v celoti, in predlagal, da sodišče meritorno odloči o tožnikovi pravici do podaljšanja subsidiarne zaščite. Vztraja, da opiranje odločitve na 3. alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 pomeni napačno uporabo materialnega prava, ker ta takih dejanj, kot naj bi bila s tistimi tajnimi dokumenti očitana tožniku, sploh ne zajema. Meni, da vključuje dejanja omejenega kroga subjektov, med katere tožnik ne spada, pa še ob taki interpretaciji skrajno nenavadne zakonske določbe, bi bilo treba zastaviti vprašanje njene skladnosti z Ustavo RS in temeljnimi človekovimi pravicami.

21. Tožnik je v obsežni vlogi, ki jo je vložil sam in jo je sodišče prejelo 26. 4. 2022 (v nadaljevanju vloga 26-4-22), v bistvenem navedel, da iz izjave Policijske postaje Vič in priporočilnih pisem nekaterih nevladnih organizacij izhaja pozitivno mnenje o tožniku. Meni, da na splošno ni bil zaznan in obravnavan kot sporna oseba pri nikomer drugem, razen pri ge. A. A., ki si je dovolila, da ga označi kot nevarnega za državno varnost pod pretvezo tajnih informacij. Meni, da če bi bil zares zločinec ali nevarna oseba, da ga slovenska policija ali SOVA vsa ta leta ne bi pustili, da bi se prosto gibal po ljubljanskih ulicah, vstopal v trgovinske centre in sedel po kavarnah. Navaja, da so mu bile po zadnji zavrnitvi 24. 5. 2021 odvzete vse pravice, odvzeta mu je bila osebna izkaznica, izbrisali so ga iz sistema in odpeljali na policijsko postajo za izravnalne ukrepe Brnik, kjer so mu vročili odločbo o 30 dnevnem roku za prostovoljno vrnitev v matično državo, ki je bil podaljšan do odločitve VS RS glede pritožbe. V Sloveniji živi že sedem let in pol in v tem času v Sloveniji ni povzročal prav nobenih težav in zoper njega ni bila vložena prav nobena ovadba. Poročila, ki jih prilaga, dokazujejo ravno nasprotno, saj se je tožnik pozitivno vključil v to družbo in pomaga tudi drugim pri lažji integraciji.

22. Tožnik še navaja, da je od sodišča zahteval, da iz njegovih obravnav izključi nekaj prevajalcev, med drugim tudi g. C. C., ki je bil na vseh njegovih obravnavah, a ni mogel prevesti vseh njegovih besed in pogosto ne prevede tega, kar mu tožnik reče. Misli, da zaradi svoje starosti prevajalec ne opravlja svojega dela profesionalno in ker je njegov primer zelo pomemben in se boji, da njegovih besed prevajalec ne bo v celoti prevedel, je tožnik v nadaljevanju vloge napisal vse, kar se mu zdi pomembno.

