Jedro

Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo I K 73859/2022 z dne 19. 10. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 in ob uporabi določil 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, pri čemer višina posameznega dnevnega zneska znaša 43,00 EUR, torej v skupni višini 1.290,00 EUR, katero mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. V plačilo je obtoženemu naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, med katere sodi sodna taksa po tarifni številki 7112 Zakona o sodnih taksah v znesku 140,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja, o višini drugih stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo v celoti znana njihova višina.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da dejanje, ki se očita obdolženemu ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker ni podan ustrahovalni namen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek očitanega kaznivega dejana razumljiv, v njem opisano kaznivo dejanje pa ima vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Abstraktni del opisa obdolženemu očita "da je o drugemu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo", le ta pa je v nadaljevanju tudi konkretiziran z očitkom izvršitvenega ravnanja obdolženega "da je dne 30. 6. 2022 okoli 19.00 ure na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu B. C. C. zagrozil, da je na grobu svoje matere prisegel, da mu bo prerezal vrat in mu ni težko zato iti za 30 let v zapor." V konkretnem opisu so tako navedena tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zakonski znak namena ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca razpoznaven. Takšen opis je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso1, ki glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določa, da mora iz izreka izhajati namen storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca, torej njegov poseben namen, ki je subjektivni zakonski znak tega kaznivega dejanja, kar sicer pravilno ugotavlja tudi pritožba in se pri tem sklicuje na isto sodbo vrhovnega sodišča, le da pri tem spregleda, da se zakonski znak ustrahovanja in vznemirjanja nato manifestira in objektivizira v izvršitveni obliki resne grožnje zoper življenje in telo oškodovanca, kar je v konkretnem primeru v opisu očitanega kaznivega dejanja tudi podano.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 8 izpodbijane sodbe, da grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja pritožba graja dokazno oceno izpovedb oškodovanca C. C. in priče D. C. Pritožnik se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da prav izpovedbe navedenih potrjujejo, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje, nasprotno trdi, da so njune izpovedbe neprepričljive, neskladne in pristranske in da je podan resen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi.

7. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da je izpovedba priče D. C., sicer očeta oškodovanca, neverodostojna, ker ima interes za izid postopka. Pritožnik te svoje navedbe niti ne konkretizira niti ne izkaže, samo status te priče oziroma njeno razmerje do oškodovanca, pa še ne določa njene (ne) verodostojnosti, temveč sta izkustvena in logična sprejemljivost ter zlasti skladnost z drugimi dokazi tista, po katerih se je treba pri presoji posamezne izpovedbe ravnati. Zaključka sodišča prve stopnje, da je priča D. C. o samem dogodku smiselno potrdila izpovedbo oškodovanca, pritožnik ne mora omajati. Pritožbeni očitki, da je navedena priča na glavni obravnavi izpovedovala v popolnoma diametralnem nasprotju, so pretirani, pa tudi napačni. Na glavni obravnavi je priča povedala, da sta se kritičnega dne z C. C. (oškodovancem) odpeljala po otroka v B., C. C. je bil še v vozilu, sam pa je izstopil in videl, da iz smeri hiše prihaja E. E., ki je takoj začela groziti C. C., da če ga ne bo A. A. zaklal, da ga bo ona, par metrov za njo je prihajal še obdolženi, ki je kričal, da ga bo zaklal in da mu ni težko 30 let odležati (priča je tudi na kopiji fotografije s kraja dogodka označila gibanje vseh udeležencev dogodka (priloga B 12). Iz uradnega zaznamka z dne 28. 7. 2022 (priloga A 1/15) sicer res izhaja, da je D. C. policistom povedal, da naj bi sam šel na dvorišče, da bi prevzel vnuka, a je priča ob predočenju tega uradnega zaznamka, prepričljivo povedala, da takrat ni nikoli stopil na obdolženčevo dvorišče. Sicer pa ta okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, nikakor ne dokazuje neverodostojnosti izpovedbe D. C. in ji pritožnik pripisuje pretirano pomembnost. Je pa priča D. C. potrdil, da je slišal obdolženega kričati na oškodovanca, da ga bo zaklal. Res je, da je oškodovanec povedal, da mu je obdolženi grozil, da mu bo prerezal vrat, kar je tudi povzeto v sodbeni izrek, a je priča D. C. izpovedoval o grožnjah na način, da bo obdolženi resno poškodoval ali celo odvzel življenje, zato ne gre za drugačno ali neresnično opisovanje grožnje, ampak le za različne besedne zveze, kar pa nikakor ne postavlja pod vprašaj resnosti groženj, ki jo je sodišče glede dogodka 30. 6. 2022 zanesljivo ugotovilo. Sicer prav ta okoliščina, da priča ni povsem dobesedno potrdila izrečene grožnje obdolženca, da bo oškodovancu prerezal vrat, kot je to izpovedal oškodovanec, kvečjemu izkazuje, da priča svojo izpovedbo ni priredila potrebam kazenskega postopka, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

