Jedro

Sodišče soglaša z razlogi organa, da delež prometa od prodaje tobačnih izdelkov, ki je v primeru nadzorovane prodajalne več kot 80 % glede na celotni promet, ni okoliščina, na podlagi katere bi posamezna prodajalna pridobila status specializirane prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožniku v poslovnih prostorih prodajalne v poslovni enoti ..., prepovedal kakršnokoli neposredno in posredno oglaševanja ter promocijo tobaka in tobačnih izdelkov vseh blagovnih znamk, ker ne gre za prodajalno tobačnih izdelkov, z 2. točko izreka mu je odredil odstranitev vsega reklamnega materiala v roku 48 ur po prejemu odločbe, sicer bo reklamni material v skladu s 3. točko izreka odstranila toženka po pooblaščenem izvajalcu na tožničine stroške, s 4. točko izreka je zavezal tožnika, naj o odpravi nepravilnosti takoj obvesti tržni inšpektorat, s 5. točko izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in s 6. točko izreka, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi 10. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) prepovedano kakršnokoli neposredno in posredno oglaševanje in promocija tobaka in tobačnih izdelkov. Določba 11. člena ZOUTI določa izjeme in sicer je oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke na priboru za kajenje, v in na poslovnih prostorih gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo tobačnih izdelkov na debelo v skupni površini do 7 m2 in na zunanjih in notranjih izveskih prodajaln tobačnih izdelkov v skupni površini do 7 m2. Predmetna prodajalna pa ni prodajalna tobaka, temveč prodajalna na drobno s kozmetičnimi proizvodi, usnjeno galanterijo, prehrano, alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami, otroškimi igračami, tekstilom, darilnim programom in drugo, torej je ni mogoče uvrstiti med izjeme v smislu 11. člena ZOUTI. V skladu s sedmim odstavkom 20. člena ZOUTI je, ker je ugotovil oglaševanje v nasprotju z 10. členom, tega z odločbo prepovedal. 3. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter navedel, da pravni red v Republiki Sloveniji pod šifro 47.260 Standardne klasifikacije dejavnosti iz leta 2008 dopušča oziroma omogoča opravljanje dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki, ki jo subjekt vpiše v Poslovni register Slovenije pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

4. Tožnica v tožbi ponavlja svoje stališče, da predmetna prodajalna predstavlja specializirano prodajalno tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, ker na prodajo tobačnih izdelkov odpade 81,04 % vsega prometa. Organ zmotno tolmači pojem specializirane prodajalne tobačnih izdelkov ter tega pojma vsebinsko ne napolni na način, da bi bilo trditve mogoče preizkusiti. Zgolj okoliščina, da prodajalna ponuja še druge izdelke, ne pomeni, da ne gre za specializirano prodajalno tobačnih izdelkov. Tožnica je prepričana, da je edini relevanten in objektivno merljiv kriterij pri presoji specialnosti prodajalne lahko le promet izdelkov. Sodna praksa potrjuje, da ni vsaka trgovina, kjer se prodajajo tobačni izdelki, prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, a je hkrati že zavzela stališče (sodba VS RS opr. št. I Up 349/2002), da je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu ZOUTI prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodajo tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. To pa ne pomeni, da je prodajalna tobačnih izdelkov zgolj prodajalna, kjer se prodajajo samo tobačni izdelki. Neživljenjsko je pričakovati, da bo neka trgovina prodajala samo tobačne izdelke. Ob takem tolmačenju zakona pridemo do položaja, ko nobena trgovina v Sloveniji ne izpolnjuje tega kriterija in bi šlo de facto za absolutno prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov. Tega pa zakonodajalec ni imel v mislih, saj bi sicer absolutno prepoved uzakonil. Zakon ne daje odgovora, kaj je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, ker se je upravna in sodna praksa zaenkrat ukvarjala zgolj z vprašanjem, kaj ni prodajalna tobačnih izdelkov. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča, ki izpostavlja okoliščino, da prodaja tobačnih izdelkov predstavlja bistven del prodaje takšne prodajalne, izpostavlja, da v nadzorovani prodajalni na prodajo tobačnih izdelkov odpade 81,04 % vsega prometa. Predlaga odpravo odločbe toženke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporen izrečen ukrep tržne inšpektorice, ki je tožnici v poslovnih prostorih prodajalne v poslovni enoti ... prepovedala oglaševanje tobačnih izdelkov. Sporno ni dejstvo oglaševanja, pač pa, ali je poslovalnico šteti za prodajalno tobačnih izdelkov, v kateri bi bilo v smislu 11. člena ZOUTI oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov, v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke, dovoljeno.

8. Sodišče soglaša z razlogi organa, da delež prometa od prodaje tobačnih izdelkov, ki je v primeru nadzorovane prodajalne več kot 80 % glede na celotni promet, ni okoliščina, na podlagi katere bi posamezna prodajalna pridobila status specializirane prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI. Po logiki tožnice bi tak status pridobila vsaka prodajalna z mešanim blagom, ki bi uspela izkazati, da dohodek od tobaka predstavlja bistveni del dohodka (v smislu kot tožnik razlaga sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 349/2002, ki je navedlo - da je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu navedenega zakona prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodajo tobačnih izdelkov kot njen bistveni del).

9. Sam ZOUTI ne podaja definicije "prodajalna tobačnih izdelkov", vendar je tudi po mnenju sodišča to lahko le prodajalna, ki ima takšno dejavnost vpisano v poslovni register. Kot je navedel drugostopni organ, pravni red v RS pod šifro 47.260 Standardne klasifikacije dejavnosti iz leta 2008 dopušča oziroma omogoča opravljanje dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki. Le takšno prodajalno je tudi v smislu 11. člena ZOUTI šteti za prodajalno tobačnih izdelkov. Torej le vpis dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki v poslovni register, ki je dejanje in odločitev poslovnega subjekta (v obravnavanem primeru tožnika), bi pomenil, da ima prodajalna status specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki. Tako izhaja tudi iz novejše upravnosodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS I U 841/2016). Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 349/02 z dne 16. 3. 2005, na katero je tožnica oprla svoj ugovor o relevantnosti deleža prometa, pri tem ni mogoče upoštevati, saj je bila sprejeta pred letom 2008, ko je omogočen vpis dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki v Standardno klasifikacijo dejavnosti.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.