23. Tožnik v vlogi 26-4-22 navaja, da si je po tem, ko je bil 25. 1. 2009 s svojo prvo ženo v Kuvajtu zakonito ločen in si je opomogel od posledice ločitve, odločil, da se ponovno poroči (a ne več z arabko), zaradi česar je začel iskati ženo. Prijatelj bosanske narodnosti, ki prebiva v Kuvajtu in dela v kuvajtskem Ministrstvu za fundacije in je koordinator številnih dobrodelnih projektov med vlado Republike Bosne in državo Kuvajt, mu je rekel, da se lahko poroči z dekletom iz Bosne. Povedal mu je, da mora potovati tja in spoznati nekaj družin in jih prositi za poroko. Zato je moral najprej zaprositi za vizum na bosanskem veleposlaništvu v Kuvajtu, za katerega je moral dostaviti veliko papirjev in dokazil ter se maja 2009 pripravil na potovanje. Ta prijatelj mu je povedal, da obstaja oseba z imenom B. B., ki ga bo sprejela na sarajevskem letališču in mu pomagala najti ženo, ker veliko potuje po svoji državi in poučuje, predava ter pozna veliko deklet preko svojih znancev in predavanj. Odpotoval je v Sarajevo in B. B. ga je pričakal na letališču in odpeljal v restavracijo v Sarajevu, ga nato odpeljal v majhno hišo, kjer je živel v času njegovega bivanja v Sarajevu. B. B ga je potem vzel s seboj na pot po Bosni, kjer je spoznal veliko ljudi in preko njih poizvedoval za potencialno ženo. V Bosni je bil 17 dni in mu kljub temu, da je spoznal veliko deklet ali njihovih družin, ni uspelo najti žene. Po treh letih v Kuvajtu je pomisli, da bi spet poizkusil srečo v Bosni s tem, da bi tokrat ostal dlje, zato je zaprosil za vizum in ga dobil. Aprila 2012 je odpotoval v Bosno k osebi, ki dela na bosanskem ministrstvu za območje Sanski most. Do B. B. ni šel, ker je bil ta zaposlen. Ta oseba iz Sanskega mostu se je zavezala, da mu bo pomagala najti ženo tako, da je iskala na svojem območju in povprašala svoje prijatelje. Ko je bil tam, je srečal B. B., ki ga je vzel s seboj v Sarajevo, da bi se tam udeležil neke poroke in nato so odpotovali naokoli. Tožnik je dva dni bival v hiši B. B. in spoznal njegovo družino. B. B. mu je dal hrano, hodila sta na sprehode na goro. B. B. ga je nato peljal nazaj k prijatelju v Sanski most in nekaj dni kasneje je odpotoval v Cazin, da bi videl eno od tamkajšnjih deklet, ki je tožnika zavrnila. Vrnil se je v Sanski most k svojemu prijatelju, po nekaj dneh odpotoval v Sarajevo k tamkajšnjemu prijatelju, ki ga je peljal na veliko lepih krajev, tudi v Mostar, in po nekaj dnevih se je vrnil v Kuvajt, ne da bi našel ženo.

24. Tožnik nadaljuje, da ga je leta 2013 prijatelj prosil, naj mu v Republiki Bosni poišče nekoga, ki bi mu pomagal pri nakupu zemlje, da bi na njej postavil nekaj projektov, zasadil jagode in naredil čebelje farme in takrat se je spomnil na B. B.. B. B. se je strinjal, da mu bo pomagal pri nakupu zemljišča in ga prosil, če lahko pride v Kuvajt, da se dogovori s svetovalcem, ki vodi posel kuvajtskega poslovneža. B. B. je zaprosil za vizum, rezervirali so mu letalsko karto in prišel je k njemu, da bi se med seboj dogovorila, kako bodo kupili zemljišče, kakšne projekte bodo na njem gradili in pomagal pri iskanju delavcev. Ko so se dogovarjali, tožnika ni bilo z njim, saj v celo zadevo ni bil vpleten in se ga ni tikala. Sam se je nameraval odpraviti v Evropo, saj ga je njegov delodajalec obvestil, da mu podjetje, za katerega je delal, ne bo podaljšalo pogodbe. V Evropo je želel priti po legalni poti in na veleposlaništvu Avstrije v Kuvajtu oddal prijavo za pridobitev vizuma za Republiko Slovenijo. Po enem mesecu je prejel vizo in 3. 3. 2014 odpotoval iz Kuvajta na letališče Ataturk, od tam pa na Brnik v Slovenijo, kjer ga je pričakal nek Bosanec in ga odpeljal v Bežigrad, kjer je ostal pet dni, nato pa se z avtobusom odpravil na Švedsko in zaprosil za azil. Na Švedskem ima namreč veliko prijateljev, zato je želel biti v njihovi bližini. Švedska se je odločila, da ga po Dublinski uredbi vrne nazaj v Slovenijo. Najprej so razmišljali, da bi ga vrnili Avstriji, saj je njegov vizum urejala avstrijska ambasada v Kuvajtu, a ker je bila viza narejena za Slovenijo, je za njegovo prošnjo postala pristojna Slovenija. Ko se je vrnil v Slovenijo, je zaprosil za azil. Ko je bival v azilnem domu in čakal na svoj drugi intervju, je od B. B.-jeve žene izvedel, da ga je policija prijela ter da mu policija očita nezakonita dejanja povezana s terorizmom. Tožnik navaja, da ga je ta novica šokirala, saj nikoli ni opazil ničesar, kar bi nakazovalo na to. Tožnika je nato klical osebni svetovalec kuvajtskega poslovneža, ki ga je skrbelo, kaj je z nakupom zemljišča in denarjem. Iz medijev so izvedeli, da je bil B. B. zaradi terorizma obsojen za sedem let zapora. Svetovalec kuvajtskega poslovneža je zahteval vračilo denarja in prenos lastništva na svojega sorodnika. Izvedel je, da sta policija in sodišče zamrznila denar, ki je bil sicer zakonito in pravilno nakazan prek banke. Rekli so, da obstaja sum, da je B. B. ta denar uporabljal za druge interese, zato sta se znašla kuvajtski poslovnež in svetovalec v veliki težavi. Nekaj mesecev kasneje je bosanska obveščevalna služba poslala v Kuvajt imena štirih ljudi, ker so ta imena našli v telefonu B. B. in zahtevali od kuvajtske obveščevalne službe, da pregledajo: 1. kuvajtskega poslovneža, 2. svetovalca kuvajtskega poslovneža, 3. bosanca, ki živi v Kuvajtu in usklajuje nekatere projekte med bosansko vlado in državo Kuvajt in 4. tožnika. Tožnik še navaja, da obveščevalna služba v Kuvajtu kuvajtskega poslovneža ni zaslišala, ker je znan po svojem dobrem ugledu, s svetovalcem kuvajtskega poslovneža se je pogovarjala pol ure in ga spraševala tudi o tožniku, za katerega je svetovalec povedal, da ni v Kuvajtu in poklicali so Bosanca, ki z družino že vrsto let živi v Kuvajtu in mu zastavili enaka rutinska vprašanja. Tožnik navaja, da je zadeva ostala taka, dokler ni zaprosil za podaljšanje mednarodne zaščite.

