Jedro

Plačilni nalog ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj niso izpolnjeni vsi pogoji po 4. členu ZUS-1. Zoper plačilni nalog je namreč zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki se ga je v konkretnem primeru tožnik tudi poslužil s tem, da je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je Okrajno sodišče tudi odločilo.

Zoper sodbo okrajnega sodišča sicer res ni možna pritožba kot redno pravno sredstvo, vendar pa 169. člen Zakona o prekrških določa, da je zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Torej je tudi zoper sodbo okrajnega sodišča zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjeni vsi pogoji iz 4. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic zoper tako sodbo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvo tožena stranka je tožniku z uvodoma navedenim plačilnim nalogom izrekla globo v znesku 250,00 EUR in 3 kazenske točke za prekršek po b. točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker je prekoračil hitrost nad 10 do vključno 20 km/h s tem, da je vozil 88 km/h. Zoper navedeni plačilni nalog je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, drugo tožena stranka pa je navedeno zahtevo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da tožbo vlaga na podlagi 157. člena ustave in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker mu pravni pouk ne daje pravice do sodnega varstva. Nadalje povzema potek prekrškovnega postopka in izraža dvom, če je drugo tožena stranka vpogledala v dokumentacijo v zvezi s prekrškom. Navaja, da so bili v prekrškovnem postopku dokazi pridobljeni na nezakonit način in se jih zato ne bi smelo upoštevati. Nadalje pojasnjuje, katere nepravilnosti naj bi po njegovem mnenju v postopku storil prekrškovni organ. Med drugim tudi zanika, da mu je bilo razloženo, s kakšno napravo je bila hitrost merjena in da mu je policist ponudil, da si lahko ogleda izmerjeno hitrost in fotografijo ter da je sam na kraju to odklonil. Očita tudi to, da ni dobil možnosti, da bi se izjavil o prekršku. Ni dobil dokaznega gradiva niti možnosti vpogleda niti ni bil povabljen kot priča tožnik in voznik oziroma voznica, ki je bila sočasno ustavljen(a) na istem avtobusnem postajališču. Zanika, da bi z načinom grožnje ogrožal red ali varnost. Razen tega očita tudi to, da po njegovem mnenju niso vsi udeleženci v prometu obravnavani enako. Predlaga, naj se ta tožba hkrati obravnava tudi kot nadzorstvena pritožba, saj mu je bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku. Od domnevnega prekrška do sodbe okrajnega sodišča je preteklo skoraj 2 leti, kar je nerazumno dolg rok za rešitev take zadeve. Pri tem se tožnik tudi ni imel možnost braniti. Zaradi domnevnih spornih ravnanj tožencev je imel tudi veliko nepotrebnih stroškov: plačila taks, prevozov, materialnih stroškov itd. Tožnik predlaga, naj sodišče plačilni nalog in sodbo okrajnega sodišča odpravi, podrejeno pa, naj ju odpravi in vrne pristojnima organoma v ponoven postopek. Nadalje predlaga, naj naloži toženima strankama povrnitev plačane globe, sodne takse ter povrnitev materialnih in nematerialnih stroškov v višini 4.000,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Izpodbijana akta nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1. V navedeni zadevi torej redni upravni spor ni mogoč, sicer pa je tudi tožnik vložil tožbo po 4. členu ZUS-1, kar pomeni, da je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Po 4. členu ZUS-1 namreč v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tej zadevi se postavlja vprašanje, ali sta plačilni nalog prekrškovnega organa in sodba okrajnega sodišča lahko akta, ki bi se izpodbijala na podlagi 4. člena ZUS-1. Plačilni nalog vsekakor ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj niso izpolnjeni vsi pogoji po 4. členu ZUS-1. Zoper plačilni nalog je namreč zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki se ga je v konkretnem primeru tožnik tudi poslužil s tem, da je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je Okrajno sodišče v Kranju tudi odločilo. Nadaljnje vprašanje je, ali je lahko sodba okrajnega sodišča v konkretni prekrškovni zadevi akt, ki bi se lahko izpodbijal na podlagi 4. člena ZUS-1. Sodišče meni, da v obravnavani zadevi tudi ta sodba ne izpolnjuje vseh pogojev po 4. členu ZUS-1. Zoper sodbo okrajnega sodišča sicer res ni možna pritožba kot redno pravno sredstvo, vendar pa 169. člen Zakona o prekrških določa, da je zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje (drugi odstavek 169. člena Zakona o prekrških). O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji (170. člen Zakona o prekrških). Torej je tudi zoper sodbo okrajnega sodišča zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjeni vsi pogoji iz 4. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic zoper tako sodbo. S tem v zvezi sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. I Up 726/2007, kjer je sodišče zavzelo stališče, da če je izpolnjen negativni pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva, potem je šele subsidiarno možno tovrstno sodno varstvo v upravnem sporu, upravno sodišče pa ni instanca rednim sodiščem. Vrhovno sodišče je v tej odločbi tudi zavzelo stališče, da se sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zajamčenih z Ustavo RS ter z drugimi akti, ki veljajo v Sloveniji, zagotavlja pred sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči ter ustavnim sodiščem. Varstvo človekovih pravic je obveznost sodišč v vseh sodnih postopkih in so tudi sodišča splošne pristojnosti dolžna spoštovati in uveljavljati ustavo, zato varstvo v pravdnem postopku vključuje in zagotavlja varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku. Čeprav se to stališče vrhovnega sodišča nanaša na pravdno zadevo, velja enako tudi za prekrškovni postopek. Ker torej oba akta, ki ju tožnik izpodbija, nista niti upravna akta po 2. členu ZUS-1 niti nista akta, ki bi izpolnjevala pogoje za upravni spor iz 4. člena ZUS-1, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče v obravnavanem primeru tožbe ni odstopilo državnemu tožilstvu, saj je ni mogoče smiselno obravnavati kot pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s strani osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo. Tožbe zoper določen akt namreč ni možno smiselno obravnavati kot pobude za vložitev izrednega pravnega sredstva. Iz navedenega razloga lahko tožnik to stori sam ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za vložitev take pobude.

Tožnik tudi navaja, da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ker je postopek pred Okrajnim sodiščem v Kranju trajal predolgo časa. Tudi v tem primeru sodišče meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji po 4. členu ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic, saj je tudi v tem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ga ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po tem zakonu so predvidena pravna sredstva za varstvo te pravice, in sicer nadzorstvena pritožba, rokovni predlog in zahteva za pravično zadoščenje. Nadzorstvena pritožba se vloži pri sodišču, ki obravnava zadevo, o njej pa odloča predsednica oziroma predsednik sodišča. Skladno s prvim odstavkom 5. člena citiranega zakona se lahko nadzorstvena pritožba vloži, če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. V konkretnem primeru torej obstaja drugo sodno varstvo za varovanje te pravice in je tudi glede tega sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tudi v tem primeru sodišče tožbe ni odstopilo Okrajnemu sodišču v Kranju, da bi jo smiselno obravnavalo kot nadzorstveno pritožbo, saj niso več izpolnjeni pogoji, da bi to sodišče lahko obravnavalo nadzorstveno pritožbo, ker je o zadevi že odločeno, nadzorstveno pritožbo pa se lahko vloži le, ko je zadeva še v fazi odločanja in stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem.

Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istega razloga sodišče tožbe tudi ni poslalo v odgovor toženima strankama.

Sodišče v tem postopku ni posebej odločalo o stroških postopka, saj tožnik v tožbi ne uveljavlja povrnitev stroškov upravnega spora, ampak povrnitev domnevne škode, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja obeh toženih strank.