Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Za to, da bi bil odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča kot pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izkazan, mora revident najprej natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, ter pojasniti okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost. Nato mora navesti opravilne številke zadev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, in opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, samo z navedbo, da ima izpodbijana odločitev za revidenta zelo hude posledice, ni izkazano izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Maribor, št. 351-528/2011/16 (7107) z dne 10. 11. 2011. Z navedeno odločbo je bilo revidentu odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nezakonite gradnje (druga nestanovanjska stavba) v znesku 988,80 EUR. Revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35113-77/2011-2-BM z dne 19. 3. 2012. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

7. Izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po zgoraj citiranih 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil z navedbo: “saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki z rešitvijo odstopa od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in ima hude posledice za stranko“.

8. S to navedbo pa revident zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije ni izkazal. 9. Ker uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki naj bi z rešitvijo v izpodbijani sodbi odstopalo od sodne prakse Vrhovnega sodišča (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), bi moral v skladu z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011, X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012, X Ips 187/2012 z dne 23. 5. 2012, X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 4/2013 z dne 31. 1. 2013 in X Ips 494/2012 z dne 20. 3. 2013), najprej natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno in pojasniti okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost. Nato bi moral navesti opravilne številke zadev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala in opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Tega ni storil. Pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil, in tudi ni navedel odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Zato izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki naj bi mu nastale (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), bi namreč moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident pa je navedel le, da ima izpodbijana odločitev zanj hude posledice. Ta navedba pa glede na že pojasnjeno trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, za dovoljenost revizije ne zadošča. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.