Jedro

Identifikacijski znak (ID znak) stavbe ali njenega posameznega dela je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb, medtem ko je ID enolična identifikacija, ki se dodeli ob izvršitvi vpisa novega podatkovnega sklopa v bazo informatizirane glavne knjige kot primarni ključ tega podatkovnega sklopa.

Načelo sorazmernosti ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je namreč treba okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. Sicer pa je v primeru, ko se izterjuje nizek dolg, od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Kadar gre za več pristopnih zadev oziroma ima dolžnik več dolgov do različnih upnikov bi lahko, v zvezi z upoštevanjem sorazmernosti med višino terjatve in predlaganim sredstvom izvršbe ob izolirani obravnavi vsake zadeve posebej, prišlo do tega, da do poplačila terjatve z izvršbo na nepremičnino upnik v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti. Nizka višina terjatve v posamezni zadevi torej sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo nepremičnine. Izvršilno sodišče bi ravnalo arbitrarno, če bi ob veljavni zakonski ureditvi in ob upnikovih prizadevanjih v dosedanjem postopku zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnino upniku, katerega terjatev je sicer relativno nizka, pa kljub temu že več let ne more priti do njenega poplačila.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep na red. št. 89 se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožba zoper sklep na red. št. 90 se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi na red. št. 89 v spisu:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo upniku v osmih dneh od prejema tega sklepa plačati 112,11 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), delno pa je zavrnilo upnikov stroškovni zahtevek (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa res zapisalo nepravilni znesek izterjevane terjatve (712,12 EUR namesto pravilno 726,12 EUR), na kar opozarja pritožnica, vendar je to le pisna pomota, ki na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva.

5. V zvezi s pritožbenim uveljavljanjem, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je dovolilo s sklepom nadaljnje izvršilno sredstvo - prodajo premičnin, pravilno pa bi bilo, da je dovolilo rubež premičnin, višje sodišče pojasnjuje, da je v 30. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) opredeljeno sredstvo izvršbe -prodaja premičnin-, pritožbena trditev pa je tudi pravno nepomembna. Pravno nepomembno je tudi nadaljnje pritožbeno uveljavljanje, da sodišče ni zapisalo, da je upnik priložil še račun št. 2016/02495 in ga pojasnilo. Sodišču se do tega ni bilo treba opredeljevati, odločilno je, da odločitev o stroških temelji na izvršiteljevem obračunu iz predmetne izvršilne zadeve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili stroški za izvršbo potrebni. Kriterij za potrebnost izvršilnih stroškov ni končni uspeh v izvršbi v smislu, kot to uveljavlja pritožnica, torej le za opravo izvršilnega dejanja, s katerim bi bil upnik vsaj delno poplačan. Potrebni so namreč tisti stroški, ki nastanejo zaradi izvršilnega dejanja, opravljenega v okviru zakonskih določb in sklepa o izvršbi, ne glede na njegovo končno uspešnost. V konkretnem primeru je iz izvršiteljevega poročila z dne 21. 4. 2016 o izvršilnem dejanju, v zvezi s katerim so nastali stroški, o katerih je odločeno z izpodbijanim sklepom, celo razvidno, da je dolžnica preprečila opravo izvršilnega dejanja, tako da iz razlogov na njeni strani ni bilo mogoče niti ugotoviti, ali ima premično premoženje, iz katerega bi se lahko upnik poplačal. 7. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi na red. št. 90 v spisu:

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice z dne 31. 5. 2017 zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - prodajo dolžničinih nepremičnin z dne 4. 5. 2017 (I. točka izreka), njen predlog za omejitev izvršbe z dne 31. 5. 2017 le na nepremičnino ID znak Y (II. točka izreka) in njeno zahtevo za povrnitev stroškov ugovora (III. točka izreka).

9. Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev sklepa ter ustavitev izvršbe.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje nepravilne navedbe ID znaka nepremičnin. V izreku sklepa sta navedena pravilna ID znaka nepremičnin, kot izhajata iz zemljiške knjige. Identifikacijski znak (ID znak) stavbe ali njenega posameznega dela je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v katastru stavb (5. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1), medtem ko je ID (na kar se sklicuje pritožnica) enolična identifikacija, ki se dodeli ob izvršitvi vpisa novega podatkovnega sklopa v bazo informatizirane glavne knjige kot primarni ključ tega podatkovnega sklopa (drugi odstavek 17. člena Pravilnika o zemljiški knjigi).

12. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do ugovornega navajanja, da upnik ni predložil listin, na katere se sklicuje, in da se bo lahko o njih izjasnila, ko bodo predložene. Upnik se namreč v predlogu za dovolitev novega izvršilnega sredstva z dne 12. 4. 2017 ni skliceval na nobene listine, dolžnica pa v ugovoru tudi ni konkretizirala, katere listine bi potrebovala za vsebinsko izpodbijanje sklepa o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Tega ne pojasni niti v pritožbi, zaradi česar pritožbene navedbe niti ni mogoče preizkusiti.

13. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče z izvršilnim predlogom na novo izvršilno sredstvo dovolilo rubež nepremičnin in ne prodajo nepremičnin. Rubež nepremičnin ni omenjen niti v upnikovem predlogu z dne 12. 4. 2017 niti v sklepu z dne 4. 5. 2017, v predlogu in v sklepu so pravilno opredeljena izvršilna dejanja v skladu s 167. členom ZIZ. Višje sodišče še pojasnjuje, da rubež nepremičnin ni izvršilno dejanje pri izvršbi na nepremičnine, ki so vpisane v zemljiški knjigi, opravi se pri izvršbi na nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiški knjigi (211. člen ZIZ). Pritožbeno navajanje s tem v zvezi je zato nerazumljivo.

