Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da omenjeni subjekt storitev oz. dobav, zaračunanih po navedenih računih, ni opravil in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 3. 2008 v znesku 22.334,40 EUR in pripadajoče obresti v znesku 769,06 EUR, z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunale zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 3. 2008. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 13. 10. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je dal poudarek preveritvi prejetih računov družbe A. d.o.o. Davčni organ je opravil DIN pri družbi A. d.o.o. Ugotovil je, da so bili s strani navedene družbe izdani neverodostojni računi in da navedena družba storitev ali prodaje proizvodov, za katere je izstavila račune, ni opravila. Med drugim je bilo ugotovljeno, da družba A. d.o.o. ni izvedla nobenega nakazila iz TRR določenemu prejemniku sredstev, ki bi lahko opravil transakcije, zaračunane v izdanih računih. Gre za navidezno družbo, ki ji je bila 7. 4. 2008 izdana odločba o prenehanju identifikacije za namene DDV. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki so dokaz, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. A. d.o.o. predstavlja „missing trader“ družbo oziroma „neplačujoči gospodarski subjekt“ po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004. Družba A. d.o.o. je tožniku izdala dva računa: račun št. 238/07 z dne 20. 12. 2007, ki se nanaša na obnovo prikolic, vrednost z DDV 59.280,00 EUR, od tega DDV 9.880.00 EUR in račun št. 239/07 z dne 20. 12. 2007, ki se nanaša na dobavo pnevmatik (gum), vrednost z DDV 74.726,40 EUR, od tega DDV 12.454,40 EUR. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik 20. 2. 2008 plačal družbi A. d.o.o. račun št. 239/07 z dne 20. 12. 2007 v znesku 74.726,40 EUR. Na podlagi ugotovitev v postopku je davčni organ zaključil, da družba A. d.o.o. storitev oziroma dobav po omenjenih dveh računih ni opravila. Tožnik pa je od navedenih računov uveljavljal vstopni DDV po stopnji 20 % v znesku 22.334,40 EUR.

Davčni organ se sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), ki pravico do odbitka DDV določa v 62. členu ZDDV-1 ter na 4. odstavek 67. člena ZDDV-1, ki določa kdaj si davčni zavezanec ne sme odbiti izkazanega DDV. Nadalje se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske skupnosti (C-439/04 in 440/04, združena zadeva z dne 6. 7. 2006), iz katere izhaja, da je naloga nacionalnega sodišča, da davčnemu zavezancu ne prizna pravice do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Davčni organ ugotavlja, da si je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV po omenjenih dveh računih, prejetih od družbe A. d.o.o., tožnikove pripombe pa zavrača. Povzema že ugotovljena dejstva in se sklicuje na značilnosti navideznih podjetij oz. MT družb. Za slednje je značilno, da niso nosilci gospodarske dejavnosti, temveč jo le simulirajo. Za opravljene storitve nimajo potrebnih potencialov, njihove poslovne aktivnosti so praviloma osredotočene na poslovanje s transakcijskim računom.

Družba A. d.o.o. ni mogla opraviti storitev in dobav blaga, ki jih je zaračunala tožniku, saj ni imela nikakršnih kadrovskih in materialnih pogojev. Davčni organ ugotavlja, da tožnik ne ve, kdo je storitve dejansko opravil, prav tako ne ve, kdo je pnevmatike dostavil (ali družba A. d.o.o. ali družba B. d.o.o.). Ne držijo tožnikove navedbe, da je kontaktiral z direktorjem družbe B. d.o.o. , saj je slednji povedal, da mu je družba A. d.o.o. popolnoma neznana, prav tako ne držijo tožnikove navedbe, da je imel kontakte s fizično osebo C.C., saj je davčni organ ugotovil, da noben C.C. v Republiki Sloveniji ni opravil nobene storitve za tožnika. Davčni organ se sklicuje na peto poglavje Uvoda v Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/2005, v nadaljevanju SRS), iz katerih izhaja, da mora verodostojna knjigovodska listina vsebovati poslovni dogodek, ki priča resnično dejansko stanje. Družba A. d.o.o. storitev oziroma dobav po navedenih računih ni mogla opraviti, gre za navidezen (simuliran) posel, tožniku je bilo po omenjenih računih zaračunanih 134.006,40 EUR, tožnik pa je uveljavljal odbitek 20 % vstopnega DDV. Tožnik je pri tem vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, da teh storitev ni opravila družba A. d.o.o. Tožnik ni predložil nobenega verodostojnega dokaza o tem, kdo naj bi storitve in dobavo blaga dejansko opravil. Davčni organ je na podlagi izpisa iz javno dostopne baze GVIN.com ugotovil, da je bila družba A. d.o.o. ocenjena v profilu za leto 2004, 2005 in 2006 z bonitetno oceno D, kar pomeni, da je poslovanje s podjetjem zelo tvegano, da izkazuje negativno donosnost in dosega zelo nizko uspešnost. Ker družba A. d.o.o. po omenjenih računih ni mogla opraviti storitev in dobave blaga, je davčni organ tožniku naložil plačilo DDV v znesku 22.334,40 EUR in obresti v višini 769,06 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), pritožbene ugovore tožnika pa zavrača. Tožnik razen računov in svoje izdane naročilnice ni priložil nobene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je pnevmatike dobavila in storitve dejansko opravila družba A. d.o.o. Računu za pnevmatike ni priložena naročilnica, računu za obnovo prikolic pa niso predloženi delovni nalogi, čeprav se račun nanje sklicuje. Glede slednjega računa pritožbeni organ še ugotavlja, da je na tem računu opis storitev, ki ga zahteva 82. člena ZDDV-1 naveden, vendar navedba o opravljenih storitvah ni taka, da bi bila na njeni podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Pritožbeni organ ugotavlja, da v konkretni zadevi tožnik ni ravnal tako, kot bi ravnal dober gospodar, ki bi skušal pridobiti vsaj osnovne podatke o svojem dobavitelju, s katerim še ni posloval in s tem zmanjšal svoje poslovno tveganje, zaradi česar pritožbeni organ pritrjuje prvostopenjskemu organu, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davkov. Poleg tega tožnik listinsko (z verodostojnimi knjigovodskimi listinami) ni uspel dokazati, da bi mu storitve resnično opravila in pnevmatike dobavila družba A. d.o.o., ki je računa izstavila.

