Up-258/00

6. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa mati B. B. iz Z. in C. C. iz V. na seji senata dne 6. 12. 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in C. C. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I. Up 624/2000-2 z dne 6. 7. 2000 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 860/2000 z dne 31. 5. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena pritožba pritožnikov zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Pritožnika sta zoper Župana Občine Ig vložila tožbo zaradi molka po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - in nasl. v nadaljevanju: ZUS), ker v predvidenem roku ni odločil o njuni pritožbi zaradi molka občinske uprave v zvezi z zahtevo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka v okviru postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. V tožbi sta pritožnika podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se za čas do končne odločitve v upravnem sporu oprostita plačila komunalnega prispevka v zvezi z njuno novogradnjo na Igu oziroma, da se jima za ta čas odloži plačilo tega prispevka in naj se šteje, da jima komunalnega prispevka ni treba plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja. Upravno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razlogov, da pritožnika nista verjetno izkazala, da bi bilo treba z začasno odredbo urejati stanje, saj bi lahko pritožnika sama s plačilom akontacije komunalnega prispevka izpolnila pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Prvostopno sodišče je še navedlo, da glede na sporno pravno razmerje z začasno odredbo tudi ni mogoče neposredno posegati v upravno stvar, ki ni predmet upravnega spora, to je pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom.

2.Pritožnika menita, da je bila njuna zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljeno zavrnjena. V ZUS je namreč izrečno predvideno, da se začasna ureditev spornega razmerja lahko zahteva predvsem pri trajajočih spornih pravnih razmerjih, če se ta ureditev verjetno pokaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Takšne okoliščine pa naj bi bile v njuni zahtevi več kot zadostno izkazane. Z izpodbijanim sklepom naj bi jima bile kršene naslednje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine: pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in pravice otrok (56. člen Ustave). Z izpodbijanim sklepom pa naj bi bila kršena tudi načela pravne države (2. člen Ustave) in načelo neposredne uporabe ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb (8. člen Ustave).

B.

3.Po mnenju pritožnikov sta sodišči napačno uporabili določbo drugega odstavka 61. člena ZUS, saj bi morali ob pravilni uporabi te določbe in na podlagi njunih utemeljitev sprejeti zahtevo za izdajo začasne odredbe. Očitki pritožnikov so torej usmerjeni v domnevno nepravilno uporabo zakonske določbe, kar pa samo po sebi ni razlog za uspešno izpodbijanje sodne odločbe z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče namreč ni instančno sodišče v odnosu do drugih sodišč in tako ne presoja, ali so sodišča pravilno uporabila pravo. Ustavno sodišče se pri presoji omeji le na morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Pritožnika podrobneje ne navajata razlogov, zaradi katerih naj bi bile z izpodbijanim sklepom in s sklepom prvostopnega sodišča kršene ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Do navedenih kršitev naj bi prišlo že zaradi tega, ker sodišči nista sprejeli njunega predloga za izdajo začasne odredbe. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic, pred sodišči ali drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena določba je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu. Iz navedene pravice izhaja pravica stranke, da v postopku navaja dejstva in dokaze in da daje druge izjave v postopku, tej pravici pa na drugi strani ustreza obveznost sodišča oziroma drugega organa, da navedbe stranke vzame na znanje in se do njih opredeli. Z navedenima sklepoma niso bile kršene pravice pritožnikov do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic, saj sta se sodišči do njunih izjav, ki so bile po njunem mnenju pomembne za rešitev spornega vprašanja, opredelili in svoje stališče tudi utemeljili. Z navedenima sklepoma prav tako niso bile kršene pravice pritožnikov do sodnega varstva, saj sta v obravnavanem primeru uporabila vse možne sodne poti za uveljavitev njunih pravic. Pritožnika očitata kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave in pravic otrok po 56. členu Ustave, vendar pri tem ne navajata nikakršnih razlogov, ki naj bi utemeljevali kršitve teh pravic. Razlogov, zaradi katerih naj bi bili kršeni navedeni ustavni pravici, pa tudi Ustavno sodišče ni našlo.

5.Očitkov pritožnikov, da so bile z izpodbijanim sklepom in s sklepom prvostopnega sodišča kršena načela o pravni državi (2. člen Ustave) in o neposredni uporabi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb (8. člen Ustave), pa ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo, saj se navedene določbe ne nanašajo na človekove pravice. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel.

6.Ker z izpodbijanim sklepom pritožnikoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan