Jedro

Z neodplačnim prenosom se je premoženje dolžnika zmanjšalo, saj zanj ni prejel nobenega nadomestila. Ker zaradi tega dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika, je s tem oškodovanje v smislu 2. odstavka 255. člena OZ izkazano. Ali bo upnik zaradi hipoteke, ki sedaj obstaja na sporni nepremičnini, tudi dejansko poplačan, ni pravno relevantno za ugotovitev škode v smislu 2. odstavka 255. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je darilna pogodba, sklenjena med Š. M. kot darovalcem in S. Š. kot obdarjenko, za ½ nepremičnine parc. št. 1646/94, k.o. T., brez pravnega učinka do tožeče stranke, in sicer do višine 46.004,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2007 dalje do plačila (točka 1 izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 28.9.2006, in sicer v obsegu poplačila terjatve tožeče stranke, ki znaša 46.004,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2007 dalje do plačila (točka 3 izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo (točka 2 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.921,86 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje (točka 4 izreka).

(2.) Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je izrek sodbe v neskladju z obrazložitvijo, saj je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, iz izreka pa izhaja, kot da je sodišče zavrnilo tisto, kar je tožeča stranka zahtevala več. Izrek sodbe je tudi oblikovan drugače, kot ga je oblikovala tožeča stranka. Sodišče ne bi smelo zaslišati priče B. K., saj je njegovo zaslišanje do konca prvega naroka za glavno obravnavo predlagala le tožena stranka, ki pa je ta dokazni predlog umaknila. Po tem pa je njeno zaslišanje predlagala tožeča stranka, vendar prepozno. Pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in predvsem dokazno oceno prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Tako je priča M. Š. jasno izpovedal, da je bil s strani tožeče stranke zaveden, vendar tega sodišče ni upoštevalo. Ker pri B. D. d.d., s katero je prej poslovalo podjetje Š. & Co, osebno poroštvo ni bilo potrebno, kar je smiselno potrdila tudi priča K., M. Š. ni imel nobenega razloga, da bi podjetje prestopilo iz urejenega financiranja pri B. D., kjer ni bilo osebnega poroštva, v zanj manj ugoden način financiranja z osebnim poroštvom. M. Š. je zato potrebno verjeti, ko trdi, da je bilo poroštvo časovno omejeno. V zvezi z ugovorom ničnosti tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe, ampak je predlagala, da se o tem odloči kot o predhodnem vprašanju. Zato je očitek o zgrešeni pasivni legitimaciji neutemeljen. Do oškodovanja upnika ni prišlo, saj je bil solastniški delež M. Š., ki ga je odplačno prenesel na S. Š., obremenjen s hipoteko, kar pomeni, da bi se v primeru izvršbe tožnik poplačal za B. V. d.d.. V času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja terjatev iz kreditnih pogodb tudi še ni zapadla in zato upnik pojmovno ne more biti oškodovan. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka na zaslišanju povedala, da je bila najprej lastnica stanovanja v F., nato pa je le-tega prodala in kupila stanovanje v M.. V zvezi z očitkom, da ni predložila kupoprodajnih pogodb, pritožnica navaja, da je splošno znano dejstvo, da zemljiška knjiga v letih 1990 do 1993 ni delovala. Sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj ni sprejelo pričanja S. Š.. Darilna pogodba je bila odplačna pogodba in ne velja domneva iz 3. odstavka 256. člena OZ. Tožeča stranka v nobeni izmed vlog ni navedla, da je M. Š. neplačevit. Priglaša stroške za pritožbo.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeni očitki, ki so vezani na sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, so neutemeljeni, saj lahko tožeča stranka po 1. odstavku 184. člena ZPP tožbo spremeni do konca glavne obravnave. Okoliščina, ki jo pritožba v zvezi s tem izpostavlja (vednost tožeče stranke o višini terjatve), je zato pravno nerelevantna. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče opozarja, da v konkretnem primeru niti ni šlo za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, saj se istovetnost zahtevka ni spremenila, prav tako se zahtevek ni povečal, niti se ni uveljavil drug zahtevek poleg obstoječega, ampak je šlo zgolj za preciziranje zahtevka v smislu točne opredelitve višine terjatve.

