Jedro

Če se v pravdi zaradi znižanja preživnine izda začasna odredba o začasnem znižanju preživninske obveznosti do mladoletnih otrok, je že po naravi stvari jasno, da takšna začasna odredba ne more biti namenjena varovanju koristi mladoletnih otrok. Glede na tožnikov predlog bi moralo prvo sodišče ugotavljati potrebnost začasne odredbe z vidika preprečitve nastanka domnevne težko nadomestljive škode tožnika v povezavi s tožnikovimi trditvami, da akontacija nadomestila, ki jo prejema v času poklicne rehabilitacije, ob dosedanji preživnini za mladoletna toženca tožniku ne zadošča „niti za golo preživetje“ oziroma, da „mu ne ostane niti za hrano in stroške bivanja“.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - spremeni v I. točki tako, da je v peti vrstici dan zapadlosti „25. dne“ namesto „15. dne“; - razveljavi v II. točki ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, da je tožnik dolžan plačevati za preživljanje mladoletnih tožencev začasno preživnino v mesečnem znesku 150,00 EUR za vsakega otroka od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe dalje, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo predlog za začasno odredbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki izpodbija zavrnilni del sklepa in odločitev o dnevu zapadlosti mesečnih zneskov preživnine. Navaja, da bo usposobljen za drugo delo šele po zaključku poklicne rehabilitacije, to je po preteku treh let od 14. 1. 2014 dalje. Zato je napačna odločitev sodišča, da je tožnik dela zmožen. V času poklicne rehabilitacije in prejemanja akontacije nadomestila tožnik ne sme opravljati drugega dela, zato je napačen zaključek sodišča, da bi si lahko poiskal drugo delo. Sodišče ni obrazložilo, katere potrebe tožencev in v kakšnem znesku je upoštevalo ter kako je prišlo do zaključka, da je preživnina v znesku 150,00 EUR mesečno za vsakega toženca ustrezna. V tem delu sklep nima razlogov. Prvo sodišče ni upoštevalo prihodkov zakonite zastopnice mladoletnih tožencev. Nujni stroški preživljanja mladoletnih otrok zagotovo znašajo manj kot 150,00 EUR na mesec za otroka. Do novembra 2014 je tožnik plačeval preživnino v dosedanjem znesku, za kar si je moral celo izposojati denar. Tožnikov edini dohodek je znesek 564,46 EUR, pri čemer drugega dela ne more in ne sme opravljati v času poklicne rehabilitacije. Ob upoštevanju preživnine po začasni odredbi v znesku 300,00 EUR mesečno za oba toženca tožniku ne ostane niti za najnujnejše preživetje. Za potrebe otrok bi zagotovo zadoščala nižja preživnina kot 150,00 EUR za vsakega toženca. Prvo sodišče je brez utemeljitve poseglo tudi v predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na datum zapadlosti preživninske obveznosti. Tožnik ni sposoben izpolniti obveznosti do 15. dne v mesecu, saj se plačevanje nadomestil izvršuje do 21. dne v mesecu. Prvo sodišče tudi ni odločilo o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka zavarovanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni sklep tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je delno ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in odločilo, da je tožnik dolžan začasno plačevati mesečno preživnino za vsakega mladoletnega toženca v znesku 150,00 EUR. Tožena stranka ni vložila ugovora zoper ugodilni del sklepa prvega sodišča, zato je sklep v tem delu postal pravnomočen.

6. Tožnik trdi, da so se na njegovi strani spremenile razmere, in sicer izguba redne zaposlitve ter razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo. Razen verjetnosti obstoja terjatve (prvi pogoj za izdajo začasne odredbe) je kot drugi pogoj zatrjeval potrebnost začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

7. Prvo sodišče se je nepravilno sklicevalo na 270. člen ZIZ, saj tožnik ni uveljavljal zavarovanja denarne terjatve. Zmotno se je sklicevalo tudi na določbe 123. člena, 129. člena in 129.a člena ZZZDR, v povezavi z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Ta se ne nanaša na tožnikovo preživninsko obveznost, ampak na njegov zahtevek za znižanje preživnine, ki temelji na trditvah o spremenjenih razmerah na tožnikovi strani glede njegovih preživninskih zmožnosti (132. člen ZZZDR).

8. Nerazumljivo je stališče prvega sodišča, da je tožnik verjetno izkazal nujnost začasne odredbe zaradi varstva koristi otrok. Če se v pravdi zaradi znižanja preživnine izda začasna odredba o začasnem znižanju preživninske obveznosti do mladoletnih otrok, je že po naravi stvari jasno, da takšna začasna odredba ne more biti namenjena varovanju koristi mladoletnih otrok (drugo je, da je tudi v takšnem primeru, ko zavezanec zahteva znižanje preživnine in predlaga tudi začasno odredbo, treba pri odločanju o začasni odredbi za znižanje preživnine še pred zaključkom pravde pri presoji relevantnih vprašanj ustrezno upoštevati načelo največje koristi otrok). Glede na tožnikov predlog bi moralo prvo sodišče ugotavljati potrebnost začasne odredbe z vidika preprečitve nastanka domnevne težko nadomestljive škode tožnika v povezavi s tožnikovimi trditvami, da akontacija nadomestila, ki jo prejema v času poklicne rehabilitacije, ob dosedanji preživnini za mladoletna toženca tožniku ne zadošča „niti za golo preživetje“ oziroma, da „mu ne ostane niti za hrano in stroške bivanja“.

9. Glede na povedano se je prvo sodišče materialnopravno zmotno ukvarjalo z nujnim preživljanjem tožencev kot izhodiščnim vprašanjem za odločitev o predlogu. Poleg tega pritožba utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za odločitev, da se preživninska obveznost tožnika začasno zniža prav na znesek 300,00 EUR mesečno (150,00 EUR za vsakega toženca) in da je predlog v preostalem delu neutemeljen. V tem delu se odločitve prvega sodišča ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi, razveljavilo II. točko sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče navesti jasne razloge za odločitev o tožnikovem predlogu v preostalem delu. Opredeliti se bo moralo tudi do tožnikove trditve, da naj bi v času poklicne rehabilitacije priložnostnih del ne smel opravljati niti zaradi izpolnjevanja preživninske obveznosti do tožencev.

11. Tožnik utemeljeno graja odločitev prvega sodišča o dnevu zapadlosti posameznih preživninskih zneskov po začasni odredbi. V sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Ljubljani Pdo 1975/10 z dne 16. 5. 2011 sta se tožnik kot toženec in zakonita zastopnica mladoletnih tožencev kot tožnica v tisti pravdi dogovorila, da je tožnik dolžan plačevati preživnino do 25. dne v mesecu za tekoči mesec, takšen rok plačevanja mesečnih preživninskih obveznosti pa je naveden tudi v predlogu za začasno odredbo (tožena stranka temu ni ugovarjala). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ustrezno spremenilo I. točko sklepa prvega sodišča (358. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (drugi in tretji odstavek 165. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja, o čemer z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno, kot utemeljeno opozarja pritožba.