Jedro

Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva tudi bodočo škodo, za katero je gotovo, da bo nastala in v kakšnem obsegu ter na zahtevo oškodovanca tudi odmeri ustrezno odškodnino.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožeči stranki Z. N., Š., C., znesek 4,107.584,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 3,700.000,00 SIT od 22.6.2000 do plačila, - od zneska 90.000,00 SIT od 28.6.1997 do plačila, - od zneska 296.084,50 SIt od 25.11.1998 do plačila, - od zneska 16.800,00 SIT od 1.8.1997 do plačila, - od zneska 4.700,00 SIT od 4.5.1998 do plačila; vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi v višini: - 201.003,00 SIT z obrestmi od 22.6.2000 do plačila, - 65.104,00 SIT z obrestmi od 25.10.2000 do plačila, - 20.081,00 SIT z obrestmi od 26.9.2001 do plačila; vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za negmotno škodo in dosodilo tožniku odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3,500.000,00 SIT, za strah 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,000.000,00 SIT. Posebej je dosodilo še 500.000,00 SIT za bodoče telesne bolečine, ki jih bo moral tožnik prestati ob operaciji zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. V celoti je ugodilo zahtevku za plačilo materialne škode in odločilo glede na uspeh v pravdi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za telesne bolečine na 1,500.000,00 SIT, za strah na 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti na 400.000,00 SIT; z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je soglašalo. Tožbeni zahtevek za plačilo bodoče škode v višini 500.000,00 SIT je zavrnilo z argumenti, da "zidanje" odškodnin ni dovoljeno, ampak je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi bodočo škodo, ki bo gotovo nastala.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in zahteva še 2.000,000,00 SIT odškodnine iz tega naslova. V reviziji povzema, kako dolgo je bilo tožnikovo bolečinsko obdobje po poškodbi. Predvsem pa opozarja na to, da je tožnik utrpel še zlom desne čolničaste kosti na roki, da je bil zaradi tega zloma operiran, 4 dni v bolnišnici in je trpel telesne bolečine ter bil en mesec vezan na pomoč medicinskega osebja. Obseg te škode je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, vendar ga ni v zadostni meri upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, dosojeno odškodnino bi bilo treba zvišati. Po mnenju revizije predstavlja znižanje odškodnine iz tega naslova kar za 2,500.000,00 SIT prav tako zmotno uporabo materialnega prava.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, naprej ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, kakor tudi za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva tudi bodočo škodo, za katero je gotovo, da bo nastala in v kakšnem obsegu ter na zahtevo oškodovanca tudi odmeri ustrezno odškodnino (203. člen ZOR).

Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, ugotovljena diagnoza njegove poškodbe je bila: zlom desne stegnenice, udarnine in odgrnine po desni goleni, zlom desne čolničaste kosti na roki. Zdravljenje je potekalo najprej bolnišnično - tožnik je bil operiran, vstavili so mu ploščico in vijake za fiksiranje stegnenice. Poškodba čolničaste kosti je bila ugotovljena kasneje, tožnik je bil operiran in v bolnišnični negi en mesec. Še eno operacijo bo moral tožnik prestati - zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Telesne bolečine so bile najprej hude - skupno 15 dni, kasneje lahke, šteto kumulativno dva meseca. Fizikalno terapijo je tožnik izvajal 5 mesecev, v bolniškem staležu je bil 8 mesecev in najmanj ves ta čas je hodil s pomočjo dveh bergl. Številni pregledi, rentgenska slikanja in jemanje zdravil prav tako spadajo med nevšečnosti, s katerimi je bil tožnik soočen med zdravljenjem. Opisana dejanska podlaga je razvidna iz sodbe sodišča prve stopnje, sprejelo in povzelo v svoji odločbi jo je tudi sodišče druge stopnje.

Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin pa je po oceni revizijskega sodišča prišlo do prenizkega ovrednotenja prestanih bolečin in nevšečnosti in zato do zmotne uporabe kriterijev za odmero pravične odškodnine. Pravilno je stališče, da se pri odmeri odškodnine bodoče telesne bolečine in nevšečnosti - v zvezi z odstranitvijo vijakov in ploščice - upoštevajo skupaj z že prestanimi bolečinami in nevšečnostmi. To sprejema tudi revizija, tako je odškodnino odmerilo tudi sodišče druge stopnje. Vendar je premalo upoštevalo tiste bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik prestal v zvezi s poškodbo čolničaste kosti na roki. Vendarle gre za operativni poseg in enomesečno vezanost na pomoč negovalnega osebja v bolnišnici, kar predstavlja po objektivnih kriterijih precejšnje nevšečnosti, ki jih je tožnik tudi opisal (in je to razvidno iz dejanske podlage obeh sodb). Revizijsko sodišče je zato delno ugodilo reviziji in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 500.000,00 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP). Višji zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj bi bila višja odškodnina v nasprotju z njenim namenom in s kriterijem pravičnosti ter zato neutemeljeno dosojena.

Revizijsko sodišče je zato neutemeljeni del revizije zavrnilo (378. člen ZPP).

Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče preverilo pravilnost uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) tudi glede odmere odškodnine iz drugih naslovov pravno priznane škode in ugotovilo, da je bila odškodnina ustrezno odmerjena, z upoštevanjem kriterijev iz 200. člena ZOR in je tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sicer sodišča odmerjajo v podobnih primerih.

Revizijsko sodišče ni poseglo v izrek o stroških postopka na prvi in drugi stopnji, saj sprememba odmerjene odškodnine ni bistveno spremenila uspeha pravdnih strank v tej pravdi - odmera stroškov po odvetniški tarifi je v istem tarifnem razredu. Tožeči stranki pa je sodišče priznalo ustrezni del stroškov revizijskega postopka (165. člen ZPP).