Jedro

Področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva. Po presoji sodišča ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinske sankcije ukora sama po sebi ne vplivata na pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskem zavodu in ne predstavljata odločitve toženke o pridobitvi ali prenehanju tožnikovega študentskega statusa.Tožniku izrečen ukrep po presoji sodišča ne seže izven področja toženkine avtonomije in njenega internega delovanja, zato izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru upravne funkcije univerze.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Disciplinska komisija Univerze na Primorskem, Fakultete za A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. UPFM-01155-611-23/2019-1 z dne 2. 12. 2019, odločila, da tožnik ni disciplinsko odgovoren za kršitvi 2. in 3. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti študentov Univerze na Primorskem (v nadaljevanju Pravilnik), je pa disciplinsko odgovoren za kršitvi 4. in 5. točke 7. člena Pravilnika. Na podlagi 2. točke 8. člena v povezavi z 10. členom Pravilnika mu je prvostopenjski organ izrekel disciplinski ukrep ukor.

2.V obrazložitvi svoje odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je dne 29. 7. 2019 dekan Fakultete za A, zoper tožnika na lastno pobudo podal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zaradi suma kršitve 2., 3., 4. ter 5. točke 7. člena Pravilnika. V zvezi s sumom kršitve 4. točke 7. člena Pravilnika je tožniku očital, da naj bi se javno ponašal z dejstvom, da določenih študijskih obveznosti ni opravil, ampak je predmet zaradi svojega statusa posebnega študenta kljub temu opravil. Študijske obveznosti so bile opravljene pod pogoji, ki ne ustrezajo Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja na Univerzi na Primorskem, prehod v višji letnik pa je opravil brez minimalnih pogojev. V zvezi s sumom kršitve 5. točke 7. člena Pravilnika pa tožniku očita, da je dajal lažne podatke z namenom, da bi neupravičeno okoristil sebe ali koga drugega. Prvostopenjski organ navaja, da je bil tožnik vabljen na glavno obravnavo, ki je potekala od dne 12. 11. 2019 do dne 28. 11. 2019 in na kateri so bili izvedeni dokazi. Na njej je bil tožnik seznanjen tudi s potrdilom, ki ga je 14. 9. 2018 sam izdal kot predsednik Študentskega sveta Univerze na Primorskem (v nadaljevanju ŠS UP) za študenta A. A. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je na podlagi prejetega dokaznega gradiva soglasno odločil, da tožnik ni disciplinsko odgovoren za kršitvi 2. in 3. točke 7. člena Pravilnika, ker ni utemeljenih in nedvoumnih dokazov, ki bi potrdili sume teh kršitev. Na podlagi prejetega dokaznega gradiva pa je soglasno ugotovil, da je tožnik pridobil status študenta s priznanimi zaslugami zaradi obštudijske dejavnosti na podlagi lastnega potrdila, ki ne izkazuje kontinuiranega delovanja. Hkrati je izdal listino za drugega študenta, to je za A. A., o kontinuirani dejavnosti slednjega v ŠS UP in v organih Univerze na Primorskem (v nadaljevanju UP), čeprav ta 14. 9. 2018 ni izvajal vseh navedenih aktivnosti, niti jih ni izvajal kontinuirano. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je potrdilo oz. listina, izdana od tožnika za študenta A. A. z dne 14. 9. 2018 v postopku uveljavljanja posebnega statusa študenta za področje obštudijskih dejavnosti na UP, lažna. Omenjeni študent na dan 1. 4. 2017 ni bil član ŠS UP, niti član Senata Univerze na Primorskem. Prvostopenjski organ je odločil, da obstajajo utemeljeni dokazi o kršitvah 4. in 5. točke 7. člena Pravilnika, ki jih je storil tožnik z namenom, da bi okoristil B. B. pri uveljavljanju statusa študenta s priznanimi zaslugami zaradi obštudijske dejavnosti. Upoštevaje stopnjo odgovornosti tožnika, pogoje, v katerih je storil kršitev, njegovo predhodno obnašanje, nespoštljivo obnašanje do članov prvostopenjskega organa, težo kršitve in njene posledice ter druge oteževalne in olajševalne okoliščine je tožniku za kršitvi 4. in 5. točke 7. člena Pravilnika na podlagi 10. člena Pravilnika izrekel ukor.