(6.) Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo delno, kar je tudi jasno razvidno iz samega izreka sodbe. Tako ni ugodilo zahtevi tožeče stranke, da je darilna pogodba z dne 28.9.2006 v celoti brez pravnega učinka do tožeče stranke, ampak je v tem delu ugodilo zahtevku le do višine terjatve, to je zneska 46.004,33 EUR s pripadki. Prav tako je sodišče iz izreka pod točko 3 izpustilo opis predmeta darilne pogodbe z dne 28.9.2006. Obrazložitev sodbe razlogov za delno zavrnitev tožbenega zahtevka sicer res ne vsebuje, vendar pa se ta kršitev nanaša na zavrnilni del, na katerega pa se pritožba, glede na njeno vsebino, ne nanaša. Tudi sicer tožena stranka za pritožbo v tem delu ne bi imela pravnega interesa, saj je odločitev v njeno korist. Sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki dosodilo manj kot je zahtevala in je izrek oblikovalo v več točkah, tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kar pritožnik v pritožbi smiselno zatrjuje.

(7.) Po 7. členu ZPP, ki v postopku uveljavlja razpravno načelo, mora vsaka stranka za dejstva, ki jih zatrjuje, navesti tudi ustrezne dokaze, to pa mora po 286. členu storiti tudi pravočasno in neodvisno od tega, ali je tudi nasprotna stranka morebiti predlagala isti dokaz. Dejstvo, da je tožena stranka (z njene strani pravočasno predlagani) dokaz z zaslišanjem priče B. K. umaknila, ni opravičljiv razlog, da bi sodišče tožeči stranki tak dokazni predlog dopustilo tudi že po opravljeni prvi glavni obravnavi v smislu 4. odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato to določilo kršilo, ko je upoštevalo prepozno podan dokazni predlog tožeče stranke in ko je to pričo tudi zaslišalo. Ne glede na to, pa ta kršitev, ki jo je toženec pravočasno uveljavljal že na prvi stopnji (286.b člen ZPP), ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj izpovedba te priče ni bistvena za odločitev.

(8.) Po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo in ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Po 3. odstavku 256. člena OZ se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali da bi mu moralo biti znano. Osnovni (objektivni) pogoji za izpodbijanje, upoštevajoč zgoraj navedeno materialnopravno podlago, so torej zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, pravno dejanje in oškodovanje upnika. Glede subjektivnih pogojev, ki so pri odplačnih razpolaganjih strožji, pa se pri neodplačnih razpolaganjih ne zahteva, da je prejemnik koristi vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov, glede dolžnika samega pa velja domneva, da neodplačno razpolaganje pomeni oškodovanje upnikov.

(9.) Pritožnik s pritožbo izpodbija ugotovitve sodišča glede samega obstoja terjatve, oškodovanja upnika, neplačevitosti dolžnika in narave sklenjene pogodbe (odplačnost oziroma neodplačnost).

(10.) Da sta bila pogodba z dne 25.10.2005 in dodatek (na katerem temelji obveznost poroka) z dne 14.11.2005 podpisana, ni sporno in tega pritožnica s pritožbo tudi ne izpodbija, ponavlja pa očitek o ničnosti sklenjenega dodatka in trditev o njegovi omejeni časovni veljavnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi z ničnostjo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ta očitek postavila povsem pavšalno in je bil zato utemeljeno zavrnjen. Trditve o tem, da je bil porok pri sklepanju dodatka zaveden, poleg tega kažejo na napake volje, zaradi katerih pa pogodba ni nična, ampak izpodbojna. Splošno uveljavljeno stališče sodne prakse pa je, da je v zvezi s tem potrebna postavitev posebnega zahtevka in zgolj ugovor v tej smeri ne zadošča. O izpodbojnosti (oziroma razveljavitvi pogodbe) tudi ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Glede na navedeno so posledično tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje napačno očitalo toženi stranki zgrešeno pasivno legitimacijo, pravno nerelevantni.

