Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki s sodbo z dne 16.4.1992 naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino za telesne bolečine v znesku 62.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1992 dalje do plačila ter iz naslova premoženjske škode 27,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1986 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za telesne bolečine v preostanku do 250.000,00 SIT, za strah v znesku 200.000,00 SIT ter za preostanek premoženjske škode je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožeče stranke, jo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, spremenilo pa je izrek o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Meni, da je določba 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo napačno uporabljena. Sklicuje se na izpovedbo tožnice ter mnenja izvedencev travmatologa in psihiatra. Toženka je brezobzirno in brez razloga napadla tožnico in jo poškodovala. Zaradi škodnega dogodka je bila v bolniškem staležu kar od 9.4.1986 do 15.8. istega leta, torej več kot 4 mesece. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ker je štelo, da v dosedanjem postopku, ko je revizijsko sodišče enkrat njegovo odločitev že razveljavilo, ta razveljavitev ni obsegala tudi zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje z dne 16.4.1992. V razlogih izpodbijane sodbe je tudi napak navedeno, da tečejo zakonite zamudne obresti od dosojene odškodnine šele od 25.2.1993 dalje, saj v resnici tečejo od 16.4.1992 dalje, ko je bila izdana sodba pri sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaradi pritožbe tožene stranke po razveljavitvi obsodilnega dela svoje prve sodbe z dne 7.3.1991, ko je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 40.000,00 SIT za telesne bolečine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, znova o stvari odločalo dne 16.4.1992 in po razširitvi tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode tožnici za telesne bolečine priznalo 62.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja dalje. Ko je sodišče druge stopnje zaradi pritožb obeh pravdnih strank v pritožbenem postopku to sodbo spremenilo tako, da je vzpostavilo sodbo z dne 7.3.1991, v ostalem pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, jo je revizijsko sodišče zaradi revizije obeh pravdnih strank razveljavilo v izreku o spremembi sodbe sodišča prve stopnje ter v izreku o zavrženju tožbe. Navedlo je, da se višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo določa po kriterijih, ki veljajo na dan sojenja. Zato zvišanje tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin, kolikor sledi razvrednotenju denarja, ne pomeni spremembe tožbe po 191. členu ZPP. Tožeča stranka je torej upravičena do te odškodnine v enaki vrednosti, kot je bila dosojena dne 7.3.1991 (princip vezanosti na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot je bila tedaj dosojena, ker je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le v obsodilnem delu). Sodišče druge stopnje je nato ob ponovnem sojenju zavrnilo pritožbo obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 16.4.1992 z odškodnino za telesne bolečine v znesku 62.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja.

Revizija ima sicer prav, da je stališče sodišča druge stopnje, da je glede odškodnine za telesne bolečine vezano na meje zneska 62.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, napačno. Vezano je namreč le na enako vrednost odškodnine, izražene v denarju, kot je bila dosojena dne 7.3.1991 v tedanjem znesku 40.000,00 SIT. Ta znesek pa ob upoštevanju padca vrednosti denarja v tistem času ni nujno ravno 62.500,00 SIT. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina, kakor je bila odmerjena dne 16.4.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od tega dne dalje, pravična denarna odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo posledice toženkinih udarcev, ki so se odražali kot telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja. Na razpolago je imelo izvedenski mnenji kirurga in psihiatra. Presoja mnenj, tožničine izpovedi in medicinske dokumentacije ne omogoča uvrstitve tožničine škode med škode znatnega obsega. Gre za lažjo obliko škode, ki onemogoča višjo odškodnino od tiste, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč utrpela le kontuzije in odrgnine, ki so svojo težo pridobile le zaradi konverzivne narave njene osebnosti. S stališča sodne prakse zato dosojene odškodnine ni mogoče zviševati. Zavrnitve odškodnine za prestani strah pa tožnica ne more revizijsko izpodbijati, ker se zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 7.3.1991, ki je to vrsto odškodninskega zahtevka zavrnila, ni pritožila.

Revizija izpodbija tudi odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti od dosojenega zneska, češ da je odločeno, da te tečejo od 25.2.1993 dalje. Vendar pa je mogoče izpodbijati le sodbeni izrek, ki pa glede začetka teka zamudnih obresti navaja datum 6.4.1992. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje navedeni datum (25.2.1993) predstavlja očitno pomoto, ki je procesno vsak čas odpravljiva.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).