3.Z odločbo, št. 0885-1/20 z dne 12. 2. 2020, je Disciplinska komisija Univerze na Primorskem (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo deloma ugodila. Spremenila je drugi in tretji odstavek izreka prvostopenjske odločbe tako, da je ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren za kršitev 5. točke 7. člena Pravilnika in mu za to kršitev izrekla disciplinski ukrep ukor. Odločila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški.

4.Drugostopenjski organ je na podlagi izvedenih dokazov in novega dokaza, ki ga je na glavni obravnavi v pritožbenem postopku dne 12. 2. 2020 predložil tožnik, ugotovil, da je prvostopenjski organ dejansko stanje ugotovil le delno pravilno. Ker izdana fotokopija stalne študentske napotnice, ki je bila predložena na glavni obravnavi, izkazuje, da je bila študentu A. A. izdana le za obdobje od 1. 4. 2017 do 30. 9. 2017, tožnik za obdobje od 1. 10. 2017 do 14. 9. 2018 nima dokazila o sodelovanju omenjenega študenta s ŠS UP. Na študentski napotnici tudi ni jasno razvidno, da gre za dela za ŠS UP. V potrdilu je tožnik potrdil "da je A. A. od 1. 4. 2017 pa vse do danes aktiven v Študentskem svetu Univerze na Primorskem". A za obdobje po zaključku veljavnosti študentske napotnice, to je od 30. 9. 2017 do izdaje omenjenega potrdila 14. 9. 2018, tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je A. A. "sodeloval" oziroma bil "aktiven v ŠS UP", kljub temu, da je na glavni obravnavi trdil, da je potrdilo pravilno in verodostojno ter da je skladno z dejanskim stanjem. Drugostopenjski organ je tako zaključil, da so izjave tožnika in navedbe njegove pooblaščenke le delno verodostojne, saj niso skladne z datumi na študentski napotnici in na izdanem potrdilu. Drugostopenjski organ je dalje ugotovil, da v mandatnih obdobjih od 2015 do 2019, torej tudi na dan izdaje potrdila 14. 9. 2018, A. A. ni bil član Senata UP, je pa bil član ostalih organov, ki jih je tožnik navedel v potrdilu. Po zaključku drugostopenjskega organa je študent A. A. na podlagi tožnikovega potrdila z delno resničnimi in delno neresničnimi podatki z odločbo Komisije za študentske zadeve UP, št. 0824-KSTZ-2018-28 z dne 20. 9. 2018, za študijski leti 2017/2018 in 2018/2019 pridobil posebni status študenta za področje obštudijskih dejavnosti. Tudi po presoji drugostopenjskega organa je tožnik zavestno kršil vnaprej znana določila 5. točke 7. člena Pravilnika. Drugostopenjski organ je še ugotovil, da prvostopenjski organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja v delu, kjer je tožniku izrekel sankcijo za kršitev 4. točke 7. člena Pravilnika, saj dajanje lažnih podatkov z namenom okoriščanja sebe ali koga drugega ni enakovredno kršitvi ponarejanja listin. Tožnik tako ni kršil 4. točke 7. člena Pravilnika. Upoštevaje, da je tožnik na glavni obravnavi obžaloval povzročene nevšečnosti, ter da je kršitev 5. točke 7. člena Pravilnika opredeljena kot težja kršitev, za katero je skladu s 1. točko 11. člena Pravilnika možno izreči tudi izključitev iz univerze za obdobje od enega do petih let, je tudi drugostopenjski organ tožniku izrekel sankcijo ukora.

5.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja, zato je zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. Primarno predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi, da odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter s sodbo nadomesti odpravljeni odločbi, podredno pa, da tožbi ugodi ter odpravi odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženki naloži povrnitev njegovih stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi.

