Jedro

Tudi opustitev posesti kot opustitev dejanske oblasti nad stvarjo mora biti navzven nedvoumno manifestirana. Gre za dejanski akt, ki je nasproten tistemu, s katerim se je posest vzpostavila.

Zapuščenost zelenjavnega vrta v zimskem in zgodnje spomladanskem času (ko po splošnem vedenju sodišča zaradi možnosti zmrzali še ni ugoden čas za vrtičkarstvo) ni dokaz o opustitvi posesti. O opustitvi posesti je mogoče govoriti le, če je opustitev izvajanja dejanske oblasti nad stvarjo posledica volje posestnika, da je njegovo dejansko razmerje do stvari prenehalo, in če je ta volja izražena na način, da o njej ni dvoma. Če volja za opustitev posesti navzven ni nedvoumno manifestirana, oseba, ki je stvar vzela v posest, tvega, da bo njeno ravnanje tolmačeno kot samovoljna sprememba posestnega stanja.

Posest se opusti z dejanskim prenehanjem izvrševanja posesti, ne zgolj z izjavo posestnika o tem, da posesti enkrat v prihodnosti ne bo več izvrševal. SPZ v 34. členu ne določa denarne kazni kot grožnje za kršitev prepovedi nadaljnjega motenja posesti. Zagrožene denarne kazni tudi ni mogoče šteti kot „drug ukrep, potreben za varstvo pred nadaljnjim motenjem“ iz 34. člena SPZ. V primeru ponovnega motenja posesti (na način, ki se v bistvenem ne bo razlikoval od prejšnjega motenja) bo lahko tožnica uveljavljala sodno varstvo (tudi pod grožnjo denarne kazni) v okviru izvršilnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenem zahtevku spremeni tako, - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na nepremičnini ID znak parcela 0001 tako, da odstrani mizo, stole, plošče, pesek in odpadno kamenje, ki se nahajajo na delu nepremičnine ID znak parcela 0001 v velikosti približno 3 m x 3 m, kjer se je prej nahajal zelenjavni vrt ter na isto mesto oz. moteni del nato nasuje vrtno zemljo do nivoja okoliškega zemljišča, tako da bo zemljišče ponovno mogoče nemoteno uporabljati kot zelenjavni vrt, da ne bo izvršbe, - da se toženi stranki prepoveduje, da v bodoče s takšnimi ali podobnimi motilnimi ravnanji posega v posest tožeče stranke na nepremičnini ID znak parcela 0001, v stroškovni odločitvi pa tako, - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.097,60 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (glede grožnje z denarno kaznijo) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 409,50 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec na nepremičnini z ID znakom parcela 0001 vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da odstrani mizo, stole, plošče, pesek in odpadno kamenje, ki se nahajajo na delu nepremičnine v velikosti približno 3 x 3 m, kjer se je prej nahajal zelenjavni vrt ter na isto mesto nasuje vrtno zemljo do nivoja okoliškega zemljišča, tako da bo zemljišče ponovno mogoče nemoteno uporabljati kot zelenjavni vrt (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na prepoved bodočih motilnih ravnanj in izrek denarne kazni za primer kršitve prepovedi (točka I/2 izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 1.080,18 EUR (točka II izreka).

2. Tožnica se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožnica s tem, ko naj bi sinu A. A. (neznano kdaj pred nakupom mize in stolov) zatrdila, da na vrtu ne bo več sadila, že pred 20. 4. 2019 opustila posest spornega dela nepremičnine. Tožnica je ves postopek trdila, da obdelovanja vrta v letu 2019 ni opustila in da tega tudi nikomur ni izjavila. O tem, da mu je brat (A. A.) povedal, da mama vrta ne bo obdelovala, je toženec le izpovedal, trditve o tem pa ni podal. Tožnica s tožencem sploh ne komunicira, zato je jasno, da med njima ni bilo pogovora o opustitvi obdelovanja vrta. Dokazno oceno je sodišče oprlo na izpovedbo neverodostojne priče. A. A. se v zvezi z domnevnim pogovorom z materjo, v katerem naj bi mu omenila, da vrta v letu 2019 ne bo več obdelovala, ni spomnil ničesar konkretnega. Ker se vrt pozimi ne ureja (po izpovedbi toženca je tožnica A. A. o opustitvi vrta govorila pozimi), je nelogično, da bi pogovor o vrtu potekal sredi zime. Nepravilna je tudi interpretacija sodišča, da tožničin odziv na SMS A. A. dokazuje, da je opustila obdelovanje vrta. Iz predloženih fotografij izhaja, da je imela tožnica 27. 3. 2019 poleg vrta na mizi pripravljeno zemljo, gnojilo in sadike, in da so na vrtu ostanki zimske zelenjave, tunel in leseni količki za pritrditev mreže proti toči. Marca 2019 torej vrt ni bil opuščen. Sodišče ne pojasni, kako naj bi nakupljeni material uporabila na travniku in v sadovnjaku. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedbe priče P., ki je povedal, da sta se s tožnico pogovarjala, da bosta delala na vrtu in da sta v ta namen že nabavila semena. Tudi če bi tožnica izjavila, da opušča obdelavo vrta, njena izjava ne bi pomenila dejanske opustitve posesti. Posest se opusti z dejanskim prenehanjem izvrševanja posesti, ne z izjavo posestnika o tem, da posesti enkrat v prihodnosti ne bo več izvrševal. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja posestno varstvo na delu nepremičnine z ID znakom 0001, ki je v solasti pravdnih strank. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja: - da je imela tožnica na tem delu nepremičnine zelenjavni vrt (velik 3 x 3 m), ki je bil od leta 2015 dalje v njeni izključni posesti, in - da je toženec 20. 4. 2019 sporni del nepremičnine prekopal, odstranil plast vrtne zemlje, poteptal, nanj nasul pesek in kose odpadnega kamenja, ter položil kamnite plošče, na katere je postavil mizo in štiri stole.

6. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi utemeljilo ugotovitev, da je bila tožba vložena pravočasno,1 to je v roku iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).2 Toženec je mizo in stole, kupljene 27. 3. 2019, na sporno mesto postavil 20. 4. 2019, po tem, ko je uredil zemljišče in položil kamnite plošče. Pritrditi je treba stališču prvostopenjskega sodišča, da z življenjskega vidika ni logično, da bi jih tja postavil že prej, ko je bilo zemljišče še zaraščeno, neočiščeno, da bi zemljišče uredil že pred postavitvijo mize in stolov, pa toženec ni zatrjeval. 7. Na podlagi toženčevega ugovora se je sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka izčrpno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožnica v času zatrjevanega motilnega dejanja še posestnik spornega dela nepremičnine. Ugotovilo je, da je tožnica pred 20. 4. 2019 (oziroma še preden je toženec kupil mizo in stole) sinu A. A. povedala, da na spornem delu nepremičnine ne bo več obdelovala vrta. Sodišče prve stopnje je na to ugotovitev oprlo svoj materialnopravni zaključek, da tožnica, ki je že pred zatrjevanim motilnim dejanjem prostovoljno opustila posest spornega dela nepremičnine, ni upravičena do posestnega varstva.

8. Omenjeni materialnopravni zaključek izhaja iz napačnega pojmovanja pravnega instituta posesti. Posest je dejanska (ne pravna) oblast nad stvarjo, ki mora biti navzven nedvoumno manifestirana. Gre za dejanskost določene uporabe oziroma dejansko razmerje, ki (dokler traja) uživa sodno varstvo, v okviru katerega se ne ugotavlja pravica do posesti (426. člen ZPP3). Posestnik izgubi neposredno posest, če neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 30. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Tudi opustitev posesti kot opustitev dejanske oblasti nad stvarjo mora biti navzven nedvoumno manifestirana. Gre za dejanski akt, ki je nasproten tistemu, s katerim se je posest vzpostavila. Dejanska oblast nad stvarjo tudi ne pomeni stalnega fizičnega stika s stvarjo, pač pa možnost posestnika, da izvaja posest, če želi. Če torej posestnik posesti nekaj časa ne izvršuje, še ne pomeni, da jo je opustil. Zapuščenost zelenjavnega vrta4 v zimskem in zgodnje spomladanskem času (ko po splošnem vedenju sodišča zaradi možnosti zmrzali še ni ugoden čas za vrtičkarstvo) ni dokaz o opustitvi posesti. O opustitvi posesti je mogoče govoriti le, če je opustitev izvajanja dejanske oblasti nad stvarjo posledica volje posestnika, da je njegovo dejansko razmerje do stvari prenehalo, in če je ta volja izražena na način, da o njej ni dvoma. Če volja za opustitev posesti navzven ni nedvoumno manifestirana, oseba, ki je stvar vzela v posest, tvega, da bo njeno ravnanje tolmačeno kot samovoljna sprememba posestnega stanja.5

9. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču pritožbe, da se posest opusti z dejanskim prenehanjem izvrševanja posesti, ne zgolj z izjavo posestnika o tem, da posesti enkrat v prihodnosti ne bo več izvrševal. Ali je tožnica A. A. pred zatrjevanim motilnim dejanjem povedala, da na spornem delu nepremičnine ne bo več obdelovala vrta, je pravno nepomembno (posledično je pravno nepomembna pravilnost dokazne ocene, da je A. A. verodostojna priča). Takšna izjava v danih okoliščinah ne more imeti učinka, kot ji ga pripisuje sodišče prve stopnje. Ne gre namreč za navzven nedvoumno manifestirano izjavo volje, da dela nepremičnine, na katerem je imela vrt, ne v trenutku podaje izjave ne v prihodnje ne želi več imeti v dejanski oblasti. Glede na navedeno bi takšno izjavo volje predstavljalo ravnanje, ki bi tudi v dejanskem pogledu na jasen in nedvoumen način navzven kazalo, da je tožnica opustila posest vrta.

10. Izpodbijana odločitev, da tožnica nima pravice do posestnega varstva, je torej posledica napačnega materialnopravnega stališča, da je tožnica že pred zatrjevanim motilnim dejanjem prostovoljno opustila svojo posest (5. alineja 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ker vsebina motilnega ravnanja, s katerim je toženec tožnici samovoljno in protipravno onemogočil izvrševanje posesti, ni bila sporna, je imelo pritožbeno sodišče podlago za spremembo izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), in sicer tako, da je v okviru zahtevanega sodnega varstva tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje na način, da odstrani mizo, stole, plošče, pesek in odpadno kamenje, ki se nahajajo na delu nepremičnine ID znak parcela 0001 v velikosti približno 3 x 3 m, kjer se je prej nahajal zelenjavni vrt, ter na isto mesto nasuje vrtno zemljo do nivoja okoliškega zemljišča. Osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti, ki bo začel teči prvi dan po vročitvi prepisa te odločbe tožencu (tretji odstavek 313. člena ZPP), je glede na obseg oziroma vsebino naložene obveznosti ustrezen (prvi odstavek 428. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu prepovedalo tudi bodoča, podobna motilna dejanja.

11. Pritožbeno sodišče pa ni spremenilo izpodbijanega sklepa v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izrek denarne kazni v primeru kršitve prepovedi nadaljnjega motenja posesti. SPZ v 34. členu6 ne določa denarne kazni kot grožnje za kršitev prepovedi nadaljnjega motenja posesti. Zagrožene denarne kazni tudi ni mogoče šteti kot „drug ukrep, potreben za varstvo pred nadaljnjim motenjem“ iz 34. člena SPZ.7 V primeru ponovnega motenja posesti (na način, ki se v bistvenem ne bo razlikoval od prejšnjega motenja) bo lahko tožnica uveljavljala sodno varstvo (tudi pod grožnjo denarne kazni) v okviru izvršilnega postopka.8

12. Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo v stroškovnem delu sklepa. Tožnica je s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela, zato ji je toženec na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti njene pravdne stroške v skupni višini 1.097,60 EUR. Ti zajemajo: 300 točk za tožbo po tar. št. 18/2 Odvetniške tarife (OT), 300 točk za pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT, 2 x 300 točk za zastopanje na prvem naroku 17. 10. 2019 in 28. 5. 2020 po tar. št. 20/1 OT ter 300 točk urnine po prvem odstavku 6. člena OT, skupaj 1500 točk (900 EUR), povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, stroške priče A. v višini 2,60 EUR in sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 180 EUR. Posvet s stranko oziroma pregled listin (pred vložitvijo tožbe) ni samostojna storitev, enako (glede na kasneje vloženo pritožbo) velja za končno poročilo stranki, zato tožnica do povrnitve teh stroškov ni upravičena.

13. Tožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je toženec na podlagi tretjega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške, ki zajemajo 375 točk za pritožbo po tar. št. 21/2 OT, povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 180 EUR, skupaj 409,50 EUR. Posvet s stranko oziroma pregled listin (pred vložitvijo pritožbe) ni samostojna storitev, zato tožnica do povrnitve teh stroškov ni upravičena. Priznane stroške ji mora toženec plačati v roku 8 dni od vročitve predmetnega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Tožba je bila vložena 17. 5. 2019. 2 Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. 3 V posestnem sporu je izključeno odločanje o pravico do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. 4 Zapuščenost v tem smislu, da na njem ni zasajena zelenjava. 5 N. Gavella, Stvarno pravo, založba Informator, 1998, str. 189. 6 Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. 7 Primerjaj sklepa VSL I Cp 1764/2009 in I Cp 3526/2014. O tem, da SPZ (v nasprotju z 79. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) ne vsebuje določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev odredbe sodišča glede nadaljnjega motenja, tudi R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 204. 8 Če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik (prvi odstavek 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).