25. Tožnik še navaja, da je leta 2019 svoji bivši ženi poslal za sina preko banke znesek 50,00 EUR. Čez nekaj tednov mu je bivša žena poslala sporočilo, da je banka iz njenega računa odštela 50,00 EUR in da mu bodo ta znesek prenakazali nazaj. Kasneje je preko Western union poslal 50,00 EUR. Tožnik meni, da policija noče, da bi dajal manjša denarna nakazila tudi svoji bivši ženi, čeprav mu je civilno sodišče naložilo plačilo mesečnega zneska 100,00 EUR za sina, ki živi z njo v Bosni, potem, ko sta se ločila.

26. Tožnik še navaja, da ga je policija opazovala toliko let, da je vedel, kdo so. Če je sedel v kavarni, so sedeli za njim ali pred njim in brez njegovega dovoljenja snemali njegov glas. Če gre na območje izven Ljubljane, pošljejo nekoga, ki ga spremlja, da vedo, kje je. Enkrat so k njemu poslali osebo, ki se je predstavila, da dela v zavarovalnici in ga želela prepričati, naj postane njihova stranka. Ta oseba ga je spraševala o tem, kako je spoznal svojo ženo, od kje je, kaj si želi v prihodnosti ipd. Ker je tožnik sumil, da je iz policije, se je do njega vedel spoštljivo in mu ni rekel, da se ga druge stvari ne tičejo. Tožnik meni, da je policija dvakrat vdrla v njegov gmail, da so spremljali njegove klice in da so šli do njegovega prijatelja, ki živi v Kamniku in ga veliko spraševali o tožniku. Tožnik še navaja, da se mora zadeva po petih letih končati. V območju, v katerem se je rodil, je zdaj na vroči plošči. Če ne dobi stalnega prebivališča, ne ve, kam naj gre. Zaradi teh informacij sta uničena njegova čast in ugled. Tožnik toženko opozarja, naj teh njegovih navedb iz vloge 26-4-22 ne uporabi kot argument proti njemu, pod izrazom samoobtožba. Dodaja, da je v njegovi arabsko muslimanski kulturi normalno, da si pomagajo pri iskanju žena in ker nikogar ni poznal, mu je ženo v Bosni pomagal iskati B. B. 27. Tožnik je na naroku 5. 6. 2023 še navedel, da je tožnik na spletu našel seznam sirskih oblasti, ki ga imajo uvrščenega na seznam nabornikov za obvezno služenje vojaškega roka za sirijski režim, kar dokazuje, da bi bila njegova vrnitev v Sirijo zagotovo hudo sankcionirana in bi bilo ogroženo njegovo življenje, saj bi ga obravnavali kot dezerterja.