14. Neutemeljen je očitek pavšalnosti odgovora sodišča glede zastaranja terjatve. Sodišče prve stopnje je dolžnici pravilno pojasnilo, da lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o objektivni komulaciji uveljavlja le razloge v zvezi z novo dovoljenim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom, tak ugovorni razlog pa ni zastaranje terjatve. Ne glede na navedeno pa višje sodišče pojasnjuje, da med tekom izvršilnega postopka do zastaranja izterjevane terjatve ne more priti, saj je le to pretrgano, zastaralni rok torej ne teče (prim. 365. člen Obligacijskega zakonika).

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri izpodbijanju naložitve plačila stroškov v višini 25,00 EUR (pravilno: 24,00 EUR). Višje sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki niso v nasprotju z zakonom, kot neutemeljeno navaja pritožnica. Upnik, ki ne more priti do poplačila svoje terjatve, ima pravico predlagati izvršbo še z drugimi izvršilnimi sredstvi in so takšni stroški za izvršbo potrebni, pri čemer pa je nepravilno razumevanje dolžnice, da bi bilo treba upoštevati sorazmernost z višino terjatve.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na ugovorno uveljavljanje kršitve načela sorazmernosti in se višje sodišče na v sklepu navedene razloge sklicuje. Dodaja pa še, da je sodišču poznan primer, zaradi katerega je Evropsko sodišče za človekove pravice Republiki Sloveniji naložilo plačilo odškodnine (t.i. zadeva Vaskrsić), seznanjeno je tudi s pripravo novele ZIZ, na kar v pritožbi opozarja dolžnica. Vendar to še ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je namreč treba okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. Sicer pa je v primeru, ko se izterjuje nizek dolg, od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo.

17. V konkretnem primeru je že iz sklepa o izvršbi razvidno, da glede prodaje nepremičnine ID znak X (stanovanje) upnik pristopi k že začeti izvršbi In 622/2015, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, torej je že iz tega podatka razvidno, da se nepremičnina ne bo prodajala zgolj zaradi izterjave terjatve v obravnavani zadevi. Iz elektronsko vodenega vpisnika, ki ga je višje sodišče pregledalo, je razvidno, da predmetna izvršilna zadeva ni edina pristopna k zadevi In 622/2015, temveč je pristopnih še deset drugih zadev zaradi izterjave terjatev različnih upnikov. Dolžnica ima torej več dolgov do različnih upnikov (večinoma sicer v nižjih zneskih, ne pa v vseh zadevah), kar bi, v zvezi z upoštevanjem sorazmernosti med višino terjatve in predlaganim sredstvom izvršbe ob izolirani obravnavi vsake zadeve posebej, kot to uveljavlja pritožnica v konkretni zadevi, lahko privedlo do tega, da do poplačila terjatve z izvršbo na nepremičnino upnik v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti. Nizka višina terjatve v posamezni zadevi torej sama po sebi po mnenju višjega sodišča še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo nepremičnine. V zvezi s sklicevanjem na predlog novele ZIZ višje sodišče le pojasnjuje, da ni predvidena izključitev prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ne glede na to, ali dolžnik noče ali ne zmore plačati terjatve, temveč predvideva večje varstvo dolžnika v takšnih primerih.

18. Izvršilno sodišče bi ravnalo arbitrarno, če bi ob veljavni zakonski ureditvi in ob upnikovih prizadevanjih v dosedanjem postopku zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnino upniku, katerega terjatev je sicer relativno nizka, pa kljub temu že več let ne more priti do njenega poplačila. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila izvršba na plačo in na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet neuspešno končana (pravnomočna sklepa z dne 14. 9. 2009 in 12. 3. 2013), izvršba na premičnine pa doslej tudi ni bila uspešna, kar izhaja iz poročila izvršitelja z dne 17. 4. 2017 (red. št. 83 v spisu).

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dolžničin predlog za omejitev izvršbe. Višje sodišče je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje navedlo pravilna ID znaka nepremičnin in na tem mestu razlogov ne bo ponavljalo. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ in tudi s četrtim odstavkom 169. člena ZIZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je na strani dolžnika, ki predlaga omejitev izvršbe oziroma izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino, trditveno in dokazno breme, da bo izvršba na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete zadoščala za poplačilo terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica tega bremena ni zmogla. V predlogu za omejitev izvršbe bi morala navesti konkretna, dokazno podprta dejstva, s katerimi bi izkazala obstoj pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZIZ, torej da bo že iz kupnine za prodano nepremičnino ID znak Y (klet) mogoče poplačati terjatev v tej zadevi. V predlogu ni konkretno navedla vrednosti te nepremičnine, iz podatkov zemljiške knjige pa tudi izhaja, da je obremenjena z dvema hipotekama zaradi zavarovanja terjatev v višini 19.635,44 EUR in 9.990,37 EUR. V predlogu bi morala izkazati, da bo, kljub obremenjenosti nepremičnine s hipotekama, prodaja kleti, za katero je le pavšalno trdila, da petkratno presega višino terjatve, zadoščala za poplačilo predmetne terjatve.

20. Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, glede česar dolžnica ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov.

21. Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).