6.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je s spornim potrdilom z dne 14. 9. 2018 le seznanil komisijo, ki odloča o pridobitvi statusa študenta s priznanimi zaslugami zaradi obštudijskih dejavnosti UP, da je študent A. A. le sodeloval pri projektu s ŠS UP od aprila 2017 dalje, ne pa da je bil na dan 1. 4. 2017 njegov član. Prav tako ni dajal lažnih podatkov z namenom, da bi neupravičeno okoristil koga drugega, saj potrdilo ni bilo lažno. A. A. se s tem potrdilom ni mogel okoristiti, saj komisija, ki odloča o pridobitvi statusa študenta s priznanimi zaslugami zaradi obštudijskih dejavnosti, o statusu odloča popolnoma samostojno ter se ne zanaša na potrdilo. Trdi, da je prišlo do bistvenih kršitev pravil disciplinskega postopka, saj lahko skladno s 17. členom Pravilnika pisno pobudo za uvedbo disciplinskega postopka poda študent univerze. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka pa izhaja, da je bila ta vložena na podlagi anonimne prijave nepodpisanih študentov. Tožnik vztraja pri vsem, kar je navedel že v vlogah v predhodnem postopku ter ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Poudarja tudi resničnost njegovih pritožbenih navedb, da ni nikoli potrdil, da je A. A. član ŠS UP, da je bil član Senata UP na dan 1. 4. 2017 in da je bil navedeni od leta 2015 do leta 2019 član Senata UP. Ker drugostopenjski organ prvič navaja in trdi, da A. A. od leta 2015 do leta 2019 ni bil član Senata UP, se do teh trditev ni mogel opredeliti v predhodnem postopku. Zato prilaga zapisnik 13. dopisne seje ŠS UP‚ ki je potekala od dne 11. 12. 2017 do dne 13. 12. 2017, iz katerega izhaja, da je bil A. A. imenovan za člana Senata UP v mandatnem obdobju 2017-2019 od dne 13. 12. 2017 dalje. V svojem potrdilu z dne 14. 9. 2018 je tožnik potrdil članstvo A. A. v Senatu UP, vendar ne na dan 1. 4. 2017, pač pa skladno z mandatnim obdobjem, kot izhaja iz zapisnika 13. dopisne seje. Tožnik trdi, da je drugostopenjski organ napačno uporabil določbo prvega odstavka 23. člena Pravil o načinu opravljanja študijskih obveznosti in pogojih za prehode za študente s posebnim statusom, določbe drugega odstavka 23. člena pa sploh ni uporabil. Po slednji določbi se s potrdilom le izkaže dejavnost. Bistvene in edine listine, ki dejansko podelijo posebni status študenta, so priloge k temu potrdilu, predvsem študentova utemeljitev razlogov za podelitev posebnega statusa. Te priloge bi moral predložiti A. A. sam. Tožnik tako meni, da z izdajo potrdila z dne 14. 9. 2018 ni okoristil ne sebe ne koga drugega.

7.Toženka je odgovorila na tožbo in sodišču dostavila spis o disciplinskem postopku. V celoti prereka tožbene navedbe in primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno da jo zavrne, tožniku pa v vsakem primeru naloži v plačilo njene stroške tega postopka.

8.Toženka meni, da tožba ni dopustna. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 39/2019 z dne 27. 05. 2020, in poudarja, da je na podlagi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) dovoljen upravni spor samo zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem. To potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča I U 1638/2015 z dne 15. 2. 2017. Ker je bil tožniku izrečen ukor kot sankcija za kršitev disciplinske odgovornosti, s tem pa ni bilo odločeno o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih v zvezi s statusom ali drugimi zadevami v zvezi s študijem, toženka meni, da tožnik nima upravičenja sprožiti upravnega spora. Tožnik tudi ne zatrjuje diskriminacije oz. da bi odločitev vplivala na dostop do študijskega procesa.

