Jedro

Če gre za nedovoljen poseg v prostor, pričet pred uveljavitvijo novele ZUN, s katero je bila uveljavljena določba 76.a člena, morata investitorja nedovoljenega posega plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K. z dne 29.4.1994, s katerima jima je bila kot investitorjema nedovoljenega posega v prostor - gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1/3 k.o. Suha, naloženo plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 203.893,91 SIT. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 76. a člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 16/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN), po katerem je investitor nedovoljenega posega v prostor, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navaja, da je Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K. 4.11.1993 tožnikoma izdal lokacijsko dovoljenje št. ... za gradnjo stanovanjske hiše (legalizacija) na zemljišču parc. št. 1/3 k.o. S. pod tam navedenimi pogoji.

Lokacija leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za k. in s. polje (Uradni list RS, št. 43/93). Navedeno lokacijsko dovoljenje in lokacijska dokumentacija, ki jo je 6.10.1993 izdelal D.K. in je sestavni del lokacijskega dovoljenja, dokazujeta, da je bila gradnja stanovanjske hiše začeta brez lokacijskega dovoljenja. Zato sta tožnika kot investitorja nedovoljenega posega v prostor dolžna v skladu s citirano določbo ZUN plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Upoštevaje tudi Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 52/93 in 57/93) tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno odločil. Tožnika v tožbi navajata, da se z odločbo ne strinjata. Navajata, da sta že leta 1983 vložila vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vsa ta leta nista dobila nikakršnega odgovora. Zato sta se odločila, da pričneta z gradnjo brez dovoljenja. Menita, da je izpodbijana odločba nesprejemljiva. Smiselno predlagata njeno odpravo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 76.a člena ZUN, ki med drugim določa, da je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Vrsta in stopnja degradacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnost uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden ali se izvaja nedovoljen poseg. Kriterije za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila predpiše Vlada Republike Slovenije z uredbo.

V stvari ni sporno, da sta tožnika investitorja in da gre v tem primeru za nedovoljen poseg v prostor, pričet pred uveljavitvijo novele ZUN, s katero je bila uveljavljena določba 76.a člena, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev (veljati je začela 10.4.1993). Višino nadomestila je tožena stranka določila na podlagi Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila, pri čemer je v izpodbijani odločbi posamezne kriterije konkretizirala v skladu z določbo 76.a člena ZUN, sicer pa tožnika samega izračuna vrednosti nadomestila niti ne izpodbijata.

Razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Gradnja brez dovoljenja je nedovoljen poseg v prostor, če pa pristojni organ ni odločil o njuni vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja, bi lahko ravnala v skladu z določbami Zakona o upravnih sporih, ki urejajo molk upravnega organa. Če nista tako ravnala, to ne vpliva na samo odločitev o stvari.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). ZUS/77 je pri tem sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, upoštevaje pri tem tudi določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97).