Jedro

Glede na ugotovljena prispevanja tožnice in drugega toženca k izgradnji hiše, zlasti okoliščine, da je tožnica v izgradnjo vložila svoje zemljišče, drugi toženec pa je več zaslužil, pri čemer je tožnica skrbela za gospodinjstvo in skrbela za skupnega otroka, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi celovite ocene prispevkov razsodilo, da sta deleža tožnice in drugega toženca na skupnem premoženju enaka. Zato je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene in finančne stroke, saj izračun deleža na skupnem premoženju ne predstavlja matematičnega izračuna, temveč gre za presojo in upoštevanje tudi drugih okoliščin, ki so prispevale k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, kot to določa določilo 59. člena ZZZDR, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno in celovito upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožeča stranka in druga tožena stranka D. T. v času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobila nepremičnino parc. št. 6/5 k. o. ..., ki predstavlja njuno skupno premoženje, pri čemer znašata lastniška deleža na tej nepremičnini za vsakega do ½ (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je predlagan vpis pod ID osnovnega položaja ... na parc. št. 6/5 k. o. ... za vknjižbo lastninske pravice do ½ na nepremičnini parc. št. 6/5 k. o. ... na podlagi kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012 neveljaven ter odredilo vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se na ½ deležu nepremičnine vknjiži lastninska pravica na drugega toženca D. T., namesto njega pa se na deležu do 1/2 nepremičnine D. T. vknjiži lastninska pravica na tožnico (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je predlagan vpis pod ID omejitve ... na parc. št. 6/5 k. o. ... za vknjižbo brezplačne in neomejene služnosti stanovanja na podlagi kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012 na nepremičnini 6/5 neveljaven ter se vknjižena brezplačna in neomejena služnost stanovanja v korist drugega toženca na tej nepremičnini izbriše (IV. točka izreka). V preostalem delu, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 21. 4. 1995, ki sta jo sklenila tožeča stranka in drugi toženec, je zavrglo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno in solidarno povrniti njene pravdne stroške v višini 4.277,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek izpodbijane sodbe je nejasen, kontradiktoren in nesklepčen. Sodišče o zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012 ni posebej odločalo, ampak je ta zahtevek zavrnilo. Kljub temu pa je ugodilo dajatvenemu zahtevku. Ker je sodišče vezano na zahtevek oz. zatrjevana dejstva, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je odločilo, da bo tožnica enako pravno varstvo kot z razveljavitvenim zahtevkom dosegla z dajatvenim zahtevkom. Sodišče je zahtevek za razveljavitev zavrnilo, saj je samo ugotovilo, da je pogodba brez pravnega učinka in ne izpodbojna ter da bodo posledice sanirane z izbrisno tožbo. To pomeni, da je sodišče po vsebinski plati odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo in je s tem prekoračilo pooblastila, ki jih ima pri odločanju v pravdnem postopku, saj je vezano na trditveno podlago in dokaze pravdnih strank. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na druga zatrjevana dejstva, kot so bila vsebovana v obrazložitvi sodbe, je sodišče zahtevek prekoračilo. Sodišče tudi ni podrobno obrazložilo ugovora večjega deleža tožene stranke na skupnem premoženju, ki ga je drugi toženec podal v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2015 ter v zvezi s tem odločilo, da ne bo postavilo izvedenca gradbene in (ali) finančne stroke, kljub temu, da sta zahtevali obe pogodbeni stranki, saj je pri odločitvi o deležih zunajzakonskih partnerjev na nepremičnini uporabilo podatke o njunih prispevanjih v nepremičnino ter skrbi za družino ter upoštevalo vlaganje posebnega premoženja strank in se ni poslužilo matematičnega pristopa. Zato gre za pavšalno in neobrazloženo trditev sodišča, ki je tožena stranka niti ne more preiskusiti. Sodišče bi namreč v takem primeru moralo postaviti izvedenca gradbene in finančne stroke, ki bi ocenil vlaganja strank v stanovanjski objekt obeh strank ter ocenil prihodke pravdnih strank. Poleg tega je sodišče s trditvijo, da zgrajena stanovanjska hiša in poslovni prostor predstavljata novo stvar, prekoračilo trditveno podlago tožnice, saj tožnica ni trdila, da gre za novo stvar. Sodišče tudi ni ugotavljalo skupnega premoženja na zemljišču parc. št. 6/4 k. o. ... z oceno, da ta nepremičnina ni predmet tožbenega zahtevka oz. nasprotne tožbe, kar pa ni potrebno. Sodišče tudi ni odločalo o ugovoru tožene stranke, da je tožnica ves čas skrbela in plačevala v enakem znesku kot za skupnega sina D., tudi za sina M. Ob upoštevanju tega nespornega dejstva in dejstva, da je tožnica sama skrbela za gospodinjstvo na B., ob tem, da je prejemala minimalne dohodke, je tožnica drugemu tožencu prodala nepremičnino na G. Sodišče je tožnici dejansko dosodilo več, kot je zahtevala. Zahtevala je, da nepremičnine na naslovu G. sodi v skupno premoženje, pri čemer njen delež znaša 6/10, ob tem, da je stanovanje na B. njeno posebno premoženje, kot tudi zemljišče pod stanovanjsko hišo na G. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da stanovanje na B. predstavlja skupno premoženje, je tožbenemu zahtevku ugodilo praktično v celoti in ga znižalo zgolj za 10%. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede domneve navideznosti kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012 kot tudi glede obstoja zunajzakonske skupnosti. Pritožba povzema izpovedbe zaslišanih prič M. S., S. B., I. Š., Š. T., D. T. D., B. L., ki po mnenju pritožbe vse potrjujejo, da partnerski odnos med tožnico in drugim tožencem ni prerasel v zunajzakonsko skupnost, saj med njima ni obstajalo skupno gospodinjstvo, niti trajna ekonomska skupnost in je vsaka pravdna stranka skrbela zase. Glede deleža na skupnem premoženju drugi toženec meni, da sodišče tega ugovora ni podrobneje obrazložilo in ponovno izpostavlja, da je tožnik tisti, ki je plačal polog za nakup stanovanja na B., da je plačal celotno kupnino po kupoprodajni pogodbi z dne 21. 4. 1995 v znesku 1.097.940,00 SIT v obliki kompenzacij, da je s sredstvi podjetja T. d.o.o. financiral gradnjo stanovanjske hiše, da je sam skrbel za stanovanjsko hišo na naslovu G., da je po letu 2010 oz. 2011 postavil celotni sistem centralnega ogrevanja, toplotno črpalko, da je drugi toženec moral vračati posojilo v znesku 39.500,00 EUR, kar si je sposodil od prijateljev, čemur tožnica ni nasprotovala in glede na to, da sta imela s tožnico ločena sredstva, je omenjena sredstva vračal brez njenega sodelovanja, da si je drugi toženec denar sposodil tudi od Š. T. (20.000,00 EUR) in M. D. (19.500,00 EUR), da je drugi tožene v podjetju T. d.o.o. zaslužil bistveno več od tožnice, da je drugi toženec plačeval otrokovo šolanje, obiskoval govorilne ure, financiral otrokovo glasbeno šolo, plavanje, izobraževanje v Londonu. Glede kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012 je sodišče napačno ugotovilo, da prvi toženec ni bil v dobri veri, saj je navedeno prepričljivo potrdil na zaslišanju v predmetnem postopku in predložil tudi dve kreditni pogodbi. Zato ugotovitev sodišča, da gre v obravnavanem primeru za navidezen pravni posel, ni utemeljena. Napačna pa je tudi stroškovna odločitev, in sicer da tožnica v postopku ni uspela zgolj z 10%. Prav tako je sodišče napačno toženca obsodilo na solidarno plačilo pravdnih stroškov, saj je tožnica s prvo točko tožbenega zahtevka v celoti propadla, zato bi sodišče moralo odločiti, da se prvemu tožencu povrnejo pravdni stroški v celoti. Glede drugega toženca pa sodišča ni upoštevalo uspeha drugega toženca glede treh točk tožbenega zahtevka, pri katerih je tožbo zavrnilo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (ekstra petitum), ni utemeljen. Tožnica je poleg zahtevka za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 23. 8. 2012 in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012, ki ju je sodišče prve stopnje zavrnilo, postavila tudi dajatveni zahtevek (izbrisno tožbo), s katerim je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižb na podlagi navedenih pogodb in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato ne drži očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje, ki je zahtevek za razveljavitev zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku za izbris, prekršilo 2. člen ZPP ter odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo. Zahtevek tožnice je jasen in sklepčen. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnice z ugotovitvijo, da sta navedeni pogodbi iz leta 2012 navidezni in brez učinka, o čemer je sodišče prve stopnje odločalo kot o prehodnem vprašanju v okviru presoje neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice prvega toženca in služnostne pravice drugega toženca na podlagi navedenih pogodb. Tožeča stranka je namreč ves čas trdila, da sta toženi stranki navedeni pogodbi sklenili zgolj na videz, na zunaj, z namenom šikaniranja ter izigravanja tožnice, kupnina za navedeno nepremičnino pa ni bila plačana (glej II. točka tožbe). Zato ne drži niti očitek pritožbe, da se tožbeni zahtevek nanaša na druga dejstva, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi.

6. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da v skupno premoženje sodi tudi nepremičnina 6/4 k. o. ..., ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka nasprotne tožbe, da v skupno premoženje sodi tudi ta nepremičnina, ni vložila, zgolj ugovorom pa večjega obsega skupnega premoženja stranka ne more uveljavljati. Z ugovorom lahko uveljavlja le večji delež na skupnem premoženju (odločba US RS Up 822/13).

7. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče tožnici dosodilo nekaj več, kot je zahtevala. Tožnica je zahtevala, da se ugotovi, da njen delež na skupnem premoženju na nepremičnini 6/5 k. o. ... znaša 60/100 (60%), medtem ko je sodišče razsodilo, da sta deleža pravdnih strank enaka, torej je tožnici prisodilo za 10% manj, kot je vtoževala.

8. Glede obstoja zunajzakonske skupnosti je sodišče prve stopnje opravilo zelo natančno in skrbno dokazno oceno, ki je prepričljiva in življenjsko absolutno logična (8. člen ZPP), zato jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Posledično pritožbena graja, da med tožnico in drugim tožencem zunajzakonska skupnost ni obstajala, ni utemeljena. Tudi sin tožnice in drugega toženca D., ki je bil zaslišan kot priča, je v izpovedbi potrdil, da so 15 oz. 16 let živeli kot družina, nato pa se je med staršema začelo lomiti, izpovedal je, da so hodili na skupne dopuste do leta 2008. Sodišče prve stopnje je glede na rezultat dokaznega postopka pravilno zavrnilo navedbe drugega toženca, da je med njim in tožnico obstajalo zgolj najemno razmerje.

