Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri svojem delu v času zaposlitve pri toženi stranki, in sicer naj bi se zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen pri njem razvila poklicna bolezen. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo na tožnikovem zdravju. Sodišče prve stopnje je namreč uporabilo previsok dokazni standard, ko je navedlo, da bi moral biti dokaz o vzročni zvezi neizpodbiten. Ob upoštevanju ugotovitev izvedencev medicinske stroke, da je delo pri toženi stranki lahko vplivalo na poslabšanje tožnikovih bolezni in ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da je tožnik dnevno preložil večjo količino bremen, kot je to dovoljeno (pri čemer je bila dovoljena količina presežena vsaj osemkrat), je vzročna zveza med delom pri toženi stranki in tožnikovimi zdravstvenimi težavami nedvomno podana. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je potrebno oškodovanca vzeti takega, kot je, zato za obstoj odgovornosti tožene stranke za posledice na tožnikovem zdravju ni odločilno, ali je tožnik imel zdravstvene težave že pred sprejemom na delo k toženi stranki in je zaradi dela pri toženi stranki prišlo „le“ do poslabšanja teh težav. Ker je zaradi zmotne pravne presoje, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo zdravstveno stanje, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo odškodnine 110.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2012 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik v roku 8 dni dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.754,15 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je delo v slabih pogojih, ki so se sčasoma izboljšali, opravljal 24 let, kar je pustilo posledice na njegovem zdravju. Pravni prednik tožene stranke je bil ustanovljen šele 8. 7. 1998, kar pa na pogoje dela ni imelo bistvenega vpliva, saj se je tožnikovo že načeto zdravje v nadaljnjih 13 letih še poslabšalo. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik dnevno preložil večjo količino, kot je dovoljeno po predpisih, zaradi česar je prišlo do dodatne okvare hrbtenice in do poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da tožena stranka ni imela opredeljene nevarnosti dvigovanja bremen in da izjava o varnosti tveganja ni bila skladna s področnim pravilnikom. Izvedenec ni pridobil vseh podatkov od tožene stranke, kar je potrebno razlagati v škodo slednje in ne po pravilih o dokaznem bremenu, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni posredovala ocene pooblaščenega zdravnika glede tveganja za nevarnost na delovnem mestu, ki je po mnenju tožnika bistvena za odločitev. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tekom postopka je navedlo, da bo izdalo vmesno sodbo, kar kaže na to, da je sodišče štelo, da je temelj odgovornosti podan, a je kasneje svojo odločitev spremenilo. Sodišče je v izpodbijani sodbi naredilo napačno dokazno oceno. Nekritično je sledilo izpovedi priče A.A. in ni upoštevalo ugotovitve izvedenca o tem, da je imel tožnik presežek dovoljene predpisane teže za ročno prekladanje tovora. Tožena stranka bi morala izjavo o varnosti spremeniti oz. dopolniti z vsako spremembo ravni tveganja. Sicer pa tožena stranka ni dokazala, da se je zaradi avtomatizacije zmanjšala obremenitev delavca. Tožena stranka ni upoštevala predpisov za varnost delavcev, zato je ravnala protipravno. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo - v zvezi s 5. členom Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen. Sodišče je pripisalo preveliko težo priči A.A., saj ima ta dvakratni interes za izid pravde. Na drugi strani pa je od tožnika zahtevalo konkretizirano trditveno podlago za vsak del izpovedbe. Pretirana je zahteva potrditveni podlagi glede količine in časovni opredelitvi dnevno prenesenega tovora za obdobje 13 let. Bistvena je trditev, da je dnevno prenesel več tovora kot je bilo dovoljeno, kar je potrdil tudi izvedenec. Sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi priče B.B., saj je ta priča zainteresirana za izid pravde. Škoda, nastala na zdravju tožnika v obdobju zaposlitve pri toženi stranki, izhaja tudi iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med delom tožnika pri toženi stranki ter obolenjem na hrbtenici. Hkrati je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker izvedenci niso mogli določiti deleža vpliva dela pri toženi stranki na zdravje tožnika, bi sodišče odškodnino moralo določiti po prostem preudarku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da tožnik za svoje trditve ni podal ustreznih dokazov oziroma jih je hotel nadomestiti z izvedenskim mnenjem. Na to je bil večkrat opozorjen, a svojih navedb ni dopolnil. Tožnik v pritožbi prvič zatrjuje, da je protipravnost podana zato, ker tožena stranka ni imela opredeljene nevarnosti dvigovanja bremen in je bila izjava o varnosti z oceno tveganja neskladna s pravilnikom. Te pritožbene novote pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Izjava o varnosti je bila pravilna, a tudi če ne bi bila, to ne bi pomenilo protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu odškodninske odgovornosti, saj je bistveno, ali so se dela na tožnikovem delovnem mestu izvajala skladno z zakonom o varnosti in zdravju pri delu. Strokovna ocena pooblaščenega zdravnika za ta postopek ni bila odločilna, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Navedbe tožnika o pristranskem sojenju so neutemeljene, hkrati pa tožnik ni navedel okoliščin, iz katerih bi izhajala pristranskost izpovedb A.A. in B.B.. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je navedla, da do težav verjetno ne bi prišlo, če ne bi bila hrbtenica že predhodno okvarjena. Iz mnenja je tudi razvidno, kaj je vzrok bolezni tožnika.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih kršitev ZPP, ki jih uveljavlja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, povzelo pravilno. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi škode, ki jo je tožnik utrpel pri svojem delu v času zaposlitve pri toženi stranki. Navaja, da se je zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen pri njem razvila poklicna bolezen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova duševnih in telesnih bolečin ter dodatka za pomoč in postrežbo v celoti zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

9. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). V določbi 149. člena OZ je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, OZ ne določa. Pojem nevarne stvari oziroma nevarna dejavnost je po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne.

10. Tožnik je bil celoten čas zaposlitve pri toženi stranki, t. j. od 1. 7. 1998 do 22. 6. 2011 zaposlen na delovnem mestu dokončevanje potniških plaščev, v okviru katerega so bila zajeta tri opravila: razvrščanje potniških plaščev, ročno in strojno obrezovanje potniških plaščev in vizualni pregled kakovosti potniških plaščev. V zvezi z obremenitvami in tveganjem na tem delovnem mestu je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu mag. C.C., ki je svoje izvedensko mnenje podal ob upoštevanju izjave o varnosti z oceno tveganja št. FIN 0102 OT iz maja 2002. Tožena stranka je po prejemu izvedenskega mnenja podala nove navedbe, med drugim to, da se je način dela na tem delovnem mestu spremenil, da naj bi bilo ročno obrezovanje potrebno le za 10 do 30 % vseh avtoplaščev, delo pa naj bi se porazdelilo med vse delavce. Med zaslišanjem na naroku dne 12. 11. 2014 je izvedenec večkrat poudaril, da pri izdelavi izvedenskega mnenja ni imel na voljo vse dokumentacije, ki jo je zahteval, in na podlagi katere bi lahko podal tudi zdravstveno oceno in oceno tveganja z opredeljenimi časovnimi aktivnostmi na posameznem opravilu v okviru delovnega mesta. Iz izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da je ostalo neraziskanih več vprašanj v zvezi s posameznimi opravili in načinom dela na tožnikovem delovnem mestu, sodišče pa ni razpolagalo niti z oceno pooblaščenega zdravnika za tožnika glede dela na delovnem mestu dokončevanje potniških avtoplaščev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da ta ocena za predmetni postopek ni odločilna, kar utemeljeno izpodbija tudi pritožba. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi tako oceno potreboval pri izdelavi svojega mnenja in jo je tudi zahteval, a mu je tožena stranka ni poslala. Izvedenec je pojasnil, da v zdravstveni oceni tveganja pooblaščeni zdravnik skladno s Pravilnikom opredeli sposobnost konkretnega delavca za konkretno opravilo in v primeru, da ugotovi določene obremenitve, mora sprejeti določene ukrepe. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da tožena stranka v izjavi o varnosti z oceno tveganja ni opredelila nevarnosti oziroma škodljivosti dvigovanja bremen oziroma ročni prenos bremen, ki glede na opravila na tem delovnem mestu nedvomno obstaja. Izvedenec meni, da bi tožena stranka morala opredeliti nevarnost dvigovanja in premeščanja bremen, opredeliti delovna mesta in delavce, ki so temu tveganju izpostavljeni, oceniti ravni tveganja ter določiti potrebne ukrepe za preprečevanje oziroma zmanjšanje tveganja ter sprejeti plan ukrepanja v zvezi s posameznimi opravili na tožnikovem delovnem mestu. Izvedenec je tudi vztrajal, da bi tožena stranka morala posodabljati oceno tveganja, če se je način dela na tožnikovem delovnem mestu in s tem raven tveganja spreminjala. Večkrat je poudaril, da je izjava o varnosti z oceno tveganja neskladna s področnim pravilnikom. Pomembna pa je tudi ugotovitev izvedenca, da je delavec v eni izmeni premestil več kot (še dovoljenih) 1000 kg bremen, kar je v nasprotju z določilom 7. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005). Glede na izpovedbi prič B.B. in A.A. je tožnik pretovoril cca 8.500 kg na dan, tožnik pa je omenjal celo 20.000 kg in več premeščenega tovora v enem dnevu.

11. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno postavilo na stališče, da je tožnik v tožbi podal splošne in nekonkretizirane, pavšalne navedbe v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke za njegovo zdravstveno stanje in kar upravičeno napada tudi pritožba. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je bil zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, da je delo opravljal v težkih delovnih pogojih in da je pri njem posledično prišlo do pojava poklicnih bolezni. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik za svoje navedbe podal tudi ustrezne dokazne predloge. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede dnevno preloženega tovora, saj je v tožbi navedel, da je dnevno oziroma v 8 urah pretovoril približno 20 ton tovora oziroma gum. Med strankama niti ni bilo sporno, da in kdaj je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu dokončevanje potniških avtoplaščev, zato je nerazumno tudi navajanje sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil niti pogodb o zaposlitvi, s katerimi bi dokazal svoje navedbe o delu na tem delovnem mestu.

12. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi izvedenca medicinske stroke v zvezi s tožnikovimi zatrjevanimi boleznimi. Izvedensko mnenje je podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja D. fakultete v E. (Komisija). Tožnik je v tožbi konkretno navajal, da so se mu razvile tri bolezni iz seznama poklicnih bolezni, in sicer: vibracijska bolezen, bolezen gibal ter kronično obolenje hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Komisija je ugotovila, da vibracijska bolezen ter bolezen gibal pri tožniku nista bili ugotovljeni. Kot vzrok za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti (invalidnost je bila ugotovljena z odločbo ZPIZ z dne 7. 6. 2010) pa je Komisija ugotovila bolezni spondilolisteza ob spodilolizi, cervikalgijo in tenzijski glavobol. Iz mnenja izhaja, da je k bolečinam v križu v nedoločljivem deležu lahko vplivalo tudi stalno dvigovanje in prenašanje bremen na delovnem mestu, pri čemer do težav verjetno ne bi prišlo, če ne bi bila hrbtenica že predhodno okvarjena. Komisija se je v svojem mnenju postavila na stališče, da se ne da enostavno reči, da je vzrok bolezni, zaradi katerih je tožnik bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, delo tožnika pri toženi stranki, je pa delo lahko vplivalo na poslabšanje teh bolezni. Delo je vplivalo na poslabševanje njegovih težav, do katerih pa ob neprizadeti hrbtenici verjetno ne bi prišlo.

13. Glede na tako podano izvedensko mnenje, ki je sicer pravilno povzeto v izpodbijani sodbi, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo na tožnikovem zdravju. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča uporabilo previsok dokazni standard, ko je navedlo, da bi moral dokaz o vzročni zvezi biti neizpodbiten. Ob upoštevanju ugotovitev izvedencev medicinske stroke, da je delo pri toženi stranki lahko vplivalo na poslabšanje tožnikovih bolezni, in ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da je tožnik dnevno preložil večjo količino bremen, kot je to dovoljeno (pri čemer je bila dovoljena količina presežena vsaj osemkrat), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je vzročna zveza med delom pri toženi stranki in tožnikovimi zdravstvenimi težavami nedvomno podana. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da je potrebno oškodovanca vzeti takega, kot je, zato za obstoj odgovornosti tožene stranke za posledice na tožnikovem zdravju ni odločilno, ali je tožnik imel zdravstvene težave že pred sprejemom na delo k toženi stranki in je zaradi dela pri toženi stranki prišlo „le“ do poslabšanja teh težav. (Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnik tudi pred začetkom dela pri toženi stranki opravljal enaka dela v enakih pogojih kot pri toženi stranki. Ker pa ne gre za pravnega prednika tožene stranke in ni podane pasivne legitimacije, tega obdobja ne moremo upoštevati v predmetnem postopku.) Glede na vse navedeno je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo zdravstveno stanje, kakor utemeljeno navaja tudi pritožba.

14. Kakor je navedlo Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 135/2010, je za razmejitev vzročnosti odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. V zvezi s tem vprašanjem je v konkretnem primeru torej pomembna ugotovitev, v kolikšnem deležu je do sedanjega zdravstvenega stanja doprineslo delo pri toženi stranki in kakšna škoda bi se odražala v tožnikovem življenju in na njegovem zdravju, če dela pri toženi stranki ne bi bilo. Slednje bo moralo sodišče prve stopnje raziskati s pomočjo izvedenca medicinske stroke v ponovljenem sojenju.

15. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek, zlasti glede višine odškodnine pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve v II. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, in tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodninska odgovornost tožene stranke za tožnikovo zdravstveno stanje in s tem temelj tožnikovega zahtevka nedvomno podan, zato naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki pripada tožniku, ter odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.