Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je tožnica dejstva glede svojih zdravstvenih težav in z njimi povezanimi stroški (izjemna brezplačna pravna pomoč) navedla šele v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru pod točko 1. zavrnila prošnjo tožeče stranke z dne 20. 4. 2012 za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pod točko 2. je ugotovila, da je prosilka neupravičeno prejela nujno brezplačno pravno pomoč, ki ji je bila odobrena z odločbo opr. št. Bpp 322/2012 z dne 3. 5. 2012, pod točko 3. je odločila, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč na njen transakcijski račun in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 786,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod točko 4. pa, da je vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči prihodek proračuna Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki na podlagi 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP) dne 3. 5. 2012 odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo pritožbe zoper dopolnilno sodbo in sklep z dne 16. 4. 2012, v pravdni zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 14/2007. Ob nadaljnjem preverjanju finančno materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da tožeča stranka ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu ZBPP, saj ugotovljeni povprečni mesečni neto dohodki tožeče stranke presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Skladno s četrtim odstavkom 36. člena ZBPP se šteje prejeta nujna brezplačna pravna pomoč za neupravičeno prejeto, če se ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne ali izredne brezplačne pravne pomoči, prosilec pa je prejeti znesek dolžan povrniti (43. člen ZBPP v zvezi z četrtim odstavkom 36. člena ZBPP). Ker so z izvajanjem nujne brezplačne pravne pomoči nastali stroški odvetnika v znesku 786,54 EUR (sklep z dne 21. 5. 2012) je tožeča stranka ta znesek dolžna povrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sodišče zavrnilo njeno prošnjo za brezplačno pravno pomoč, ker njeni dohodki le malenkost presegajo osnovni znesek minimalnega dohodka. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče upoštevati njeno starost in hudo zdravstveno stanje, pri čemer bi moralo upoštevati, da Zakon o brezplačni pravni pomoči določa, da se brezplačna pravna pomoč odobri tudi, če je le ta utemeljena z zdravstvenim stanjem prosilca, izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in so zaradi njih zašli v položaj hude materialne ogroženosti. V nadaljevanju navaja zdravstvene in socialne razloge, ki bi morali biti upoštevani pri odločanju, predvsem to, da ima zaradi starosti in srčne okvare sklenjeno pogodbo o varovanju, ki ji omogoča 24-urno varstvo in hitro pomoč strokovno usposobljenih izvajalcev pomoči starostnikom na domu in jo stane 57 EUR mesečno, veliko stroškov pa ima tudi z nakupovanjem dietne prehrane, saj je huda sladkorna bolnica. Nadalje navaja, da je bila v pravdni postopek, v katerem prosi za brezplačno pravno pomoč, prisiljena zaradi obrambe svojega premoženja pred organizirano združbo, ki zlorablja njeno starost in pravno finančno nemoč, zato, da ji posega na premoženje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in glede zatrjevanega nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da tožeča stranka okoliščine, ki bi morebiti utemeljevale izjemno brezplačno pravno pomoč uveljavlja šele v tožbi, to je po prejemu odločbe, s katero je bila njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena in s katero je bilo ugotovljeno, da je neupravičeno prejela nujno brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka se v svoji vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni sklicevala na slabo zdravstveno stanje in stroške v zvezi s tem, zato je organ tudi ni mogel, v skladu z 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, pozvati, naj predloži ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev za izjemno dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po oceni tožene stranke tožbene navedbe predstavljajo tožbeno novoto.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je bila tožeči stranki na podlagi njene prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 29. 4. 2012, ki jo je tožena stranka prejela dne 30. 4. 2012 s sklepom Bpp 322/2012-3 z dne 3. 5. 2012 odobrena nujna brezplačna pravna pomoč, dne 21. 5. 2012 pa s sklepom Bpp 322/2012 za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku tožeče stranke odmerjena nagrada in stroški v skupni višini 786,54 EUR.

Po določbah tretjega odstavka 36. člena ZBPP mora prosilec, ki mu je bila nujna brezplačna pravna pomoč odobrena takoj ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi brezplačne pravne pomoči dokazati izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev po tem zakonu. Če odobritev nujne brezplačne pravne pomoči po prvem odstavku 36. člena ZBPP ni utemeljena ali če prosilec ne ravna po prejšnjem odstavku, se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožeča stranka svoje zdravstvene težave in stroške, ki jih ima v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem navedla šele v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Tožeča stranka v tožbi navaja razloge in okoliščine zavoljo katerih naj bi izpolnjevala pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Navedene okoliščine in dokazi pa predstavljajo tožbeno novoto, ki je tožeča stranka ne more uveljavljati, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (čl. 20/3 ZUS-1). Po 52. člen ZUS-1 lahko tožnik v tožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega pravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Pri tem sodišče pripominja, da je tožeča stranka ob vložitvi vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči podpisala izjavo, da mora v osmih dneh sporočiti dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki bi lahko vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči, njeno obliko, obseg in obdobje prejemanja.

Tožbeni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljen. Glede na to, da je bila tožeča stranka s podpisom že navedene izjave seznanjena, da mora v roku 8 dni navesti vse razloge pomembne za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in predlagati tudi dokaze za to in glede na to, da tožeča stranka v tožbi ni obrazložila razlogov zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, le ti predstavljajo tožbeno novoto (člen 52 ZUS-1), ki je pri presoji izpodbijane odločbe sodišče ni moglo upoštevati. Tožeča stranka pa ugotovitvi, da njeni dohodki presegajo finančni cenzus ne ugovarja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilne in na zakonu utemeljen.