Jedro

Vrednosti nedenarnih zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe se ne seštevajo. Ker vrednost z revizijo izpodbijane odločitve o tožbenem zahtevku znaša le 1.669,17 EUR, revizija v tem delu ni dovoljena.

Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v samem tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam. Zaradi tesne medsebojne zveze pogodbenikov ni mogoče o ničnosti pogodbe z učinkom pravnomočnosti odločiti samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne. Ker gre za enotno in nujno sosporništvo, je tudi odločitev lahko samo enotna za obe pogodbenici. Če je tožena le ena pogodbenica, ni tožena prava stranka.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrže. Revizija proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrne.

Toženka po tožbi in tožniki po nasprotni tožbi J. J., M. P. in P. P. morajo nerazdelno povrniti drugi tožnici po tožbi in prvi toženki po nasprotni tožbi H. K. 392,72 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te odločbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. V pravdi tožnikov H. M. (kasneje njegove dedinje I. K.) ter H. in D. K. proti v začetku dvema tožencema I. in J. J., kasneje le J. J. (ki je tudi dedinja med pravdo umrlega prvega toženca) zaradi izročitve spornega dela parcele v posest se je tožena stranka med drugim branila tudi z nasprotno tožbo. Z njo je zahtevala ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe, ki so jo 12. 6. 1981 sklenili prvotni tožnik H. M. in tožnici H. in D. K., pa tudi ničnost na podlagi te pogodbe 28. 12. 1994 podane zemljiškoknjižne izjave H. M. Nasprotno tožbo so vložili J. J. ter M. in P. P. (slednja kot kupca med pravdo prodanega spornega dela parcele) proti H. in D. K. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku druge in tretje tožnice ter toženki J. J. naložilo, da mora srednji del parc. št. 955/1 k.o. ... v izmeri cca 100 m², ki ga zaseda, prostega premičnih stvari, provizorijev, objektov in oseb izročiti obema tožnicama. Enak tožbeni zahtevek prve tožnice je zavrnilo. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek J. J. ter M. in P. P. za ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe in zemljiškoknjižne izjave. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke po tožbi in tožnikov po nasprotni tožbi (J. J., M. in P. P.) ter potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka po tožbi in tožniki po nasprotni tožbi v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožba druge in tretje tožnice proti toženki J. J. zavrže, tožbenemu zahtevek vseh treh nasprotnih tožnikov pa ugodi ter izreče za nični zemljiškoknjižno izjavo H. M. z 28. 12. 1994 in zakupno pogodbo z 12. 6. 1981 med njim ter H. in D. K. Ne strinjajo se z razlogi, da je 5. člen te pogodbe vseboval odložni pogoj, zaradi katerega je z vrnitvijo nepremičnine v denacionalizacijskem postopku v last H. M. oživela kupna pogodba, vsebovana v navedenem členu zakupne pogodbe, ker da je taka presoja v nasprotju s sodno prakso, da se veljavnost pogodbe presoja po času njene sklenitve. Zatrjujejo, da gre glede na zadevo Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 552/84, zaradi izročitve zemljišča v posest, za že razsojeno stvar. Vztrajajo pri svojem stališču, da je zahtevek iz tožbe neizvršljiv, ker ni dovolj opredeljen.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki. V odgovoru nanjo druga tožnica oziroma prva toženka H. K. predlaga njeno zavrženje, vsebinsko pa odgovarja tudi na revizijske trditve glede nasprotnega tožbenega zahtevka.

5. Revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku ni dovoljena, glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.

6. Ker je bila v tej zadevi prvostopenjska sodba izdana pred 1. 10. 2008, je treba tudi glede vprašanj v zvezi z institutom revizije uporabiti tiste določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3), ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-D (primerjaj drugi odstavek 130. člena te novele; Ur. l. RS, št. 45/2008). Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Ker gre pri tožbenih in nasprotnih tožbenih zahtevkih praviloma za zahtevke z različno podlago (ki jih lahko uveljavljajo tudi delno različni tožniki zoper delno različne tožence), je pri vprašanju dovoljenosti revizije treba ločeno upoštevati vrednost tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka (primerjaj 41. člen ZPP).

7. Tožniki so vrednost spornega predmeta za izročitev parcele 955/1 k.o. V. proste premičnih stvari, objektov, provizorijev in oseb tožnikom v posest v tožbi označili z zneskom 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR). Na ugovor tožencev so z vlogo s 15. 1. 2007 svoj nedenarni zahtevek omejili na osrednji del te parcele v izmeri cca 100 m² in ostali v tem delu pri nespremenjeni oceni vrednosti spornega predmeta, so pa v isti vlogi tožbo spremenili tako, da so uveljavljali še plačilo uporabnine za pet let po 689,00 EUR letno, kar znese 3.445,00 EUR. Seštevek vrednosti nedenarnega in denarnega zahtevka je 5.114,70 EUR, zaradi česar so tožniki na naslovni strani te vloge označili kot skupni pcto prav ta znesek. Vendar je sodišče spor glede navedenega denarnega zneska, povišanega za še eno leto uporabnine, izločilo iz te pravde in se ta spor obravnava posebej. V sedaj obravnavani pravdni zadevi v zvezi z ugodenim tožbenim zahtevkom tako znaša revizijska vrednost spornega predmeta tega dela le 1.669,17 EUR, kar ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato revizija v tem delu ni dovoljena.