_Navedbe toženke_

28. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je za presojo v konkretnem sporu pomembna samo izpodbijana odločba, s katero je toženka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje subsidiarne zaščite. V ponovljenem postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite niso bili podlaga nepreverjeni podatki, ampak predvsem dokumenti SOVE, v katerih so podatki o tožnikovi sporni aktivnosti opredeljeni podrobno in dovolj natančno. Ponavlja obrazložitev iz izpodbijane odločbe v zvezi s tajnostjo dokumentov.

29. Toženka zavrača tožbene očitke, da pri pripravi izpodbijane odločbe ni upoštevala napotil naslovnega sodišča iz I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019. Naslovno sodišče je s sodbo I U 57/2019 toženko napotilo k uporabi člena 23 (1) procesne Direktive 2013/32/EU, ki določa izjeme do pravice do izjave (29., 30. in 31. točka sodbe). Sodišče v 31. točki omenjene sodbe navaja, da so izjeme do pravice do izjave dopustne v smislu, da se lahko omeji dostop stranke do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče je nadalje mnenja, da mora biti v tem primeru sodišču omogočen dostop do teh podatkov in informacij. Toženka zavzema stališče, da je v postopku storila vse za zavarovanje tožnikovih pravic v zvezi z obveščenostjo o vsebini dokumentov SOVE. Ker SOVA stopnje tajnosti "tajno" iz omenjenih dokumentov ni umaknila, toženka ni imela podlage in možnosti, da bi lahko tožnika seznanila z vsebino dokumentov, ne da bi pri tem sama kršila določbe ZTP. Toženka meni, da sodi tožnikov primer pod izjeme, ki jih je v zvezi z omejitvijo dostopa do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s 3. alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, opredeljuje in dopušča tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 57/2019. Zato niso utemeljene tožnikove navedbe o kršitve pravice do izjave. Ponavlja, da je dostop sodišču do teh informacij in podatkov v dokumentih SOVE v konkretnem primeru omogoča že 3. člen Zakona o tajnih podatkih in so sodišču omenjeni tajni podatki dostopni neposredno.

30. Toženka pojasnjuje, da je sledila tudi nadaljnjim napotkom naslovnega sodišča in tožniku 18. 12. 2020 poslala dopis10 in ga seznanila z bistvenimi ugotovitvami v postopku, razlogi za in predvideno odločitvijo.

31. Toženka še navaja, da tožnik nima nobene pravne podlage, da se v predmetnem upravnem sporu sklicuje na korist otrok, saj njihova pravica do stikov s starši ni predmet konkretnega upravnega postopka. Toženka v izpodbijani odločbi ni odločala o prošnjah mladoletnih otrok tožnika, ampak zgolj in edino o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. Toženka pojasnjuje, da nima pravne podlage, da bi v odločanje o posamezni prošnji za mednarodno zaščito ali podaljšanju subsidiarne zaščite, odločila v prid posameznega prosilca zgolj zaradi koristi njegovih družinskih članov, ki živijo izven RS, ampak je pri odločanju o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pomembno samo to, ali posamezni vlagatelj v prošnji izpolnjuje pogoje, kot jih določa ZMZ-1. Tem načelom je toženka sledila tudi v primeru odločanja o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. Pri tem se toženka sklicuje na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020 ko v 27. točki sodbe kot neutemeljen zavrne tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka prošnjo tožnika presojati tudi upoštevaje načelo varovanja koristi otrok.11 Toženka meni, da je tožnikova situacija povsem primerljiva, zaradi česar tožbene navedbe najostreje zavrača in meni, da ji nikakor ni mogoče pripisati krivde za to, da tožnik svojih otrok ni videl že tri leta. Toženka je na naroku navedla, da je izpodbijano odločbo oprla na dokumente SOVA in ne na stanje v tožnikovi izvorni državi. Predlaga zavrnitev tožbe.