9.Dalje toženka trdi, da sta izpodbijani odločbi vsebinsko pravilni in izdani v skladu s Pravilnikom. Tožnik je v spornem potrdilu jasno in nedvoumno potrdil, da je bil A. A. od 1. 4. 2017 pa do 14. 9. 2018 aktiven v ŠS UP. Njegova zatrjevanja, da naj bi le seznanil komisijo, ki odloča o pridobitvi statusa študenta s priznanimi zaslugami zaradi obštudijskih dejavnosti, ter da se ta komisija ne zanaša na potrdilo, ne vzdrži resne presoje. Od tožnika kot predsednika ŠS UP, ki zastopa študente celotne univerze se zahteva, da v potrdilih, ki jih izda v omenjeni funkciji, navede zgolj dejstva, ki držijo in so preverjena ter predvsem v celoti resnična. Dokazano je, da niso resnične navedbe tožnika v potrdilu z dne 14. 09. 2018, da je bil A. A. dne 1. 4. 2017 član ŠS UP in član senata UP. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da imenovani študent v mandatnih obdobjih 2015 do 2019 ni bil član senata UP, je izkazana na podlagi sklepov senata UP o imenovanju članov tega organa, poleg tega pa na pravilnost odločitve niti ne vpliva. Prav tako ne gre za nove navedbe drugostopenjskega organa, saj je to ugotovil že prvostopenjski organ. Zato je tožbi priložen zapisnik 13. dopisne seje ŠS UP prepozen. Toženka dalje še pojasnjuje, da je zahtevo za ugotavljanje disciplinske odgovornosti podal dekan Fakultete za A. na lastno pobudo, torej dekan članice, kjer naj bi se nepravilnosti dogajale, in ki je zaposlen na univerzi. S tem je legitimirana oseba za podajo zahteve.

K I. točki izreka:

10.Tožnik v tej zadevi vlaga izpodbojno tožbo zoper odločbi disciplinskih organov toženke o ugotovitvi njegove disciplinske odgovornosti in o izreku disciplinskega ukrepa ukora.

11.Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

12.Sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o tožbi preizkusiti, ali so za to izpolnjene z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, med drugim, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

13.ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov (v nadaljnjem besedilu: posameznik) in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le dokončni upravni akti, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

14.ZVis je v tretjem odstavku 66. člena visokošolske zavode pooblastil, da s statutom, med drugim, določijo postopke in pravila o disciplinski odgovornosti študentov ter o pravicah in dolžnostih študentov v disciplinskem postopku. Statut Univerze na Primorskem je v 182. členu določil, da disciplinsko odgovornost študentov univerze ureja pravilnik, ki ga sprejme senat univerze, ki mora pred sprejemom pridobiti mnenje študentskega sveta univerze. Na tej podlagi temelji toženkin Pravilnik, ki poleg določb o poteku disciplinskega postopka opredeljuje tudi kršitve, ki lahko utemeljilo disciplinsko odgovornost študenta, in sankcije, ki se lahko študentu izrečejo v disciplinskem postopku.

15.Sodišče ugotavlja, da izpodbijani odločbi nista izdani v okviru izvajanja javno upravne funkcije univerze, pač pa v okviru njenega internega delovanja, ki ga univerza izvaja v okviru svoje avtonomije (prvi odstavek 58. člena Ustave Republike Slovenije). Področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih namreč spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva. Sodišče mora zato poleg ustavnega načela avtonomije univerze upoštevati tudi pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z tretjim odstavkom 57. člena Ustave ter prvim odstavkom 7. člena in prvim odstavkom 66. člena ZVis1. Sodno varstvo te pravice v upravnem sporu ureja ZVis v 71. členu, ki določa, da se zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma o izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem lahko sproži upravni spor.