8. Revidenti izpodbijajo tudi odločitev o zavrnitvi njihove pritožbe proti prvostopenjski sodbi o zavrnitvi njihovega nasprotnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe z 12. 6. 1981 in zemljiškoknjižne izjave z 28. 12. 1994. Vrednost svojega nedenarnega zahtevka so v nasprotni tožbi označili z zneskom 1,800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR), kar izpolnjuje pogoj iz navedene zakonske določbe za dovoljenost revizije. Vendar v tem delu njihova revizija ni utemeljena že iz izhodiščnega razloga, proti komu so vložili nasprotno tožbo oziroma ali so tožili pravo stranko. Nasprotni toženki sta že v odgovoru na nasprotno tožbo opozorili na vprašanje pasivne legitimacije in nujnega sosporništva. Dejstvo, da sta pri tem navedli, da ta ugovor podajata le podrejeno, nobenega od sodišč ni odvezovalo uradnega materialnopravnega preizkusa, ali je tožena prava stranka. Ta preizkus mora v skladu z besedilom takrat veljavnega 371. člena ZPP napraviti tudi revizijsko sodišče. 9. Po 196. členu ZPP gre za enotno sosporništvo takrat, kadar je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Posebna oblika enotnega sosporništva je nujno sosporništvo. O njem govorimo takrat, ko so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami, zato lahko le vsi skupaj tožijo ali so skupaj toženi. Potrebna je torej enotna skupna tožba, sicer ne toži ali ni tožena prava stranka. V teoriji in sodni praksi se našteva več primerov nujnega sosporništva, med njimi pa obakrat tudi primer vseh pogodbenih strank pogodbe, glede katere se zahteva ugotovitev ničnosti ali razveljavitev (primerjaj Betetto v Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 258, GV Založba, 2006; odločbe VS RS II Ips 57/93, II Ips 135/96, II Ips 160/97, II Ips 553/2000, II Ips 594/2000, II Ips 380/2004 in druge). Kadar je ugotovitev ničnosti vsebovana v samem tožbenem zahtevku, mora biti ta naperjen proti vsem pogodbenim strankam. Zaradi tesne medsebojne zveze pogodbenikov ni mogoče o ničnosti pogodbe z učinkom pravnomočnosti odločiti samo zoper eno pogodbeno stranko, zoper drugo pa ne. Ker gre za enotno in nujno sosporništvo, je tudi odločitev lahko samo enotna za obe pogodbenici.

10. V obravnavani zadevi so tožniki iz nasprotne tožbe le-to vložili samo zoper eno stranko pogodbe, glede katere v nasprotnem tožbenem zahtevku uveljavljajo ugotovitev ničnosti. Vložili so jo proti zakupojemalcema ali kupcema iz pogodbe z 12. 6. 1981, ne pa tudi proti drugi pogodbeni stranki zakupodajalcu oziroma prodajalcu H. M. ali njegovi pravni naslednici I. K. (pa čeprav sta prvi in kasneje druga sodelovala v postopku kot tožnika po tožbi). To glede na razloge iz prejšnje točke pomeni, da niso tožili prave stranke, da torej zaradi manjkajoče pogodbene stranke ni podana pasivna legitimacija v sporu za ugotovitev ničnosti pogodbe z 12. 6. 1981. Enaki razlogi veljajo tudi za zahtevano ugotovitev ničnosti zemljiškoknjižne izjave, ki jo je na podlagi te pogodbe izdal prodajalec H. M., ki v nasprotni tožbi ni zajet kot nasprotni toženec.

11. Ker ima napačna pasivna legitimacija za posledico presojo o materialnopravno pravilni zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka že iz tega razloga, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi trditvami. Glede ugovora že razsojene stvari le ugotavlja, da je ostal na povsem pavšalni ravni. Revidenti ga prvič uveljavljajo šele v reviziji, vendar ne utemeljujejo niti subjektivne niti objektivne identitete obeh sporov. Še več, iz opredelitve, da je prejšnji spor tekel zaradi izročitve spornega zemljišča v posest (stran 3 revizije), izhaja, da predmet samega tožbenega zahtevka ni bila tudi ugotovitev ničnosti sporne pogodbe, ugotovitev ničnosti kasnejše zemljiškoknjižne izjave pa niti ni mogla biti.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izrekih te odločbe. Revidenti svojih revizijskih stroškov niso priglasili, odločitev o stroških revizijskega odgovora druge tožnice oziroma prve nasprotne toženke pa temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določbah odvetniške in taksne tarife.