Jedro

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju poneverbe tujega premoženja zgolj okoliščina, da je potrebno dati obtoženki možnost povrnitve prizadejane škode, ne zadostuje za izpolnitev pogojev za izrek pogojne obsodbe. Pri obtoženki ugotovljenih obteževalnih okoliščin ni mogoče minimalizirati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dejstvo namreč je, da je obtožena izvrševala kazniva dejanja skozi daljše razdobje, zaposlena pri organu, od katerega državljani, še posebej, ker deluje v zvezi z njihovimi dohodki, pričakujejo pošteno delo in da ti ne izrabljajo v svoj prid situacij, ko si od zavezancev, ki jim je moral organ vrniti preveč plačano dohodnino, njihov denar prisvajajo (skupaj 36.925,00 EUR). Ob ostalih upoštevanih okoliščinah je bilo zato obtoženi potrebno izreči kazen zapora ter stransko denarno kazen.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojene N. P. se zavrne kot neutemeljena.

Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenka plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju kot neutemeljen zavrnilo obsojenkin predlog z dne 02.11.2010 za izvršitev kazni zapora, izrečenega s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 17.02.2010, opr. št. K 220/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 05.10.2010, opr. št. II Kp 13189/2009, z delom v splošno korist. Zoper sklep se je obsojenka pravočasno pritožila po zagovorniku. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga nadomesti z odločbo, s katero se bo ugodilo obsojenkinemu predlogu za izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Višji državni tožilec je dne 11.03.2011 pritožbeno sodišče pisno obvestil, da ne bo podal predloga v zvezi s pritožbo obsojenkinega zagovornika.

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 17.02.2010, opr. št. K 220/2009 je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe tujega premoženja po I. odst. 209. člena KZ-1. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere sta ji bili določeni kazen enega leta in treh mesecev zapora in denarna kazen 30 dnevnih zneskov (935,10 EUR), ki ne bosta izvršeni, če obsojenka v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe, ne bo storila novega kaznivega dejanja in ob dodatnem pogoju, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani DURS Celje plača 5.723,26 EUR. Oproščena je bila plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovani DURS Celje pa je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.723,26 EUR. Na strani obteževalnih okoliščin je prvo sodišče izpostavilo višino premoženjskopravne koristi, ki si jo je obdolženka s kaznivim dejanjem pridobila, okoliščino, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, da je transakcije izvrševala daljše časovno obdobje, kar kaže na njeno vztrajnost, da bi dejanje ostalo neodkrito, če ne bi bilo naključja pri zavezancu B., da je z izvrševanjem izkoristila dana pooblastila in poznavanje okoliščin ter z dejanji ni prenehala sama, ampak ker je bila premeščena na delovno mesto na izpostavo v Š. Kot olajševalno je sodišče prve stopnje upoštevalo njeno nekaznovanost, okoliščino, da je mati dveh, šolajočih se mladostnikov, da je ves dolg po dogovoru, ki ga je podpisala ob sporazumu o prenehanju delovnega razmerja v višini 31.201,77 EUR, že poravnala (pri čemer je ob dejstvu, da je za odplačilo dolga vzel posojilo njen mož, sodišče upoštevalo, da obsojenka po svojih zmožnostih prispeva v družinski proračun). Kot poglavitni razlog za izbiro pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo to, da obsojenka ob izreku zaporne kazni ne bi bila zmožna DURS-u povrniti preostanek dolga, zaradi česar bi bil tudi oškodovanec v slabšem položaju. Poleg tega je poudarilo, da sta njena dva sinova v obdobju, ko absolutno potrebujeta mater ter njeno t. i. odvisnost, pri odpravi katere ji stoji ob strani družina.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 05.10.2010, opr. št. II Kp 13189/2009 (II Kp 155/2010) ugodilo in sodbo prve sodišče v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izreklo kazen enega leta in treh mesecev zapora ter stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov oziroma 935,10 EUR. Oproščena je bila plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je obsojenka dolžna poskrbeti za povrnitev škode, ne glede na vrsto izbrane kazenske sankcije. Zgolj možnost povrnitve prizadejane škode oškodovanki ne more biti odločilna za izrek pogojne obsodbe. Po mnenju drugostopenjskega sodišča pa temu nasprotujejo tudi okoliščine, da je obsojenka nadaljevano kaznivo dejanje izvrševala daljše obdobje, da je delala v svojstvu osebe pri organu od katerega državljani še posebej pričakujejo pošteno delo, da je dejanje storila izredno premišljeno, z izrabljanjem slabe kontrole dela ter da je bila odkrita zgolj po naključju. Uspela si je prisvojiti zavidljiv znesek 36.925,00 EUR, ne da bi jo v to silila finančna stiska. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da gre za ravnanje iz koristoljubnosti, kar daje storitvi kaznivega dejanja, ob upoštevanju krivdne oblike direktnega naklepa, tolikšno težo, da ni videti pogojev za izrek pogojne obsodbe.

