Jedro

V izpodbijanem sklepu je organ za BPP navedel, da je za zakonski spor na podlagi prvega odstavka 23. člena ZOdvT upošteval vrednost predmeta 1500,00 EUR. Takega zaključka pa ni obrazložil in ni navedel, kako je pri tem uporabil določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT, ki nalaga določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku. Ker organ za BPP tako ni ravnal, ni mogoče preizkusiti pravilnosti njegove odločitve o priznanju nagrade in stroškov tožnici za izvajanje BPP oziroma o zavrnitvi njenega zahtevka za višjo nagrado od priznane.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2873/2009 z dne 5. 12. 2011 se v 1. točki izreka v zavrnilnem delu odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ) tožnici kot odvetnici priznalo nagrado v višini 467,40 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 584,88 EUR, v presežku pa je njen zahtevek za izplačilo nagrade ter potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) zavrnilo. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je bila tožnica določena za izvajanje BPP, ki je bila dodeljena kot prosilki A.A. z odločbo istega organa Bpp 2873/2009 z dne 17. 12. 2009, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve preživnine in stikov ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. Tožnica je 22. 11. 2011 organu vrnila originalno in popolno napotnico in predlagala, da se ji za opravljeno delo prizna nagrada po priglašenih postavkah ter materialni stroški, oboje povečano za 20 % DDV. Organ predlogu tožnice ni ugodil v celoti. Ni ji priznal priglašenih 197,60 EUR za nagrado za postopek z dne 21. 12. 2009, ampak ji je v skladu s tarifno št. 3100 v zvezi z 12. in 23. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter v skladu z vrednostjo spornega predmeta 3.000,00 EUR (1.500,00 EUR za zakonske spore - prvi odstavek 23. člena ZOdvT in 1.500,00 EUR za spore iz razmerij med starši in otroki - drugi odstavek 23. člena tega zakona) priznal 159,90 EUR. Prav tako ji ni priznal priglašenih 45,60 EUR za nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13. 1. 2009 in 19. 10. 2009, ampak ji je v skladu s tarifno št. 3461 v zvezi z 12. in 23. členom ZOdvT ter v skladu z vrednostjo spornega predmeta priznal 36,90 EUR. Nagrado za narok je organ priznal v skladu s tarifno št. 3102 v zvezi z 12. in 23. členom ZOdvT in v skladu z vrednostjo spornega predmeta le enkrat v višini 147,60 EUR, ker nastane v pravdnih postopkih nagrada za narok le enkrat, ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali več narokih (sodba Upravnega sodišča RS I U 1711/2010 z dne 13. 4. 2011, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Organ tožnici tudi ni priznal priglašenih 228, 00 EUR za nagrado za sklenitev sporazuma z dne 18. 11. 2011 po tarifni št. 1110, ampak ji je v skladu s tarifno št. 1111 v zvezi z 12. in 23. členom ZOdvT ter v skladu z vrednostjo spornega predmeta priznal 86,10 EUR. Višina priznane nagrade tako znaša 467,40 EUR. Organ je tožnici priznal tudi priglašene materialne stroške skladno s tarifno št. 6002 ZOdvT. Na priznani znesek nagrade in materialnih stroškov pa je organ tožnici priznal tudi 20 % DDV, upoštevaje, da je tožnica zavezanka za ta davek.