Tožnik vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik navaja, da je transportno podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1994. Pri zagotavljanju svojih storitev uporablja več kot 60 kamionov, za katere po potrebi tudi sam ustrezno skrbi in za namene servisiranja voznega parka zaposluje enega delavca. Slednji opravlja dela kot so pregledi vozil, zamenjava pnevmatik. Glavni dobavitelj rezervnih delov, vendar ne edini, je družba B. d.o.o. Tožnik je decembra 2007 pri družbi A. d.o.o. na podlagi naročilnice, ki je bila izročena komercialistu družbe C.C., naročil pnevmatike različnih dimenzij. Družba A. d.o.o je za tožnika opravljala tudi obnovo priklopnikov. Dobava blaga (pnevmatik) je bila dejansko opravljena, naročene storitve (obnova priklopnikov) so se opravljale, na dveh priklopnikih tudi zaključile (sicer z napakami), na enem pa družba A. d.o.o. del ni dokončala. Tožnik dobavljeno blago (pnevmatike) potrebuje za lastne potrebe, saj se ukvarja z avtoprevozniško dejavnostjo. Tožnik razpolaga z vso potrebno opremo za zamenjavo rabljenih pnevmatik z novimi, o čemer bi se lahko davčni organ prepričal z ogledom njegovih poslovnih prostorov. Poslovna praksa tožnika je tudi, da obnavlja priklopnike.

O dobavi blaga in opravi storitev obstoja pri tožniku verodostojna knjigovodska dokumentacija, o dejstvu opravljene dobave in storitev pa bi se lahko davčni organ prepričal tudi z ogledom skladišča (v katerem se še nahaja del dobavljenih pnevmatik – primerjava njihovih dimenzij in lastnosti s specifikacijo po računih družbe A. d.o.o.), tovornjakov v lasti tožnika (na katere je bil del pnevmatik že montiran) ter zunanjih površin na naslovu sedeža tožnika (na katerem se nahajajo priklopniki, na katerih so bila izvajana obnovitvena dela s strani družbe A. d.o.o.). Obstaja tudi fotodokumentacija, iz katere je razviden prevzem in obstoj pnevmatik pri tožniku. Tožnik navaja, da bi prvostopenjski organ glede dejstva, kako so bile pnevmatike naročene in dejansko dobavljene, lahko zaslišal D.D., ki je bil zaposlen pri tožniku. Tožnik je račun družbe A. d.o.o. št. 239/07, ki se nanaša na dobavo pnevmatik, plačal šele, ko je bila dobava opravljena. Račun št. 238/07 še ni plačan, ker storitev ni bila kakovostno opravljena. Obe okoliščini govorita v prid dejstvu, da je tožnik konkretni posel opravil pod povsem tržnimi pogoji. Cena za dobavljene pnevmatike in obnovitvena dela je bila razumna. Tožnik ni mogel posumiti, da posluje s t. i. missing traderjem. Pred izvedbo naročila je tožnik preveril obstoj in preteklo poslovanje za navedeno družbo, ki je ves čas poslovala z dobičkom.

Tožnik oz. pri njem zaposlene osebe so bile očitno zavedene s strani neznane tretje fizične osebe, ki se je lažnivo predstavljala kot C.C. – domnevni predstavnik družbe A. d.o.o. Tožnik se sklicuje na sodno prakso Sodišča ES, ki vzpostavlja jasne kriterije, pod katerimi davčnemu zavezancu ne pripada pravica do odbitka vstopnega DDV in iz katere izhaja, da mora iz objektivnih okoliščin izhajati, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik se ne strinja z zaključki prvostopenjskega organa, da naj bi šlo v predmetni zadevi za navidezen pravni posel. Za navidezen pravni posel gre lahko le v primeru, da se obe vpleteni pogodbeni stranki strinjata o njeni navideznosti, za kar v predmetni zadevi ne gre. Davčna utaja s strani družbe A. d.o.o. ne more vplivati na presojo o tem, ali je bil posel med pogodbenima strankama tudi dejansko dogovorjen in izveden. Glede kadrovskih in materialnih pogojev pa tožnik navaja, da izvajalec dobav pri poslih preprodaje (za kar je v delu dobave pnevmatik šlo) dejansko ne potrebuje nikakršna ali minimalna sredstva in kadrovske vire.