(11.) Po 1013. členu OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Po 56. členu OZ v primeru, če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz podpisanih pogodb ne izhaja, da bi bilo poroštvo omejeno na določen čas šestih mesecev. Po 3. odstavku 56. člena OZ so sicer veljavni tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh pogodbenih strank, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izpovedi priče M. Š., ki ji sodišče prve stopnje ni sledilo in torej posledično zaključku, da takšnega ustnega dogovora tožena stranka ni dokazala. Sklicevanje na izpoved priče B. K. je v zvezi s tem s strani pritožnice seveda brez vsake podlage, saj je pritožnica dokazni predlog za zaslišanje te priče, ki ga je podala ravno v zvezi z dokazovanjem ustnega dogovora, umaknila, poleg tega pa je tudi v pritožbi izvedbo tega dokaza po sicer prepoznem predlogu tožeče stranke, sodišču očitala. Nesprejemljivo je pričakovanje pritožnice, da bo izpoved priče upoštevana v delu, ki je zanjo morda ugoden, ne pa v delih, ki so ji v škodo. Tudi ostali pomisleki, ki jih pritožnica niza v pritožbi, upoštevajoč ostale okoliščine (o pogojih kreditiranja ne odločajo referenti, priča je bila direktor gospodarske družbe in kot taka brez dvoma s tem seznanjena, trditev priče o tem, da je bilo poroštvo zgolj formalnost), ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo pri dokazni oceni, ne vzbujajo pritožbenemu sodišču nobenega dvoma v pravilnost zaključka, da poroštvo M. Š. ni bilo časovno omejeno na šest mesecev. Ne glede na dogovorjeno (naknadno) osebno poroštvo, je očitno družba Š. & Co preko svojega direktorja M. Š., v ponujenih pogojih tožeče stranke (nižja obrestna mera) za kreditiranje, očitno videla neko ugodnost, zato tudi ti pritožbeni očitki niso na mestu.

(12.) Tudi glede presoje vprašanja odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe z dne 28.9.2006, je po presoji pritožbenega sodišča bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zaključek, da gre pri pogodbi z dne 28.9.2006 za darilo, je sprejet na podlagi ocene same vsebine pogodbe in ostalih izvedenih dokazov ter uspeha celotnega postopka. Zaključek je življenjsko sprejemljiv in logično prepričljiv in nasprotne trditve v pritožbi nimajo opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj izpovedi tožene stranke v zvezi s tem ni sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izpoved tožene stranke, upoštevajoč tudi ostale okoliščine (jasna vsebina pogodbe; da tudi sicer ni razloga, da toženka in njen mož ne bi pri notarju sklenila pogodbe o priznanju lastninske pravice ali sporazuma v zvezi s skupnim premoženjem, če sta imela tak namen; da je tožena stranka tudi sicer to svojo trditev navedla zgolj pavšalno, brez konkretnih podatkov o vrednostih posamezne nepremičnine oziroma kupninah in virih financiranja morebitnih razlik; v zvezi s tem tudi ni predložila ne le pogodbe za stanovanje v M., ampak tudi ne drugih pogodb, to je za stanovanje v F. in hišo v T.) neprepričljiva. Ni spregledati niti spreminjanja trditvene podlage pritožnice, ki je v odgovoru na tožbo najprej trdila, da gre za odplačno pogodbo, ker je prevzela dolg od poroka in da je bil prenos izveden izključno zaradi pridobitve kredita, v pripravljalni vlogi (list. št. 37), pa je pričela zatrjevati, da je nakup hiše financirala sama in gre pri pogodbi dejansko za sporazum o razdelitvi premoženja. Prav tako je neutemeljen očitek, da je splošno znano, da zemljiška knjiga v letih 1990 do 1993 ni delovala, zaradi česar očitek toženi stranki, ker ni predložila pogodb, ni na mestu. Dejstvo je namreč, da neurejenost zemljiške knjige v pogledu etažne lastnine na splošno, še ne pomeni, da je stanje neurejeno tudi glede konkretnih nepremičnin. Tega tožena stranka v postopku tudi ni zatrjevala in je celo sama predlagala dokaz z vpogledom kupne pogodbe, ki pa jih nato ni predložila. Zaključek sodišča o neodplačni naravi pogodbe z dne 28.9.2006, je torej pravilen.

