Jedro

Sodišče prve stopnje je v dejansko podlago svoje odločitve o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja sprejelo pridobljeno izvedensko mnenje.

Iz njega sicer izhaja ugotovitev o tožničinih predhodnih obolenjih vendar je pravilno zaključiti, da je izvedenec v obseg opisanih tožničinih težav, zajel le tiste, ki so izhajale iz utrpele poškodb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.318,02 EUR (tisoč tristo osemnajst 2/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.6.2005 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 487,51 EUR (štiristo sedeminosemdeset 51/100) v petnajstih dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 66,68 EUR (šestinšestdeset 68/100) pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 1.821,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.6.2005 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.183,73 EUR.

Tožena stranka po svojem pooblaščencu uveljavlja v pravočasni pritožbi zoper obsodilni del sodbe vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodbo izpodbija le glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine in graja odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je sodni izvedenec dr. S.T. ugotovil pri tožnici predhodno bolezensko stanje nabiranja kalcija v ramenskem sklepu in vnetje tetive leve rame, zato meni, da je bilo zdravljenje tožnice deloma povezano tudi z navedenimi predhodnimi težavami, kar sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo pri odmeri odškodnine. Kot primeren znesek za telesne bolečine navaja 1.300,00 EUR namesto prisojenih 2.503,76 EUR. Višino prisojene odškodnine za strah v znesku 500,00 EUR izrecno priznava kot pravilno. Tako je pripravljena plačati ob upoštevanju valoriziranega zneska predplačila še 618,02 EUR. Glede pravdnih stroškov opozarja na zmoten izračun uspeha in pavšalno graja tožnici priznane stroške sodnih taks in odvetniškega zastopanja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker se je tožena stranka v pritožbi izrecno strinjala s prisojeno odškodnino 500,00 EUR za strah, pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ni preizkušalo, ampak jo je preizkusilo le v izpodbijanem delu, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja ter pravdne stroške (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Ker pritožnica postopkovnih kršitev ni konkretizirala, je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal uradno upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Vsa odločilna dejstva so bila sicer pravilno ugotovljena, vendar je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, kakor izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino tudi za težave zaradi tožničinega predhodnega bolezenskega stanja, je zmotno. Sodišče prve stopnje je v dejansko podlago svoje odločitve o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja sprejelo pridobljeno izvedensko mnenje dr. S.T., ki ga pritožnica v postopku na prvi stopnji ni grajala. Iz njega sicer izhaja ugotovitev o tožničinih predhodnih obolenjih, kakor jih navaja pritožnica v pritožbi, vendar je pravilno zaključiti, da je izvedenec v obseg opisanih tožničinih težav, zajel le tiste, ki so izhajale iz utrpele poškodbe udarnine levega ramena v obravnavani delovni nezgodi. Izvedenec se je namreč opredelil, da so bile tožničine težave posledica poškodbe pridobljene pri obravnavanem dogodku in opisanega zdravljenja ne bi bilo potrebno izvajati, če do poškodovanja ne bi prišlo (l. št. 43).

Vendar je prvostopno sodišče zmotno ocenilo poškodbo in njene posledice s stališča vrednotenja intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti zdravljenja, ki sta prevladujoči merili prisojanja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožbeno sodišče je še upoštevalo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki so v nasprotju z njenim namenom zadoščenja, zlasti, da se je treba izogniti namenu bogatenja oškodovanca in morebitni kaznovalni funkciji odškodnine. Kot element presoje je upoštevalo tudi obstoječo splošno raven življenjskega standarda družbe, ki ji pripadamo, in višino odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

Pritožnica ima sicer prav, da je umestiti tožničino poškodbo med lahke primere, vendar je predlagani znesek 1.300,00 EUR kljub vsemu neustrezen. Upoštevaje izkazana bolečinska obdobja: 10 dni srednje močne telesne bolečine z občasnimi hudimi bolečinami ob gibanju ramena, 2 meseca lahke trajne bolečine, še mesec dni občasne lahke ob gibanju ramena; ter nevšečnosti zdravljenja: mobilizacija, rtg slikanje, UZ preiskava, ambulantni pregledi, fizikalna terapija, dvomesečni bolniški stalež; je primerna denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja v višini 2.000,00 EUR, namesto na prvi stopnji prisojenih 2.503,76 EUR.

Skupno odmerjena odškodnina 2.500,00 EUR (za telesne bolečine 2.000,00 EUR in za strah 500,00 EUR) predstavlja pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Tožena stranka je po odštetju že valoriziranega delnega plačila v višini 1.181,98 EUR, plačanega pred vložitvijo te tožbe 5.12.2005, dolžna plačati tožnici za nepremoženjsko škodo še 1.318,02 EUR.

Pritožnica upravičeno graja izračun njenega uspeha v pravdi v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je ponovno določilo tudi uspeh pravdnih strank in odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Tožeča stranka ni bila oproščena plačila sodnih taks, zato je drugačno naziranje pritožnice zmotno. Na preostale pritožbene navedbe v zvezi s priznanimi pravdnimi stroški pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj zgolj pavšalna graja ne dopušča preizkusa. Pritožnica je dolžna določno opredeliti, v čem je podana kršitev, in ne zgolj pavšalno opozarjati na zmotno odločitev. Uradni preizkus razlogov sodišča prve stopnje o posameznih priznanih pravdnih stroških ni pokazal zmotne uporabe materialnega prava, zato jih pritožbeno sodišče povzema med svoje razloge in le še dodaja: Tožničin uspeh po spremembi na pritožbeni stopnji znaša 27% (1.318,02 EUR od vtoževanih 4.798,86 EUR) in je upravičena do povrnitve priznanih pravdnih stroškov (1.915,56 EUR) v znesku 517,20 EUR, medtem ko je toženka upravičena upoštevaje priznane stroške 40,67 EUR glede na njen 73% uspeh do povrnitve zneska 29,69 EUR. Po pobotanju obeh zneskov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 487,51 EUR.

Podlaga odločitve o pritožbenih stroških so določila drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP. Pritožnica v pritožbenem postopku ni uspela za znesek 700 EUR, kar predstavlja glede na pritožbeni stopnji sporen znesek 1.203,76 EUR njen 58% uspeh, zato je v tem obsegu tudi upravičena do povrnitve potrebnega pritožbenega stroška sodne takse za pritožbo (114,96 EUR) v višini 66,68 EUR. Priglašeni administrativni stroški 7 EUR niso zadosti opredeljeni, da bi pritožbeno sodišče lahko odločilo o njihovi utemeljenosti, zato jih ni priznalo drugi odstavek 163. člen ZPP).