Jedro

Utemeljena je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je stališče tožene stranke, da podatek iz vpisnice na gimnazijo ne zadošča za ugotovitev trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, pravilno. Prav tako je tožena stranka upravičeno pozvala prvostopni organ k dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem se naj ugotovi, kdaj se je tožnik dejansko vrnil iz Srbije v Ljubljano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 344/99-10 dne 15.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.1.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava M. - P. z dne 24.7.1998, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnik sicer dokazal, da je bil izgnan v K., kljub dopolnjenem postopku pa ni jasno, kdaj je prišel v L. oziroma v G. Prvostopni upravni organ namreč ni storil vsega, kar mu je bilo naloženo.

Dejstvo, kdaj se je stranka vrnila v domovino, pa je pomembno za odločanje. Ob tako dopolnjenem dokaznem postopku bo upravni organ prve stopnje izdal ustrezno odločbo. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbo 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 363/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN). Po mnenju prvostopnega sodišča je za priznanje statusa seveda pomembno tudi, kdaj se je začelo oziroma do kdaj je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep. Po presoji prvostopnega sodišča je stališče tožene stranke, da podatek iz vpisnice na gimnazijo ne zadošča za ugotovitev trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, pravilno. Tožena stranka je pozvala prvostopni upravni organ k dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem se naj ugotovi, kdaj se je tožnik vrnil. Ob tem je očitno ocenila, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in ekonomičneje odpravil organ prve stopnje. Zato je odločbo prve stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek, z opozorilom, glede česa je treba postopek dopolniti (2. odstavek 242. člena Zakona o upravnem postopku -ZUP). Ob tem pa sodišče prve stopnje pripominja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je bilo o istem dejanskem stanju že enkrat odločeno z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 24.2.1997. Tožena stranka je v reviziji z odločbo z dne 30.3.1998 to prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek. Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik vložil tožbo na prvostopno sodišče pod opr. št. U 624/98. Torej je bilo ponovno odločanje upravnega organa prve stopnje preuranjeno, saj je odločal brez upravnih spisov, ki se zaradi tožbe, vložene v upravnem sporu, nahajajo v prvostopnem sodišču oziroma sedaj zaradi reševanja tožnikove pritožbe zoper sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 624/98-6 z dne 13.12.1999, v pritožbenem sodišču. O vloženi pritožbi zoper sodbo je bila tožena stranka obveščena 17.1.2000. Upravni organ prve stopnje je torej, po mnenju prvostopnega sodišča, odločal ponovno v zadevi, v kateri še ni bilo formalno pravnomočno odločeno in je še vedno predmet upravnega spora tako, da bi že iz tega razloga tožena stranka morala odločbo odpraviti.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, in sicer, da je svoje izgnanstvo dokazal v celoti, saj je priložil štiri dokumente: potrdilo državnega arhiva o datumu izgnanstva 3.7.1941, vpisnico na moško gimnazijo (ki vsebuje tudi podatek o tem, da je bil štiri leta v internaciji), da ima mati priznano dvojno delovno dobo za čas od 1941 do 1945 in da prejema borčevsko pokojnino ter izjavi dveh prič, ki potrjujeta vrnitev v septembru 1945. Zato tudi v pritožbi meni, da so dokazani vsi potrebni elementi in je bila odprava odločbe upravnega organa prve stopnje neupravičena. V tem času so bile njegovemu bratu (izgnana je bila družina) priznane vse pravice, ki jih navedeni zakon daje žrtvam. Celo vojno sta bila skupaj, navedeni zakon pa velja za vse enako. Pravno veljavne so torej listine, ki dokazujejo odhod, trajanje in njegov prihod v domovino iz izgnanstva. Te listine so bile priznane kot pravno veljavne in kot take potrjene. Prvostopno sodišče je bilo dolžno priznati te listine v vsebini, kakršna je navedena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno.

Utemeljena je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je stališče tožene stranke, da podatek iz vpisnice na gimnazijo ne zadošča za ugotovitev trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, pravilno. Prav tako je tožena stranka upravičeno pozvala prvostopni upravni organ k dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem se naj ugotovi, kdaj se je tožnik dejansko vrnil. Pripomba prvostopnega sodišča, da je upravni organ prve stopnje odločal ponovno v zadevi, v kateri še ni bilo formalno pravnomočno odločeno (zadeva št. U 624/98-6 z dne 13.12.1999, ki je v pritožbenem postopku na Vrhovnem sodišču RS, št. I Up 162/2000, glej sodbo z dne 7.6.2001) in je še vedno predmet upravnega spora tako, da bi že iz tega razloga tožena stranka morala odločbo odpraviti, sicer ni v skladu z ZUP, na odločitev v tej zadevi pa ni mogla vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.