(13.) V zvezi z neplačevitostjo dolžnika, to je Š. M., ki je povezana z ugotavljanjem oškodovanja upnika, ne drži trditev pritožnice, da tožeča stranka takšne neplačevitosti ni zatrjevala. Tako je v pripravljalni vlogi (list. št. 31) zapisala, da so dejanja, ki jih je storil porok, povzročila nemožnost plačila (kar z drugimi besedami pomeni neplačevitost) oziroma onemogočila upniku, da bi preko izvršbe na nepremičnino prišel do poplačila. Navedla je še, da sama ni edini upnik, ki z vložitvijo izpodbojne tožbe skuša priti do poplačila. Tudi v tožbi je tožeča stranka trdila, da je odsvojeno premoženje bilo premoženje iz katerega bi lahko tožeča stranka realno upala na poplačilo svoje terjatve kar prav tako smiselno pomeni zatrjevanje neplačevitosti dolžnika. Ker tožena stranka takšnim trditvam ni obrazloženo oporekala, tudi ni bilo potrebe, da bi tožeča stranka te svoje trditve še konkretizirala. V odgovoru na tožbo (točka 5 in 7) je tako tožena stranka zgolj trdila, da tožnik neplačevitosti dolžnika ni izkazal, pri čemer pa je iz nadaljnjega teksta odgovora razvidno, da ima tožena stranka v mislih osnovnega dolžnika, to je podjetje Š. & Co, ne pa samega poroka kot dolžnika. Po 2. odst. 214. člena ZPP pa se neprerekana dejstva štejejo za priznana.

(14.) Zmotno je stališče pritožnice, da tožeča stranka svojega oškodovanja ni izkazala, kjer naj bi iz priloženih dokumentov, ki jih je priložila tožena stranka, jasno izhajalo, da do oškodovanja ni moglo priti. Solastniški delež M. Š. naj bi bil namreč obremenjen s hipoteko. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je v prvi vrsti potrebno ugotoviti, da je pritožnica tista, ki te svoje trditve ni izkazala, saj ni predložila ne pogodbe o zavarovanju denarne terjatve, ne zemljiškoknjižnega izpiska, niti kaj takšnega ne izhaja iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Je pa iz navedb same pritožnice v odgovoru na tožbo razvidno, da ob sklenitvi darilne pogodbe solastni delež M. Š., ki ga je z darilno pogodbo prenesel nanjo, še ni bil obremenjen, saj je pod točko 6 navedla, da je bil razlog za prenos ½ nepremičnine izveden izključno zaradi pridobitve kredita s strani banke V. d.d., ki je želela, da je zastavni upnik le ena oseba in sicer tožena stranka S. Š., iz česar brez dvoma izhaja, da je bila nepremičnina zastavljena že po sklenitvi darilne pogodbe z dne 28.9.2006. Ne glede na to pa je tudi sicer stališče sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem oškodovanja upnika, ki se navezuje na neplačevitost dolžnika (to je M. Š.), pravilno. Neizpodbijano dejstvo je, da je bil dolžnik M. Š. na dan podpisa dodatka z dne 14.11.2005 in do podpisa sporne darilne pogodbe, lastnik ½ nepremičnine parc. št. 1646/94, k.o. T.. Z neodplačnim prenosom se je njegovo premoženje zmanjšalo, saj zanj ni prejel nobenega nadomestila. Ker zaradi tega dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika, je s tem oškodovanje v smislu 2. odstavka 255. člena OZ izkazano. Ali bo upnik zaradi hipoteke, ki sedaj obstaja na sporni nepremičnini, tudi dejansko poplačan, ni pravno relevantno za ugotovitev škode v smislu 2. odstavka 255. člena OZ. Poleg tega je v tem trenutku tudi nemogoče narediti kakršenkoli zaključek o vplivu hipoteke na poplačilo tožeče stranke, saj gre za zastavno pravico, ki se v primeru rednega odplačevanja kredita niti ne bo realizirala in bo po plačilu izbrisana.

(15.) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z zapadlostjo terjatve. Po 1. odstavku 255. člena OZ je namreč potrebno, da je terjatev upnika zapadla v plačilo v času, ko se odloči za izpodbijanje pravnega dejanja svojega dolžnika. Ali je bila terjatev torej zapadla v času, ko je dolžnik s svojim premoženjem razpolagal, je pravno nerelevantno.

(16.) Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ugotavlja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker je bilo s strani sodišča prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno in postopek na prvi stopnji in sodba sodišča tudi nista obremenjena s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(17.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške tega odgovora (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).