Po IV. odstavku 86. člena KZ-1 je kazen zapora do dveh let je mogoče izvršiti tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevih obveznosti iz delovnega razmerja. O takšni obliki izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Z delom v splošno korist se ne more izvršiti kazen zapora, ki je bila storilcu izrečena za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši. Alternativno prestajanje kazni zapora z delom v splošno korist je le možnost, ki jo lahko uporabi sodišče. Gre za diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje, da izrečeno kazen zapora spremeni v ukrep, ki ne pomeni odvzema prostosti, če meni, da je tak ukrep smotrn glede na težo dejanja, okoliščine dejanja, vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.. (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 89/2005). Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem. Šele, če sodišče prve stopnje zaključi, da bi bil tak ukrep zoper konkretnega obsojenca smotrn, pa je sodišče prve stopnje dolžno, pri določitvi oblike izvršitve nadomestnega ukrepa, upoštevati objektivne (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi, itd.) ter obsojenčevo privolitev.

Pritožba obsojenkinega zagovornika ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je za svoje zaključke navedlo prepričljive razloge. Na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje je pravilno uporabilo kazenski zakon, prav tako pa ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nanizalo prepričljive razloge, ki so ga pripeljali do odločitve, da nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist v predmetni kazenski zadevi ne bi bila smotrna, še zlasti pa ne pravično povračilo za kaznivo dejanje, katerega storitve je bila obsojenka pravnomočno spoznana za krivo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, katere konkretne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo in kako jih je ovrednotilo.

Zagovornik ima sicer prav, ko zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o obsojenkinem predlogu upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine, kot so bile že upoštevane pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni, vendar pa s tem ni bil kršen, niti napačno tolmačen IV. odst. 86. člena KZ-1. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi z dne 07.10.2010, opr. št. I Ips 42/2010, zaključilo, da je zaradi splošnosti te zakonske določbe prekrivanje objektivnih in subjektivnih okoliščin iz citirane zakonske določbe z nekaterimi okoliščinami, ki jih je dolžno sodišče upoštevati pri odmeri kazni (II. odst. 49. člena KZ-1), neizogibno. Tudi pri presoji o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, sodišče upošteva težo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin presodi, ali se lahko izvrši zaporna kazen na način, predpisan v IV. odst. 86. člena KZ-1. Kazenske sankcije so odziv države na storjeno kaznivo dejanje. Njih funkcija oziroma družbena korist se odraža v specialni in generalni prevenciji (zastraševalni učinek) ter izločevalni in povračilni funkciji. Generalno in specialno preventivna funkcija z grožnjo oziroma izvršitvijo kazni vplivata na ravnanje posameznika. Načelo sorazmernosti med težo kaznivega dejanja in stopnjo storilčeve krivde je bil kot zakonsko določena norma uvedeno v KZ-1994. Obenem pa je ta zakonik opustil navajanje namenov kaznovanja, kakor ga je poznalo prej veljavno kazensko pravo. Tudi KZ-1 namenov kaznovanja ni vključil med svoje norme. Po mnenju avtorjev KZ-1 pa pravičnost kazni določenih zakonu in sodbi sama vključuje že tudi individualno in specialno prevencijo, zato obojega ni treba postavljati še kot poseben namen kaznovanja. Pravičnost v kaznovanju se lahko doseže z načelno opredelitvijo, da naj bo kazen po vrsti in višini sorazmerna s kaznivim dejanjem (to ustvarja že zakon s predpisovanjem kazni za posamezno kaznivo dejanje) in krivdo (to ustvarja sodišče v izrečeni sodbi). KZ-1 se torej ne odpoveduje specialno in generalno preventivni funkciji kaznovanja in njenim učinkom.