16.Po presoji sodišča ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinske sankcije ukora študentu sama po sebi ne vplivata na pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskem zavodu in ne predstavljata odločitve toženke o pridobitvi ali prenehanju tožnikovega študentskega statusa. Prav tako ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinskega ukrepa ukora ne predstavljata niti druge odločitve v zvezi s samim študijem tožnika. Tudi tožnik v tožbi ne navaja, da sta izpodbijani odločbi dejansko vplivali na njegov dostop do študijskega procesa, kar ne izhaja niti iz samih izpodbijanih odločb. Tožniku izrečen ukrep zato po presoji sodišča ne seže izven področja toženkine avtonomije in njenega internega delovanja. Izpodbijani odločbi zato nista bili izdani v okviru upravne funkcije univerze.

17.Drugačne pravne narave zadeve, v kateri sta bili izdani izpodbijani odločbi, ne vzpostavlja niti prvi odstavek 2. člena Pravilnika, ki določa, da se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). S tem ni vzpostavljena domneva iz drugega odstavka 2. člena ZUP, po kateri se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Toženkin Pravilnik ni predpis, ki bi lahko to določil, pač pa njen interni akt, izdan na področju avtonomnega urejanja visokošolskega zavoda. Iz enakega razloga na presojo o (ne)dovoljenosti obravnavane tožbe ne more vplivati niti določba petega odstavka 30. člena toženkinega Pravilnika, po kateri lahko študent zoper dokončno odločbo disciplinske komisije univerze v tridesetih dneh od prejema pisnega odpravka odločbe sproži upravni spor na pristojnem sodišču. Pravice do vložitve tožbe v upravnem sporu ne more zagotoviti interni akt toženke, izdan v okviru njene avtonomije. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti drugih aktov, torej aktov ki niso upravni akti iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, samo, če tako določa zakon.

18.K temu sodišče dodaja, da po sodni praksi tožba v upravnem sporu prav tako ni dovoljena zoper izrečene sankcije disciplinskih komisij nekaterih drugih združenj, ki jim je za izvajanje posameznih nalog podeljeno javno pooblastilo. Tako v primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice in izrekanju ukrepov ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile tej zbornici podeljene z javnim pooblastilom. Ker teh ukrepov ne izreka organ iz 1. člena ZUS-1, očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1. Podobno velja glede izpodbijanja odločitev disciplinskih organov Notarske zbornice, in npr. aktov izdanih v primerljivih postopkih za ugotavljanje kršenje kodeksa medicinske deontologije zdravniške zbornice.

19.Sodišče po navedenem ugotavlja, da tožba ni dovoljena, ker izpodbijani odločbi nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu. Posledično je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

20.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka

21.Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 je sodišče ob zavrženju tožbe odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodbi tega sodišča I U 1274/2015 z dne 30. 9. 2015 in I U 1638/2015 z dne 15. 2. 2017.

2Tudi v sklepu I Up 201/2017 z dne 4. 10. 2017 je Vrhovno sodišče v zvezi s strokovnim nadzorom visokošolskega zavoda navedlo, da morebitne vzpostavitve pravnih sredstev (npr. pritožbe), ki jih urejajo avtonomni splošni akti visokošolskih zavodov, ne vzpostavljajo naknadne možnosti upravnega spora.

3Razen če je z zakonom drugače določeno. Tako je po šestem odstavku 298.d člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zoper odločbo disciplinske komisije pri zbornici izvršiteljev dovoljen upravni spor.Po prvem odstavku 120.o člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je dovoljen upravni spor proti odločbi disciplinske komisije druge stopnje, a le če je bil upravitelju izrečen odvzem pravice ali pogojni odvzem pravice opravljati funkcijo upravitelja oziroma če je bila potrjena odločba disciplinske komisije prve stopnje, s katero je bil izrečen tak ukrep. Zoper odločitve disciplinskih organov lovskih društev je sodno varstvo dovoljeno pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 14. člena Zakona o društvih (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 289/2011 z dne 5. 9. 2013 in drugi).

4Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 203/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 462/2012 z dne 8. 5. 2013 in drugi.

5Sklep Vrhovnega sodišča I Up 158/2018 z dne 13. 3. 2019.

6Sklep Vrhovnega sodišča I Up 214/2017 z dne 4. 7. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4 Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 66, 66/1, 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.