Nedvomno je tožnik bil v pravnem razmerju z družbo A. d.o.o., dobava blaga je bila opravljena in ravno tako tudi storitev (slednja sicer malomarno). Tožnik navaja, da ne obstojajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje. Tretja neznana fizična oseba je namerno spravila v (opravičljivo) zmoto zaposlene pri tožniku (D.D.) tako, da so ti utemeljeno verjeli, da poslujejo z C.C. Očitno pa je ta fizična oseba (ki se je predstavila kot C.C.) bila predstavnik družbe A. d.o.o., saj je slednja v nadaljevanju obljubljeno dobavo blaga opravila, pričela je tudi z opravljanjem storitev, izstavila je račun ter tudi sprejela nakazilo denarnega zneska (kupnino za pnevmatike) na svoj transakcijski račun. Tožnik še opozarja, da davčni organ pred sestavo zapisnika ni opravil sklepnega pogovora na način, kot to zahteva 2. odstavek 139. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pooblaščena oseba prvostopenjskega organa je tožniku podala pojasnila o davčnem postopku po telefonu (dne 24. 9. 2008), kar pa ne more biti ustrezno nadomestilo sklepnega razgovora. Zaradi vsega navedenega tožnik zaključuje, da si je upravičeno odbijal vstopni DDV po računih št. 238/07 in 239/07, ki jih je izdala družba A. d.o.o, ki predstavljata verodostojni knjigovodski listini.

Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega organa. Navedbe v tožbi so identične navedbam v pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da omenjeni subjekt storitev oz. dobav, zaračunanih po navedenih računih, ni opravil in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa in s katerimi se strinja tudi sodišče izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije), sodba v združeni zadevi C 439/04 in C 440/04 (Axsel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov (za družbo A. d.o.o. je ugotovljeno, da je navidezna družba, na sedežu družbe dejavnosti ne opravlja, ne vodi poslovnih knjig in poslovne dokumentacije …), tožnik pri poslovanju z navedeno družbo ni bil zadosti skrben (v postopku je navajal, da se je dogovarjal z osebo z imenom C.C., ki naj bi bila komercialist iz družbe A. d.o.o., davčni organ je ugotovil, da noben C.C. v Republiki Sloveniji ni opravil storitev za tožnika). Zato je tudi po presoji sodišča tožniku mogoče očitati subjektivni element. Šesto Direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)1(1) pa je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku. Po mnenju sodišča gre za pravilno ugotovitev tudi na strani tožnika in sicer, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunane storitve in dobave zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekt ali missing trader, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV, ni plačal v proračun.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani izvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve in dobave. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve in dobave, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računov ali njegovi podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajatelja računov, navedenega pa tožnik ni izkazal. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi se o dejstvu opravljenih dobav in storitev davčni organ lahko prepričal z ogledom skladišča in tožnikovo sklicevanje na fotodokumentacijo, iz katere naj bi bil razviden obstoj pnevmatik pri tožniku. V zadevi namreč ni sporno ali je bila storitev opravljena in blago dobavljeno, pač pa je sporno, da je navedene storitve in dobave opravila družba A. d.o.o. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da bi davčni organ moral o tem zaslišati D.D., ki je zaposlen pri tožniku, saj je že prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da pridobljena izjava ne bi dokazala, da blago in storitve opravljene s strani družbe A. d.o.o., s takim zaključkom pa se strinja tudi sodišče. Vsekakor imajo davčni zavezanci vso možnost, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj računi in njegovo plačilo pa še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C 342/87), zadeva Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države ne zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri izdajatelju računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezna in fiktivna računa, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, da naj bi davčni organ storil bistveno kršitev pravil postopka, ker naj ne bi postopal v skladu z 2. odstavkom 139. člena ZDavP-2. Iz slednjega izhaja mora pred sestavo zapisnika pooblaščena oseba, ki opravlja davčni inšpekcijski nadzor, o rezultatu davčnega inšpekcijskega nadzora opraviti sklepni pogovor za zavezancem za davek, v katerem mora zavezanca za davek opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje, na pravne posledice ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in na davčne učinke teh ugotovitev. Ne glede na to, da je davčni organ sklepni pogovor s tožnikom opravil po telefonu, navedeno tudi po presoji sodišča ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Tožniku je bil vročen zapisnik o opravljenem DIN in mu je bilo s tem omogočeno, da uveljavlja svoje pravice v postopku. Po presoji sodišča so bile okoliščine v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006