_O sodni presoji_

32. Sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izločitev sodnega tolmača C. C. na podlagi drugega odstavka 247. člena ZPP v zvezi z 256. členom ZPP, saj tožnik razen pavšalnih navedb, da naj tolmač ne bi prevajal vsega in da verjetno zaradi starosti prevodi niso dobri, izločitvenega razloga, upoštevajoč sicer določbo petega odstavka 72. člena ZPP, ne konkretizira. To očitki, ki so sicer pavšalni in nedokazani, pa niti ne predstavljajo izločitvenega razloga v smislu določbe 70. člena ZPP.

33. Naslovno sodišče odloča o zadevi v novem sojenju na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) X Ips 2/2023 z dne 1. 3. 2023, s katerim je reviziji tožnika ugodilo in sodbo naslovnega sodišča I U 1877/2021-99 z dne 27. 6. 2022 razveljavilo ter zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je med drugim ugotovilo, da Upravno sodišče v svoji sodbi ni navedlo dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga njegove odločitve, oziroma da se je oprlo le na dejanja, ki jih revident še ni storil. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče dejstva ugotovilo pomanjkljivo in opravilo njihovo napačno materialnopravno subsumpcijo. Ta po oceni Vrhovnega sodišča nima podlage v sklepu predstavljenih stališčih SEU, v skladu s katerimi je za upoštevno podporo kateri od terorističnih organizacij treba ugotoviti tudi dejstva, pomembna z vidika teže prosilčevih ugotovljenih ravnanj in odgovornosti zanje ter vzpostaviti povezavo z izvrševanjem terorističnih dejanj organizacije v preteklosti. Iz izpodbijane sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi se Upravno sodišče s temi vidiki ukvarjalo. Upravno sodišče mora tako v ponovljenem upravnem sporu, če bo uporabilo isto določbo ZMZ-1, ugotoviti dodatne okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče tožnika uvrstiti v krog prosilcev, nevrednih mednarodne zaščite.12

34. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je pregledalo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A73, B1 do B8 in listine upravnega spisa toženke, označene s klasifikacijsko številko 2142-147/2014. Sodišče je upoštevaje določbe štiriindvajsetega a) poglavja (členi od 332.a do 332.d ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 prebralo listine SOVA št. 8500-4/2018-2 z dne 3. 1. 2018, SOVA št. 8500-4/2008-8 z dne 8. 1. 2018 in SOVA št. 8500-4/2018/263 z dne 23. 8. 2018 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

35. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

36. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (sedmi odstavek 66. člena ZMZ-1).

37. Toženka je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, ker je ugotovila, da pri tožniku obstaja izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, po katerem se subsidiarna zaščita ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov.

38. Namen in načela Združenih narodov, določena v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov pa so: obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov; ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava; spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode. V ta namen živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih; združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti; s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti, da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu; uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev. Cilji OZN so: 1. ohranjati mednarodni mir in varnost ter v ta namen izvajati učinkovite skupne ukrepe za preprečevanje in odpravo groženj miru, zatiranje agresije ali drugih kršitev miru in si v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava prizadevati za ublažitev ali mirno reševanje mednarodnih sporov ali odpravo razmer, zaradi katerih bi lahko prišlo do kršitve miru; 2. razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov, in izvajati druge ustrezne ukrepe za utrditev miru na svetu; 3. zagotavljati mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov ter spodbujati in se zavzemati za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved; 4. postati središče za usklajevanje prizadevanj narodov za dosego teh skupnih ciljev (vse 1. člen Listine Združenih narodov).

