Jedro

V izreku izvršilnega naslova je jasno in kot primarno navedeno, da mora dolžnik upniku omogočiti tudi vpogled v poslovne knjige. Izvršilno sodišče pa je skladno z načelom stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in ga mora izvršiti (točno) tako, kot se glasi. Iz poslovnih knjig so razvidni vsi poslovni dogodki družbe, iz katerih in pri pregledu katerih se bo upnik lahko prepričal, ali mu je dolžnik predložil vso zahtevano dokumentacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo da se ugovor dolžnika z dne 13. 1. 2023 v zvezi z dopolnitvijo ugovora z dne 16. 1. 2023, zavrne (I. točka izreka sklepa) in da se zahteva dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov zavrne (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je upnik pod oznako zahtevka navedel sklep Ng 54/22 in znesek 10.000,00 EUR, ki iz sklepa ne izhaja in ta sklep tudi ni podlaga za denarno kazen v takem znesku. Morebitna denarna kazen se dolžniku lahko izreče šele po poteku 7-dnevnega roka, ki je bil dolžniku postavljen za izpolnitev obveznosti. Napačno je upnik tudi navedel fiduciarni račun pooblaščenca upnika, saj denarna kazen ne pripada upniku. Upnik je predlog za izvršbo vložil elektronsko in nato pravilnega še v tiskani verziji, vendar, ker se je odločil za elektronsko vložitev, bi elektronski predlog moral biti pravilen. Sodišče napačno razlaga III. točko izreka izvršilnega naslova, saj iz nje izhaja, da mora dolžnik omogočiti dostop in fotokopiranje točno določene dokumentacije. Vso zahtevano dokumentacijo je dolžnik upniku posredoval po elektronski pošti, nato z dopolnitvijo ugovora, kasneje pa še s predložitvijo dokumentov na sodišče na vpogled. Iz izvršilnega naslova nikakor ne izhaja, da ima upnik pravico priti na naslov dolžnika in tam prosto brskati po vseh dokumentih, temveč je v njem izrecno zapisano, da ni potrebno, da se dokumenti upniku zagotovijo na sedežu družbe. Dolžnik je namreč obrazložil, da se je upnik v preteklosti večkrat zglasil na sedežu in tam zastraševal zaposlene. Kaj takega upnik v postopku ni niti zahteval. Dolžnik meni, da je vsa dokumentacija, glede katere ima upnik pravico vpogleda, taksativno našteta. Napačno je tudi stališče sodišča, da pojasnilo dolžnika, da ne obstajajo druge prodajne pogodbe in drugi računi družbe A. d.o.o., ne zadošča, ampak bi sodišče moralo slediti dolžniku. Dolžnik je bil prepričan, da je v celoti izpolnil obveznost, še več, da je s tem, ko je dokumentacijo za upnika fotokopiral, storil še več, kot bi moral, zato bi bilo neupravičeno, da bi trpel posledice denarne kazni, saj se je s tem, da naj njegova ravnanja ne bi zadoščala, seznanil šele z izpodbijanim sklepom. Sodišče je povsem zanemarilo ravnanja dolžnika, iz katerih jasno izhaja njegov namen izpolniti obveznost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 54/2022 z dne 30. 11. 2022, v katerem je bilo v III. točki izreka dolžniku naloženo, da v 15 dneh po poslovodji B. B. dovoli upniku, da s pomočjo strokovnih oseb oseb, ki jih sam izbere (pooblaščenca/revizorja/odvetnika), _vpogleda v poslovne knjige_ in drugo dokumentacijo nasprotnega udeleženca ter si jo po potrebi fotokopira, in sicer vse sklenjene kupoprodajne pogodbe za odprodajo nepremičnega in premičnega premoženja v času od 1. 3. 2017 do 23. 11. 2022, kreditne in posojilne pogodbe, ki jih je sklenila družba, vse pogodbe o zaposlitvi delavcev, zaposlenih v družbi, pogodbo o sodelovanju med dolžnikom in družbo A. d. o. o., ter vse prejete/izdane račune iz tega naslova, pogodbe, na katerih temeljijo dajatve (plačila) v denarju ali naravi, ki so jih prejeli družbeniki od 17. 3. 2017 do 23. 11. 2022 ter pogodbe, sklenjene med nasprotno udeleženko in družbo C. d.o.o. 7. Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje pritožbenemu uveljavljanju, da je upnik napačno oblikoval predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pa na podlagi tega predloga napačno dovolilo izvršbo. Pritrjuje namreč razlogom sodišča prve stopnje, da je pri oznaki zahtevka upnik sicer res navedel znesek 10.000,00 EUR, ki iz izvršilnega naslova ne izhaja, vendar pa je v nadaljevanju obrazca pod „predlog sklepa“ upnik pravilno oblikoval predlog za izvršbo tako, da se dolžniku za primer, da v dodatnem roku 7 dni ne bo izpolnil obveznosti, izreče denarna kazen 10.000,00 EUR. Fiduciarni račun je upnik navedel zaradi poplačila stroškov postopka. Napako pri izvršitvi sklepa je zagrešila organizacija za plačilni promet, ki sklepa skupaj s predlogom ni razumela pravilno, čeprav bi tudi ta organizacija morala sklep brati in razumeti kot celoto, vendar pa je ta napaka v tej fazi postopka tudi že sanirana po posredovanju sodišča. Nikakršne podlage ni za uveljavljanje, da bi moral predlog na obrazcu biti vložen pravilno in da upnik morebitnih pomanjkljivosti ne more popraviti že v delu obrazca „predlog sklepa“ in nato še v spisanem predlogu za izvršbo. Izvršba je dovoljena pravilno na podlagi 226. člena ZIZ, po katerem sodišče, če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, dolžniku določi s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti, s sklepom o izvršbi pa izreče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti (prvi in tretji odstavek 226. člena ZIZ).