S tem, ko pritožnica poudarja njene sedaj urejene družinske, bivalne in na sploh življenjske razmere, povrnitev pretežnega dela poneverjenega denarja oziroma vsega po sporazumu, njeno sicer kazenskopravno neomadeževano preteklost, ter kesanje, obžalovanje in skratka že sam vpliv kazenskega postopka na to, da kaznivih dejanj zagotovo več ne bo ponavljala, skuša seveda dati poudarek na, po njenem mnenju, nepotrebnosti in nesmiselnosti izvršitve zaporne kazni, ker naj bi bili vsi smotri specialne prevencije pri obsojenki že uresničeni. Mnenju obrambe glede uresničenih učnikov specialne prevencije ne gre oporekati. Tudi prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu upoštevalo vse okoliščine, ki bi lahko govorile v prid obsojenke in vsako od njih posebej razčlenilo. Tako je v zvezi s povrnitvijo večjega dela dolga pravilno zaključilo, da je bil dolg povrnjen na ta način, da je za povrnitev posojilo vzel obsojenkin mož, to pa se je zgodilo šele, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito. Ta okoliščina pa dejansko zmanjšuje pomen obžalovanja dejanja kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju polnoletnosti sinov, pri odločitvi za predlagani ukrep seveda niso mogli pretehtati niti družinski razlogi. Tudi sicer skrb za družinske člane, sama po sebi ne more biti odločilni razlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Na drugi strani je prvostopenjsko sodišče dosledno izpostavilo številne okoliščine, ki govorijo proti alternativni izvršitvi obsojenki izrečene kazni. Ni spregledalo, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe tujega premoženja, ki ga je izvrševala daljše obdobje in z veliko intenzivnostjo ter na ta način pridobila visok znesek premoženjske koristi. Dolg je povrnila šele potem, ko je bila odkrita. Izrabljala situacijo pomanjkljive kontrole dela kot uslužbenka državnega organa, ki mu je zaupano ravnanje z denarjem davkoplačevalcev. H kaznivemu dejanju je ni prisilila socialna stiska, izvrševala pa ga je z veliko mero premišljenosti. Že višje sodišče je v sodbi z dne 05.10.2010 ugotovilo, da merilo pri odločanju o vrti kazenske sankcije ne more biti obsojenkina zmožnost povrnitve premoženjskopravnega zahtevka.

Ob tem, ko se je torej mogoče z pritožnico strinjati, da so smotri specialne prevencije pri njej že doseženi, pa vsekakor ni mogoče zanemariti smotrov generalne prevencije, ki so kot že rečeno, tudi po KZ-1 eden izmed ciljev kazenskopravnega varstva in jih zato prvostopenjsko sodišče, tudi pri odločanju o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, ni smelo zanemariti. Zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev utemeljilo na generalni prevenciji in povračilnosti. Zgolj zagrožena kazen zapora za obravnavano kaznivo dejanje, kot zmotno meni pritožnica, še ne more biti edini pokazatelj teže kaznivega dejanja. Pri ocenjevanju teže kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče ustrezno poudarilo obsojenkine motive, vztrajnost, njeno delovno mesto ter zlorabo zaupanega ji ravnanja z davkoplačevalskim denarjem. V primeru, da bi sodišče odločilo, da je takšno ravnanje moč učinkovito sankcionirati in ga v bodoče preprečevati, kljub izrečeni kazni enega leta in treh mesecev zapora (ki je vsekakor tudi pokazatelj teže obdolženkinega ravnanja), z izvršitvijo kazni zapora z delom v splošno korit od 80 do 480 ur, bi to vsekakor pomenilo pomenljivo sporočilo, na eni strani vsem davčnim zavezancem, kakšen odnos imajo sodišča do inkriminiranega početja državnih uslužbencev z denarjem, ki jim je zaupan v okviru delovnih zadolžitev, na drugi strani pa potencialnim storilcem tovrstnih kaznivih dejanj, da bo sodni sistem zoper njih mil, če bo to njihovo prvo kaznivo dejanje in če bodo imeli urejeno družinsko življenje.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je bil pritožbeno izpodbijani sklep utemeljen v skladu z diskrecijsko pravico sodišča prve stopnje glede smotrnosti nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist in pri odločanju o obsojenkinem predlogu sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ni kršilo kazenskega zakona.

Sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe, poleg pritožbeno uveljavljenih kršitev, ni zasledilo tistih, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (V. odst. 402. člena ZKP).

Obsojenkin zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obsojenka kot strošek pritožbenega postopka, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 74013 v znesku 30 EUR.