39. Za dosego teh ciljev deluje OZN in članice v skladu z načeli, opredeljenimi v 2. členu Listine Združenih narodov in sicer: 1. organizacija temelji na načelu suverene enakosti vseh članic; 2. članice v dobri veri izpolnjujejo obveznosti, sprejete v skladu z ustanovno listino, da si zagotovijo pravice in koristi, ki izhajajo iz članstva; 3. članice mednarodne spore rešujejo mirno, tako da ne ogrožajo mednarodnega miru in varnosti ter pravičnosti; 4. članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov; 5. članice organizaciji pomagajo pri vseh ukrepih v skladu z ustanovno listino in se vzdržijo pomoči državam, proti katerim ta izvaja preventivne ali prisilne ukrepe; 6. organizacija skrbi, da države, ki niso njene članice, delujejo v skladu s temi načeli, kolikor je to potrebno za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti; 7. nobena določba v ustanovni listini Organizacije združenih narodov ne pooblašča, da se vmešava v zadeve, ki so po svoji naravi v notranji pristojnosti držav, ali od članic zahteva, da te zadeve predložijo v reševanje v skladu z ustanovno listino, vendar to načelo ne vpliva na izvajanje prisilnih ukrepov iz VII. poglavja (vse 2. člen Listine Združenih narodov).

40. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričano, da je pravilna odločitev toženke, da zaradi obstoja utemeljenega suma, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom OZN, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov (3. alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1), obstoji izključitveni razlog za priznanje subsidiarne zaščite tožniku.

41. …..

…..

62. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z dolgotrajnostjo postopka in zatrjevano škodo, ki naj bi zato nastajala tožniku. Sodišče pojasnjuje, da sama kršitev zakonsko določenega roka za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito ne vpliva na samo odločitev o prošnji, zato posledic, ki naj bi zaradi zamude tožniku nastale, ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu o zakonitosti odločbe, s katero je bila prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite zavrnjena, ampak je lahko morebiti predmet drugega postopka.

63. Utemeljeno toženka opozori, da ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do družine, družinskega življenja in enotnosti družine. Postopek se namreč vodi zaradi podaljšanja tožnikove subsidiarne zaščite, zato tudi upoštevaje s strani toženke zatrjevano a neprerekano dejstvo, da se tožnikovi otroci niti ne nahajajo v Republiki Sloveniji, tožnikove navedbe o kršitve pravice do družinskega življenja, v tem postopku niso upoštevne.

64. Glede na to, da je toženka ugotovila obstoj izključitvenega razloga iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 in izpodbijana odločba ne temelji na stanju v izvorni državi, so tudi tožnikove trditve o stanju v izvorni državi, ki jih je podal na naroku (obvezno služenje vojaškega roka), nerelevantne.

65. Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Odločba je postala pravnomočna 1. 7. 2015 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) št. I Up 89/2015. 2 MNZ, odločba št. 2142-147/2014/50 (1312-07) z dne 21. 12. 2018 (v nadaljevanju odločba 21-12-18). 3 MNZ, dopis št. 2142-147/2014/39 (1312-09) z dne 4. 12. 2017 (v nadaljevanju dopis 4-12-17). 4 MNZ, odgovor št. 2142-7/2017/69 (2202-09) z 18. 12. 2017 (v nadaljevanju odgovor 18-12-17). 5 MNZ, dopis št. 2142-147/2014-63 (1312-07) z dne 13. 7. 2020. 6 SOVA, dokument št. 022-1272020/15 z 24. 7. 2020 z oznako stopnjo tajnosti "interno". 7 MNZ, dopis št. 2142-147/2014/80 (122-09) z dne 18. 12. 2020. 8 MNZ, dopis št 2142-147/2014-80 (122-09) z dne 18. 12. 2020 (v nadaljevanju dopis 18-12-2020). 9 Tako Ustavno sodišče RS Up-34/69 z dne 19. 6. 1996. 10 MNZ, št. 2142-147/2014-80 (122-09). 11 Upravno sodišče v sodbi I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020: "... V postopku mednarodne zaščite se presoja le, ali je treba prosilcu nuditi mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi ali zaradi obstoja utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik ne morejo bistveno vplivati na presojo razlogov za mednarodno zaščito po ZMZ-1. ..." 12 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 2/2023 z dne 1. 3. 2023.