Jedro

Razlogi sodišča prve stopnje o obstoju ustne darilne pogodbe med tožnikom ter toženko in tožnikovim očetom, ter originarno pridobitvijo lastninske pravice tožnika z gradnjo na tujem zemljišču se ne izključujejo. Darilna pogodba ne spada med pogodbe, ki sicer izključujejo uporabo pravil o pridobitvi lastninske pravice na tujem zemljišču, prav tako pa dejstvo obstoja darilne pogodbo (avtomatično) ne izključuje dobrovernosti graditelja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku; ugotovilo je, da tožniku pripada solastninski delež toženke, ki znaša ½ nepremičnine s parc. št. 683/7, k. o. X, tako da s svojim solastninskim deležem do ½ postane edini (do celote) lastnik nepremičnine s parc. št. 683/7, k. o. X (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.749,06 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) pritožila toženka, tožnik pa je na pritožbo podal odgovor. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo tako, da je I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu izključuje obstoj vsakršnega predhodnega dogovora o prenosu lastninske pravice (v tem primeru obstoj ustne darilne pogodbe). Dogovor je namreč podlaga za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki ga tožnik v postopku ni postavil), in ne podlaga za presojo dobrovernosti graditelja pri gradnji na tujem svetu. Izrek o stroških je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek – da odloči o podrejenem tožbenem zahtevku tožeče stranke na povrnitev vlaganj v nepremičnino.

3. Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča je tožnik vložil dovoljeno revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da dogovori oz. pogodbe med graditeljem in lastnikom zemljišča lahko izključujejo uporabo pravil o gradnji na tujem svetu, ni pa to nujno. Uporaba je izključena le v primerih, ko se v takšnih dogovorih urejajo medsebojne pravice in obveznosti oz. razmerja v zvezi z gradnjo na zemljišču (npr. dogovori o skupni gradnji, družbene pogodbe). Takšni dogovori avtomatično izključujejo dobrovernost graditeljev, da gradijo na svojem svetu (npr. najemne pogodbe, pogodbe o služnosti). Načrtovano gradnjo je mogoče uvrstiti v nagib za daritev zemljišča s strani lastnika zemljišča graditelju. V predmetni zadevi je bila na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe sporna nepremičnina izročena v posest in uporabo, toženka pa je ostala vknjižena kot lastnica. Z darilno pogodbo razmerja v zvezi z gradnjo niso bila urejena, razen tega, da je bila gradnja dovoljena. Gre za situacijo iz prvega odstavka 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da sta mu toženka in njegov oče M. G. v začetku leta 1993 podarila del takrat še enotne parc. št. 256.S, k. o. X, na kateri je nato sam, z lastnimi sredstvi, zgradil poslovni objekt in garažo. Na podlagi dogovora naj bi se zemljiškoknjižno stanje urejalo potem, ko bi bila kot lastnika nepremičnine s parc. št. 256.S vpisana toženka in tožnikov oče in bi bila izvršena parcelacija podarjenega dela nepremičnine. Kljub temu, da sta se toženka in tožnikov oče kot lastnika v zemljiški knjigi vpisala že leta 1998, parcelacija pa je bila izvedena leta 1999 (nastanek nove parc. št. 683/7, ki je nastala iz parc. št. 256.S), do prepisa lastninske pravice na tožnika ni prišlo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je bila med tožnikom ter toženko in M. G. sklenjena darilna pogodba, s katero sta tožniku podarila del parc. št. 256.S, k. o. X z namenom, da bo na delu te parcele, ki je kasneje dobila parc. št. 683/7, zgradil poslovni objekt. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita, obrazložitev pa obširna in prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbena zatrjevanja, da bi v primeru, če bi bila darilna pogodba res sklenjena, lahko toženka in M. G. tožniku dovolila vpis njegove (so)lastninske pravice v obliki deleža na nekdaj enotni parc. št. 256.S, k. o. X, ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na to, da je šlo za pogodbo med tožnikom in njegovimi starši, ki so bili očitno v času sklepanja darilne pogodbe (še) v dobrih odnosih, se zdi povsem razumljiv pristanek tožnika na zemljiškoknjižno ureditev prenosa lastninske pravice po izvedeni parcelaciji. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe o tem, da ravno izvedena parcelacija, ki omogoča različno lastninsko stanje pri nekdanji parceli, predstavlja pomembno potrditev dejstva, da je bilo sporno zemljišče res podarjeno tožniku.

7. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o izključujočih razlogih sodišča prve stopnje v delu, ko hkrati ugotavlja obstoj ustne darilne pogodbe med tožnikom ter toženko in M. G., ter originarno pridobitev lastninske pravice tožnika z gradnjo na tujem zemljišču. Darilna pogodba ne spada med pogodbe, ki sicer izključujejo uporabo pravil o pridobitvi lastninske pravice na tujem zemljišču, prav tako pa dejstvo obstoja darilne pogodbo (avtomatično) ne izključuje dobrovernosti graditelja. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno uporabo materialnega prava, ki jo je v sklepu izpostavilo Vrhovno sodišče, pravilno ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu pripada ½ nepremičnin s parc. št. 683/7, k. o. X, lahko utemeljen na podlagi določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. 8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikove gradnje poslovne stavbe in garaže na parc. št. 683/7, k. o. X, ter njenega financiranja. Obrazložitev sodišča v tem delu je obširna in prepričljiva ter daje logične zaključke, z izjemo manjših pomanjkljivosti, na katere bo opozorjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do nasprotujočih si navedb toženke o tem, da je šlo za skupno gradnjo, da sta bila investitorja gradnje toženka in njen mož (oče tožnika), ter da je bila graditeljica toženka. Zaslišanje toženke je glede na spreminjanje izpovedbe pravilno ocenilo kot neprepričljivo. Toženka je izpovedovala, da se o gradnji niso nič dogovarjali, nato pa, da so se dogovarjali o skupni gradnji in o tem, da bo trgovina skupna last. Tožnikova izpovedba, skupaj s predloženimi dokazi ter zaslišanima pričama, ženo in B. L., dokazuje, da je gradnjo v večini financiral tožnik. Tudi toženka je potrdila, da je večino fizičnega dela v zvezi z gradnjo opravil tožnik, pomagali pa so mu tudi obrtniki, ki jih je najel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je gradnja predstavljala novo stvar, čemur pa toženka ni oporekala.

9. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je gradnjo financiral tožnik; podlago za takšen zaključek predstavljajo predloženi računi in druga dokazila o obstoju finančnih sredstev za gradnjo. Ugotovljeno je bilo, da je nekaj sredstev za gradnjo poslovne stavbe sicer prispevala toženka, garažo pa je v celoti financiral tožnik sam. Te ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

10. Pritožba pa pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo dva dokaza, delovni knjižici tožnika in njegove žene glede rednosti zaposlitve v času gradnje. Ugotovilo je, da sta bila oba v obdobju od 1. 2. 1992 do 31.3. 1997 zaposlena v trgovini tožnika. Vendar iz delovnih knjižic (priloga A 93, A 94) izhaja, da v obdobju od 31. 3. 1993 do 1. 6. 1994 tožnik in njegova žena nista bila uradno zaposlena. Zato naj sodišče prve stopnje pri novi izdelavi sodbe to dejstvo ustrezno dokazno oceni. V ostalem delu pa je dokazna ocena glede zaposlitve in dela (tudi dela na črno) tožnika in njegove žene pravilna in popolna ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11. Prav tako pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zaslišanja priče B. F., tožnikovega strica. Njegovo zaslišanje je predlagala toženka; priča, ki naj bi tožniku pomagala pri gradnji, pa naj bi potrdila, da je gradnjo financirala toženka. Sodišče prve stopnje je pričo zaslišalo, prav tako pa je izvedlo tudi druge predlagane dokaze, zato je načelu neposrednosti zadoščeno in nova glavna obravnava ni potrebna. V tem primeru zadošča, da sodišče prve stopnje izdela novo odločbo, v kateri oceni tudi dokaze, ki jih je v izpodbijani sodbi spregledalo (zaslišanje priče B. F.), oz. na novo oceni dokaze, ki jih je ocenilo nepravilno (delovni knjižici).

12. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov glede navedbe toženke, da je v času gradnje tožniku plačevala prispevke za njegovo socialno zavarovanje. Slednje naj sodišče prve stopnje pri novi izdelavi sodbe presoja na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter ob upoštevanju izvedenih dokazov.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka višine in trajanja pridobivanja prihodkov od obrtniške dejavnosti čipkarstva in pokojnine v svoji trditveni podlagi ni opredelila. Njena pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno navajanje, da so prihranki in prihodki od čipk obsegali 50.000,00 DEM, s katerimi je financirala gradnjo, pa se kot prepozno ne upošteva, saj ni izkazala, da tega brez svoje krive ni mogla navesti že prej (1. odst. 337. člena ZPP). Iz enakih razlogov, pa tudi zaradi odsotnosti trditvene podlage, je obvestilo ZPIZ o višini pokojnine, ki ga je toženka priložila šele k pritožbi, pravno neupoštevno.

14. Pritožbeno navajanje, da so bila vsa tožnikova vlaganja poračunana že v zapuščinskem postopku, je za predmetni postopek pravno nepomembno, kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve.

15. Ob navedenem se izkaže, da je treba pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP). Sodišču prve stopnje ni treba opraviti nove glavne obravnave, vendar pa mora s sodbo višjega sodišča predhodno seznaniti obe stranki. Nato pa naj odpravi zagrešeno kršitev postopka z izdelavo nove sodne odločbe. Poda naj novo dokazno oceno predloženih delovnih knjižic tožnika in njegove žene ter se določneje opredeli do vprašanja obstoja rednega delovnega razmerja. Dokazno naj oceni zaslišanje priče B. F. Skladno s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu pa naj se opredeli tudi do navedb toženke o plačilu prispevkov za zdravstveno zavarovanje tožnika.

16. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).