9. V skladu z določilom drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podrobneje obrazložilo višine deležev na skupnem premoženju, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnici nepremičnino parc. št. 6/5 k. o. ., na kateri sta tožnica in drugi toženec v nadaljevanju skupaj zgradila hišo, podaril njen oče. S skupno gradnjo na tožničinem zemljišču sta tožnica in drugi toženec ustvarila novo stvar, in sicer stanovanjsko hišo s poslovnim prostorom, ki predstavlja njuno skupno premoženje (22. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Presoja, da je z izgradnjo stanovanjske hiše s poslovnim prostorom nastala nova stvar, predstavlja pravno presojo, zato pritožbeni očitek, ki se nananša na prekoračitev trditvene podlage, ni utemeljen. Tako tožnica kot tudi drugi toženec sta v izgradnjo hiše vložila svoje posebno premoženje, in sicer tožnica zemljišče, drugi toženec pa 5.500 EUR, ki jih je podedoval. Prav tako je tožnica v izgradnjo hiše vložila sredstva, ki jih je dobila od prodaje delnice O., ki prav tako predstavljajo njeno posebno premoženje za izdelavo fasade. Glede dohodkov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica manjšo plačo od drugega toženca, ki je bil zastopnik družbe T. d.o.o., kjer je bil zaposlen do 2. 3. 1994. Družba je dobro poslovala od 1994 do 1998, povprečni bruto promet je bil okrog 100.000,00 DEM, po letu 2005 pa je promet upadel. V letu 1997 so se naročila zmanjševala in takrat je tožnica začela s popravili, krajšanjem, menjavo zadrg in sicer vse od leta 2004, ko je odprla svoj s.p. Drugi toženec se je leta 1999 zaposlil kot voznik kombija, za kratek čas, od avgusta 1999 do julija 2003, ni bil zaposlen. Sodišče je ugotovilo, da je bil drugi toženec idejni vodja družbe T. d.o.o. in je zaradi njega družba uspešno poslovala, vendar pa tudi tožnica pomagala pri poslovanju družbe T. d.o.o., prav tako pa je skrbela za gospodinjstvo. Za vodenje poslov družbe T. d.o.o. se je tako bolj angažiral drugi toženec, medtem ko je tožnica skrbela za gospodinjstvo in varstvo otroka D. Glede na ugotovljena prispevanja tožnice in drugega toženca k izgradnji hiše, zlasti okoliščine, da je tožnica v izgradnjo vložila svoje zemljišče, drugi toženec pa je več zaslužil, pri čemer je tožnica skrbela za gospodinjstvo in skrbela za skupnega otroka, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi celovite ocene prispevkov razsodilo, da sta deleža tožnice in drugega toženca na skupnem premoženju enaka. Zato je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene in finančne stroke, saj izračun deleža na skupnem premoženju ne predstavlja matematičnega izračuna, temveč gre za presojo in upoštevanje tudi drugih okoliščin, ki so prispevale k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, kot to določa določilo 59. člena ZZZDR, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno in celovito upoštevalo. Navedlo je, katere okoliščine je upoštevalo pri določitvi deleža na skupnem premoženju, zato ne drži očitek pritožbe, da odločitve glede višine deležev ni mogoče preiskusiti in da ni obrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel drugi toženec večje dohodke od tožnice, kar smiselno uveljavlja pritožba, pa ne drži, saj je to dejstvo sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo in pri presoji višine deležev tudi ustrezno upoštevalo. Denarna sredstva, ki sta jih tožnica in drugi toženec pridobila z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, četudi jih nista imela v skupni blagajni temveč ločeno, predstavljajo skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), zato sklicevanje pritožbe na ločenost denarnih sredstev ni utemeljeno. Pritožbena navedba, da je drugi toženec sam skrbel za stanovanjsko hišo na naslovu G., pa ni utemeljena, saj dokazni postopek navedenega dejstva ni potrdil (7. in 212. člen ZPP).

10. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek o dobrovernosti prvega toženca (ki je polbrat drugega toženca) ob sklepanju kupoprodajne pogodbe z dne 23. 8. 2012 ter pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012, ki sta jo toženca sklenila le mesec dni po izdaji sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka N 10/2012 Okrajnega sodišča v Škofji Loki, v katerem je tožnica predlagala sklenitev sodne poravnave glede delitve skupnega premoženja, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je prvi toženec vedel za obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in drugim tožencem in je pri gradnji hiše tudi pomagal, kupnine za nepremičnino pa ni plačal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je zaključek sodišča prve stopnje, da prvi toženec ob sklepanju navedenih pogodb ni bil dobroveren, pravilen, kot tudi materialni pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta pogodbi predstavljali navidezna posla, ki nimata pravnih učinkov (50. člen OZ).

11. Pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni utemeljena. Glede na to, da tožnica s svojim zahtevkom po višini ni uspela zgolj z 10% (prisojen ji je bil delež 50% na skupnem premoženju, medtem ko je vtoževala 60% delež), z delom zahtevka, s katerim ni uspela (zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 23. 8. 2012 in pogodbe na ustanovitev služnosti z dne 23. 8. 2012 ter zavrženje zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 21. 4. 1995) pa posebni stroški v postopku niso nastali, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravdni uspeh tožnice znaša 90% pravilna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca dolžna pravdne stroške tožnici povrniti solidarno, saj sta glede neveljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 23. 8. 2012 in pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 23. 8. 2012, o čemer je sodišče odločalo kot o predhodnem vprašanju v okviru odločanja o utemeljenosti izbrisne tožbe tožnice, s katero pa je tožnica uspela, nujna enotna sospornika (161. člen ZPP). Zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe na podlagi navideznega posla je namreč že zajet v zahtevku za izbris.

12. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).