Jedro

Zakon o pravdnem postopku je res omogočal izreden preizkus pravnomočne odločbe pri zveznem sodišču (416. do 420. člen ZPP) kot izredno pravno sredstvo s povsem določenim namenom, ki izhaja iz drugega odstavka 416. člena ZPP, to pa je s sojenjem pred zveznim sodiščem zagotoviti enotnost jugoslovanskega trga v primerih, ko je bila ta kršena s kakšno odločbo nekdanjih republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč. Namen zagotoviti takratno zvezno ureditev pred takratnim zveznim sodiščem je prenehal z osamosvojitvijo Slovenije. Tako omenjenih določb ZPP ni mogoče smiselno uporabiti kot republiški predpis, kakor sicer dopušča prvi odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), ki določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v njej smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, vendar le če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Ni tudi nobenih pogojev, da bi po drugem odstavku pravkar omenjenega člena glede tu obravnavanega vprašanja prešla pristojnost zveznega sodišča na katerikoli organ naše države, kar se tudi ni zgodilo.

Izrek

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe se zavrže.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka plačati tožniku 959.315,67 SIT odškodnine, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi je vložila pritožbo le toženka. Sodišče druge stopnje je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti obema sodbama je vložil tožnik revizijo, ki jo je vrhovno sodišče kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) zavrglo (392. člen ZPP).

Po tej odločitvi je tožnik vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe, in sicer zoper odločbe vseh treh stopenj, in predlagal, naj jih vrhovno sodišče razveljavi in zadevo odstopi splošno krajevnemu pristojnemu Okrajnemu sodišču v M. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku je res omogočal izreden preizkus pravnomočne odločbe pri zveznem sodišču (416. do 420. člen ZPP) kot izredno pravno sredstvo s povsem določenim namenom, ki izhaja iz drugega odstavka 416. člena ZPP, to pa je s sojenjem pred zveznim sodiščem zagotoviti enotnost jugoslovanskega trga v primerih, ko je bila ta kršena s kakšno odločbo nekdanjih republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč. Namen zagotoviti takratno zvezno ureditev pred takratnim zveznim sodiščem je prenehal z osamosvojitvijo Slovenije. Tako omenjenih določb ZPP ni mogoče smiselno uporabiti kot republiški predpis, kakor sicer dopušča prvi odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), ki določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v njej smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, vendar le če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Ni tudi nobenih pogojev, da bi po drugem odstavku pravkar omenjenega člena glede tu obravnavanega vprašanja prešla pristojnost zveznega sodišča na katerikoli organ naše države, kar se tudi ni zgodilo.

Pravno sredstvo, ki ga je vložil tožnik, torej ni dovoljeno (smiselna uporaba drugega odstavka 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (smiselna uporaba 392. člena ZPP).