Jedro

Tožnik je prešel k toženi stranki od svojega prejšnjega delodajalca na podlagi dogovora med obema delodajalcema, skupaj s strojem, ki ga je upravljal. Rečeno mu je bilo, da bo, kolikor na prehod ne bo pristal, postal višek in izgubil službo. Iz tega razloga in ker je bil prava neuka oseba, je podpisal tudi natisnjen dopis „sporazumna odpoved delovnega razmerja“ in s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu zaposlil pri toženi stranki, od prejšnjega delodajalca ni dobil nobene odpravnine, čeprav je pri njem delal 34 let. Z enakim delom, kot pa ga je opravljal pri prejšnjem delodajalcu, z istim strojem in na istem delovnem mestu je nadaljeval tudi pri toženi stranki. Med navedenima pravnima subjektoma je bil izveden prenos dejavnosti, delavcev in strojev, med njima je bila sklenjena tudi pogodba, kar pomeni, da je prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Tožnik je že po samem zakonu pri toženi stranki (prevzemniku) ohranil vse pravice, do katerih je bil upravičen kot delavec pri prejšnjem delodajalcu (prenosniku), vključno s priznanjem delovne dobe pri obeh delodajalcih, kot podlage za obračun odpravnine iz člena 112/2 oz. 109. člen ZDR in priznanjem celotnega regresa za letni dopust .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 735,00 EUR bruto ter mu po odvodu davkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino za neizkoriščenih 9 dni letnega dopusta v višini 313,20 EUR bruto in mu po odvodu vseh davkov in prispevkom izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 1. 2011 dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna izplačati tožniku odpravnino v višini 8.169,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, kar je zahteval tožnik več, to je 1.361,56 EUR pa je zavrnilo.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2009 in mu izplačati odpravnino (I. točka izreka, del III. točke izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v tem delu tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, saj tožnik za to ni predložil nobenih dokazov, kar pomeni, da ni substanciral svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve prišlo le na podlagi trditev tožnika, ki pa jih je tožena stranka substancirano prerekala. Tožniku je delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu prenehalo sporazumno zaradi prezaposlitve, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa se je kasneje zaposlil pri toženi stranki. Ker je tožena stranka tožnikove trditve zanikala, ni bilo podlage za uporabo 2. odstavka 214. člena ZPP. Tožena stranka ni dolžna plačati tožniku odpravnine za delo pri prejšnjem delodajalcu, niti celotnega regresa za letni dopust za leto 2009, saj ni prišlo do spremembe delodajalca. Nerazumljivo je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sporazumne odpovedi delovnega razmerja, ki jo je kot dokaz predložil tožnik, poleg tega pa je tudi z drugačnim poimenovanjem relativiziralo njen pomen. Tožnik je trdil, da so ga pri podpisu te odpovedi prevarali, čeprav je iz nje nedvoumno razvidno, da jo je sestavil in podpisal sam. Iz navedenega in iz zaslišanja tožnika je mogoče z veliko stopnjo gotovosti sklepati, da je njegova izpoved na ravni gostilniških govoric, kar daje pod vprašaj tudi sklepčnost njegovega tožbenega zahtevka. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo tudi 7. in 212. člen ZPP.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 7., 212. in 2. odstavkom 214. člena ZPP), niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik, ki je bil nazadnje zaposlen pri toženi stranki, na podlagi 4. alinee 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, potem ko je predhodno pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 31. 12. 2010. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu poleg odpravnine in odškodnine iz 2. odstavka 112. člena ZDR vtoževal tudi izplačilo neizplačane plače za obdobje od septembra 2010 do decembra 2010, izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009 in 2010, izplačilo nadur za september in oktober 2010, izplačilo prehrane med delom in za prevoz na delo ter z dela za 61 delovnih dni in izplačilo odškodnine za neizkoriščen del letnega dopusta za leto 2010. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da nasprotuje le delu njegovega tožbenega zahteva za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009, za izplačilo odpravnine in za izplačilo odškodnine za 9 dni neizkoriščenega letnega dopusta, je sodišče prve stopnje o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka odločilo z delno zamudno sodbo opr. št. Pd 34/2011 z dne 11. 5. 2011 in mu v tem delu ugodilo. Pritožba tožene stranke zoper navedeno zamudno sodbo je bila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 557/2011 z dne 15. 9. 2011 zavrnjena, tako da je moralo v nadaljevanju sodišče prve stopnje odločiti le še o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009, odpravnine po 2. odstavku 112. člena ZDR (ki jo je tožnik uveljavljal za 35 let dela pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku) in odškodnine za 9 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2010. Iz tožnikove delovne knjižice (A1) izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 5. 2009 do 31. 12. 2010 in da je bil od 22. 5. 1975 do 30. 4. 2009 zaposlen v A. d.d.. Bistvo spora v tej zadevi je, če je tožnikov prehod od prejšnjega delodajalca k toženi stranki potrebno opredeliti kot spremembo delodajalca, ki jo ureja 73. člen ZDR. Od tega vprašanja je odvisna odločitev, če je bil tožnik upravičen do odpravnine po 112. členu ZDR, upoštevaje tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu (torej pri A. d.d.) oziroma če je upravičen do obračuna in izplačila regresa za letni dopust za leto 2009 v celoti (in ne le do sorazmernega dela glede na obdobje zaposlitve pri toženi stranki v letu 2009).

Iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je prešel k toženi stranki od svojega prejšnjega delodajalca na podlagi dogovora med obema delodajalcema, skupaj s strojem, ki ga je upravljal. Rečeno mu je bilo, da bo, kolikor na prehod ne bo pristal, postal višek in izgubil službo. Iz tega razloga in ker je bil prava neuka oseba, je podpisal tudi natisnjen dopis „sporazumna odpoved delovnega razmerja“ in s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je takoj naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri A. d.d. zaposlil pri toženi stranki, pri A. d.d. ni dobil nobene odpravnine, čeprav je pri tem delodajalcu delal 34 let. Z enakim delom, kot ga je opravljal pri A. d.d., z istim strojem in na istem delovnem mestu je nadaljeval tudi pri toženi stranki. Sporazumna odpoved delovnega razmerja in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nista bili njegova volja ali želja, oba akta je moral podpisati zato, ker je na podlagi neresničnih in zavajajočih trditev delodajalca mislil, da bo sicer ob delo. Za potrditev teh, v tožbi navedenih dejstev, je predlagal med drugim tudi svoje zaslišanje. Sodišče prve stopnje je razen ostalih dokazov izvedlo tudi ta dokaz in na podlagi tožnikove izpovedbe zaključilo, da je potrebno prehod tožnika od A. d.d. k toženi stranki šteti kot spremembo delodajalca po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je bil med navedenima pravnima subjektoma izveden prenos dejavnosti, delavcev in strojev ter da je bila med njima sklenjena pogodba. Navedene ugotovitve po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru zadostujejo za zaključek, da je prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. To pa pomeni, da je tožnik že po samem zakonu pri toženi stranki ohranil vse pravice, do katerih je bil upravičen kot delavec pri družbi A. d.d., vključno s priznanjem delovne dobe pri obeh delodajalcih, kot podlage za obračun odpravnine iz člena 112/2 ZDR in priznanjem celotnega regresa za letni dopust za leto 2009. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožnikove trditve o spremembi delodajalca prerekala le s trditvijo v odgovoru na tožbo, da je tožnik pri prejšnjem delodajalcu podal sporazumno odpoved delovnega razmerja in da se je nato pri toženi stranki zaposlil s 1. 5. 2009, kar naj bi kazalo na dejstvo, da poskuša tožnik izsiliti plačilo čim višje odpravnine. Kot dokaz tej svoji trditvi je vložila v spis kopijo sporazumne odpovedi delovnega razmerja, pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2010. Na narok za glavno obravnavo za dan 11. 9. 2012 je bil zaradi zaslišanja kot stranka vabljen tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Ta pa se vabilu sodišča ni odzval, svojega izostanka ni opravičil, zato je sodišče prve stopnje na podlagi člena 258/2 ZPP zaslišalo le tožnika, dokazno ocenilo njegovo izpovedbo in vse druge listinske dokaze (ki sta jih v spis vložili obe stranki) in nato utemeljeno zaključilo, da je šlo pri prehodu tožnika od A. d.d. k toženi stranki za spremembo delodajalca (73. člen ZDR).

Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnik za svoje trditve v zvezi s 73. členom ZDR ni predlagal nobenih dokazov. Ker tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikovih trditev, ki so se nanašale na to, da je bil med toženo stranko in njegovim prejšnjim delodajalcem sklenjen dogovor, da bo tožnik skupaj s strojem prešel na delo k toženi stranki, da je sporazumno odpoved delovnega razmerja in novo pogodbo pri toženi stranki podpisal pod grožnjo oziroma prevaro in ne po svoji volji in želji, da je že naslednji dan začel delati pri toženi stranki, da je pri toženi stranki nadaljeval z opravljanjem enakega dela z istim strojem in pod enakimi pogoji, je sodišče prve stopnje pri presoji resničnosti teh dejstev utemeljeno uporabilo tudi določbo 214/2 člena ZPP. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 7. členom ZPP in 212. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi dejstev, ki sta jih navajali stranki, izvedlo vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali v izvedbo in posledično ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine v višini, kot jo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo in za vtoževani del regresa za letni dopust za leto 2009, utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo tudi, zakaj je štelo, da je potrebno prehod tožnika k toženi stranki, kljub podpisani sporazumni odpovedi delovnega razmerja in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, šteti kot spremembo delodajalca, za katero pride v poštev 73. člen ZDR, zato so pritožbene navedbe tožene stranke o nejasnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje neutemeljene.

Z ozirom na to, da tožena stranka prisojenih zneskov odpravnine in regresa za letni dopust za leto 2009 v pritožbi izpodbija le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik za doseženo delovno dobo pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku, glede na 109. člen ZDR (v zvezi z členom 112/2 ZDR), upravičen do odpravnine v znesku 8.169,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva 1. 1. 2011, kot jih je vtoževal. Tožniku je namreč delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2010. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 735,00 EUR, kot ga je za leto 2009 določala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 75/2008). Ker je tožnik zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto regresa za letni dopust za 2009 vtoževal od 1. 1. 2012 (datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki) mu jih je sodišče prve stopnje od tega datuma dalje utemeljeno prisodilo.

Ker niso bili podani niti s pritožbi podani uveljavljani razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških tožnika na pritožbo ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.