Tožnica vlaga tožbo zoper zavrnilni del izreka sklepa Bpp 2873/2009 z dne 5. 12. 2011. V tožbi navaja, da je po opravljenih storitvah v okviru izvajanja BPP upravičenki A.A. po odločbi Bpp 2873/2009 z dne 17. 12. 2009 pravočasno priglasila stroške za opravljena dejanja BPP po postavkah, ki jih navaja. Navaja, da je višino stroškov priglasila glede na vrednost spornega predmeta, to je 6.741,00 EUR (s pripadki). Tožnica je namreč vrednost spornega predmeta določila na podlagi določb prvega in drugega odstavka 23. člena ZOdvT, pri čemer je kot vrednost spornega predmeta uporabila vrednost, ki je določena za zakonske spore, to je za razvezo zakonske zveze, povečano za vrednost, ki je določena za spore iz razmerij med starši in otroki (dodelitev v varstvo in vzgojo, stiki, preživnina). Tožnica je namreč v konkretnem pravdnem postopku upravičenko zastopala v obeh postopkih, zaradi česar je upravičena do nagrade po obeh postopkih. V prid navedenemu govori tudi določba 23. člena ZOdvT, ki določa način določitve vrednosti spornega predmeta in pri tem ločuje navedena postopka, prav tako Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 406. členu. Tožnica navaja, da je pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZOdvT upoštevala znesek zadnjih treh bruto dohodkov obeh zakoncev, ki znaša 5.241,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT pa je upoštevala še znesek 1.500,00 EUR, ki je določen kot nespremenljiva vrednost spornega predmeta v sporih iz razmerij med starši in otroki. Skupna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica upoštevala pri priglasitvi stroškov v zvezi z opravljenimi storitvami, tako znaša 6.741,00 EUR. Organ tožnici ni priznal stroškov v višini, kot so bili priglašeni. Tožnica ne oporeka priznanju stroškov le za en narok in obračunu stroškov za sporazum po tarifni št. 1111 ZOdvT, ne strinja pa se z načinom, po katerem je organ določil vrednost spornega predmeta v zakonskem sporu. Organ je namreč pri odmeri stroškov upošteval vrednost spornega predmeta 3.000,00 EUR, in sicer tudi za zakonski spor po prvem odstavku 23. člena ZOdvT 1.500,00 EUR. Zaradi upoštevanja manjše vrednosti spornega predmeta je organ tožnici pri nagradi za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT namesto 197,60 EUR priznal 159,90 EUR, pri nagradi za izdajo začasne odredbe po tarifni št. 3461 ZOdvT je namesto 2 x po 45,60 EUR priznal 2 x 36,90 EUR, pri nagradi za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT pa je namesto 182,40 EUR priznal 147,60 EUR ter namesto nagrade za sporazum po tarifni št. 1111 ZOdvT je namesto 106,40 EUR priznal le 86,10 EUR. Skupna razlika med priznanimi stroški in stroški, ki bi jih po mnenju tožnice organ moral priznati, tako znaša 110,20 EUR, upoštevaje še 20 % DDV pa ta razlika znaša 132,24 EUR. Po mnenju tožnice torej organ pri zakonskem sporu kot vrednosti spornega predmeta ne bi mogel upoštevati zneska 1.500,00 EUR. Pri tem pa organ, ki je navedel, da je pri tem postopal po prvem odstavku 23. člena ZOdvT, ni obrazložil, zakaj je upošteval vrednost 1.500,00 EUR. Za takšno odločitev pa tudi ni imel podlage v dokumentaciji spisa. Posledično je sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu brez dejanske in pravne podlage, zaradi česar je po mnenju tožnice tožbi treba ugoditi (sodba Upravnega sodišča III U 507/2010 z dne 22. 4. 2011). Po mnenju tožnice pa organ ni le pomanjkljivo obrazložil izpodbijanega sklepa, pač pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo, in sicer določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT, saj ta ne določa, da je potrebno pri zakonskih sporih upoštevati vrednost spornega predmeta 1.500,00 EUR, ampak določa, da vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1.500,00 EUR, sicer pa je primarno potrebno upoštevati vse okoliščine posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev, pri čemer se kot dohodek zakoncev upošteva znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade. V konkretnem pravdnem postopku IV P 3194/2009 so bile znane druge okoliščine primera, vključno z dohodki zakoncev, zato je te okoliščine potrebno upoštevati. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter s sodbo odloči o stvari tako, da odloči, da se tožnici poleg že priznanih stroškov priznajo še stroški v višini 132,24 EUR, podredno pa, da sodišče sklep v izpodbijanem delu odpravi ter zadevo v tem delu vrne organu, ki je sklep izdal, v ponovni postopek. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, povečanih za 20 % DDV.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je spise v zadevi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je organ v okviru odločanja o nagradi tožnici za nudenje BPP (šesti odstavek 30. člena ZBPP) na podlagi prvega odstavka 23. člena ZOdvT pravilno določil vrednost predmeta.

Po prvem odstavku 23. člena ZOdvT se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev. Kot dohodek zakoncev se upošteva znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade. Vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1500,00 EUR in ne višja od 500.000,00 EUR.

V izpodbijanem sklepu je organ navedel, da je za zakonski spor na podlagi prvega odstavka 23. člena ZOdvT upošteval vrednost predmeta 1500,00 EUR. Takega svojega zaključka pa ni obrazložil in ni navedel, kako je pri tem uporabil citirano določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT, ki nalaga določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku. Tako pa bi moral postopati, da bi zadostil določbam prvega in petega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z 228. členom tega zakona (ta določa, da mora biti sklep, ki se lahko izpodbija s pritožbo, obrazložen), ki ga je po mnenju sodišča treba uporabiti po analogiji. Ker organ tako ni ravnal, ni mogoče preizkusiti pravilnosti njegove odločitve o priznanju nagrade in stroškov tožnici za izvajanje BPP oziroma o zavrnitvi njenega zahtevka za višjo nagrado od priznane (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena tega zakona) ter je izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena organu v ponovni postopek. V tem postopku naj organ, ko bo odločal, ali je tožnica poleg priznane nagrade in stroškov za nudenje BPP upravičena do višje nagrade, določbo prvega odstavka 23. člena ZOdvT uporabi, kot iz njene vsebine izhaja in uporabo te določbe v novem aktu obrazloži tako, da bo mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti akta.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za uveljavljani 20% DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za ta davek.