8. Prav tako se višje sodišče ne strinja z dolžnikovim stališčem, da je v izvršilnem naslovu dokumentacija, glede katere mora upniku omogočiti vpogled, taksativno našteta, saj je v izreku jasno in kot primarno navedeno, da mora upniku omogočiti tudi vpogled v poslovne knjige. Izvršilno sodišče pa je skladno z načelom stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in ga mora izvršiti (točno) tako, kot se glasi. Kolikor pa je dolžnik menil, da upnik v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ni zahteval vpogleda v (vse) poslovne knjige, pa bi to moral uveljaviti že v tistem postopku.

9. Višje sodišče tudi v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje o namenu, zaradi katerega je dolžniku naloženo, da mora upniku omogočiti vpogled v poslovne knjige, in sicer so iz poslovnih knjig, ki jih je družba dolžna voditi v skladu z 54. členom ZGD-1 in Slovenskimi računovodskimi standardi (glavna knjiga, dnevnik...), razvidni vsi poslovni dogodki družbe, iz katerih in pri pregledu katerih bi se upnik lahko prepričal, ali mu je dolžnik predložil vso zahtevano dokumentacijo. Iz poslovnih dogodkov, ki so knjiženi v poslovnih knjigah (izdani in prejeti računi), bi upnik uspel ugotoviti ali je dolžnik opravil v času od 1. 3. 2017 do 23. 11. 2022 posle in koliko poslov za odprodajo premičnega in nepremičnega premoženja in ali je odprodajal stroje in živino ter tudi koliko računov je dolžnik izdal družbi A. d.o.o. 10. Prepričanje dolžnika, da je v celoti izpolnil svojo obveznost oziroma, da je izpolnil celo več ter imel resen namen obveznosti izpolniti, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Če pa ima dolžnik resen namen, da izpolni svojo obveznost, pa to še vedno lahko stori ter v takem primeru sodišče prve stopnje denarne kazni ne bo izvršilo. Denarna kazen je namreč le sredstvo izvršbe, ki naj dolžnika sili k prostovoljni izpolnitvi obveznosti. Če bo dolžnik le-to še pred izvršitvijo denarne kazni prostovoljno izpolnil, sodišče prve stopnje ne glede na pravnomočnost sklepa o izvršbi denarne kazni ne bo izvršilo.

11. Višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da se dolžnik ne more izogniti svoji izpolnitvi obveznosti na način, da bo osebje sodišča omogočilo upniku pregled dokumentov in fotokopiranje listin, pri tem da gre za originalno dokumentacijo družbe, ki je lahko tudi zaupne narave, niti takrat, če bi dolžnik prinesel vse poslovne knjige na sodišče v papirni dokumentaciji ali v elektronski obliki, saj (iz izvršilnega naslova) jasno izhaja, da je to nalogo dolžan izpolniti poslovodja družbe za družbo. Drži sicer, da dolžnik ni dolžan na svojem sedežu upniku omogočiti vpogleda v poslovno dokumentacijo, vendar pa to ni ovira za to, da tak vpogled omogoči na drugi lokaciji, na katero lahko začasno prenese vso svojo poslovno dokumentacijo. Za kaj takega pa po presoji višjega sodišča niti prostori sodišča niso primerni, saj niso namenjeni (pa tudi ne naroki sodišča) izpolnjevanju obveznosti dolžnikov.

12. Prav tako višje sodišče ne pritrjuje pritožbeni trditvi dolžnika, da bi moralo slediti njegovim navedbam, da ne obstajajo druge prodajne pogodbe in drugi računi družbe A. d.o.o. Šele, če bi dolžnik upniku na vpogled predložil poslovne knjige, bi na upnika prešlo trditveno breme, da druge prodajne pogodbe in drugi računi obstajajo, ter katere pogodbe in računi to so. Brez zagotovitve vpogleda v poslovne knjige pa na upnika trditvenega in dokaznega bremena ni mogoče prevaliti in tako tudi ne slediti dolžnikovemu ugovoru v omenjenem delu.

13. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).