8. Pritožnik tudi ne more uspeti z očitki, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v točki 5 izpodbijane sodbe pravilno in logično obrazložilo, zakaj šteje izpoved oškodovanca za verodostojno in navedene razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ne prepričajo pritožbene navedbe, da je oškodovančeva izpovedba neprepričljiva, ker pri zaslišanju na glavni obravnavi v spontani izpovedi ni takoj povedal, da mu je obdolženi grozil, da mu bo prerezal vrat, saj kot je to povsem pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je oškodovanec to takoj potrdil, ko je bil izrecno vprašan v zvezi izrečenimi besedami s strani obdolženca ter povedal, da gotovi drži, kar je povedal policistom ob prijavi. Zmotno pritožnik tudi navaja, da ta okoliščina kaže na to, da oškodovanec sploh ni bil prestrašen, ne ogrožen in ne vznemirjen. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.2

9. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje povsem razumljivo presojalo objektivno resnost grožnje glede na vsebino grožnje in konteksta, v katerem je bila izrečena (8. točka izpodbijane sodbe). Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so brez dvoma take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti. Zlasti ob dejstvu, da očitno obstajajo določena nesoglasja med oškodovancem in bivšo partnerko E. E. (glede njunega skupnega otroka) in obdolženim, ki je sedaj partner E. E. Sicer pa je oškodovanec ob podaji kazenske ovadbe na policiji povedal, da izrečene grožnje s strani obdolženega jemlje resno in se boji za svoje življenje in telo. Neuspešno je tako problematiziranje pritožnika o obstoju resnosti grožnje oškodovancu, ker je slednji prijavo na policijo podal šele 1. 7. 2022 ob 19 h uri (kar je en dan po spornem dogodku) in po posvetu svoje odvetnice oziroma ker ni imel težav na sodišču biti v istem prostoru z obdolženim.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da so v izpodbijani sodbi izostala pojasnila, na podlagi katerih konkretnih dejstvih in okoliščinah je sodišče prve stopnje ugotavljalo obdolženčev obarvan naklep. Sodišče prve stopnje je na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe povsem konkretno navedlo razloge, da je pred obravnavanim dogodkom istega dne prišlo do konflikta med obdolženim, E. E. in oškodovancem v zvezi s predajo otroka. O tem je policistu F. F. povedala tudi E. E., ko je navajala, da je po obisku policista 30. 6. 2022 enkrat po 16.00 uri poslala SMS sporočilo očetu oškodovanca, da lahko vnuka prevzame pri njej v B. (priloga A1/13), kar je bilo po tem, ko otroka ni predhodno predala oškodovancu na Trgu G., kot je o tem tudi izpovedoval oškodovanec. Okoliščina, da se je oškodovanec o težavi glede predaje otroka obrnil na policijo, ki je v zvezi s tem tudi obiskala obdolženega, pa je vznemirilo oziroma ujezilo E. E. in obdolženega, kar je bil povod, da se je obdolženi kritičnega dne ob obravnavanem dogodku razburil in je v kontekstu celotnega dogajanja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, hotel z izrečenimi grožnjami ustrahovati oškodovanca. V tej luči se kot neverodostojna pokaže tudi izpoved E. E. in je v zvezi s tem, tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje na strani 5 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, katerih pritožnik ne mora omajati.

11. Pritožbeno sodišča po obrazloženem ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka dejansko stanje ugotovilo popolno in napravilo tudi logične in pravilne zaključke, ki jih je razumljivo in v celoti obrazložilo. Pritožba zato z očitkom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena), ker je v obrazložitvi prišlo v nasprotje samo s seboj in z listinami v spisu, ne more uspeti.

12. Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi odločbe o izrečeni kazenski sankciji ne graja, je pa pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tej smeri preizkusilo v skladu z določilom 386. člena ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene denarne kazni. Upoštevaje težo kaznivega dejanja in osebne okoliščine obdolženega (je zaposlen in prejema plačo okoli 1.300,00 EUR, je oče enega otroka, ki ga preživlja), je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen v višini 1.290,00 EUR (30 dnevnih zneskov, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 43,00 EUR), ki jo mora obdolženi plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala, povsem pravilna in pravična. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 315,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo po tarifni številki 7112 (znesek osnove 210,00 EUR) v zvezi s taksno številko 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanja postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obtoženega, ki preživlja enega otroka, zaposlen je v Trgovina H. in prejema mesečno 1.300,00 EUR dohodka.

1 Sodba VS RS I Ips47349/2014 z dne 6. 4. 2017. 2 Primerjaj Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604.