Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s kriteriji v VSRS sodbi I Ips 63388/2011 z dne 9. 7. 2015 zaključilo, da je plačilna lista poslovna listina, ki jo je glede na 235. člen KZ-1 treba kvalificirati kot "drugo poslovno listino".

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu glede kaznivih dejanj pod točko B izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. V ostalem se pritožba državnega tožilca in v celoti pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR, obdolženi B. B. pa v znesku 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo: - v točki A (obsodilni del sodbe) obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dvanajstih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 (dejanja pod tč. 1), obdolženega B. B. za krivega storitve dvanajstih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 (dejanja pod tč. 1), obdolženo pravno osebo C. d.o.o., K. pa za kazensko odgovorno za dvanajst kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena v zvezi z 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD; dejanja pod tč. 2). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 in 17. člena ZOPOKD jim je izreklo pogojne obsodbe v katerih je določilo obdolženemu A. A. za vsako kaznivo dejanje pod točko 1, po drugem odstavku 235. člena KZ-1, kazen 1 mesec zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obdolženemu B. B. za vsako kaznivo dejanje pod točko 1, po prvem odstavku 235. člena KZ-1, kazen 1 mesec zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let in 6 mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja; obdolženi pravni osebi C. d.o.o. za vsako kaznivo dejanje pod točko 2, po 1. točki prvega odstavka 26. člena ZOPOKD v zvezi z 9. točko 25. člena ZOPOKD za kazniva dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, kazen 10.000 EUR, nakar ji je po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno denarna kazen v višini 15.000,00 EUR, ki obdolženi pravni osebi ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 let in 6 mesecev ne bo odgovorna za novo kaznivo dejanje. V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolžena pravna oseba dolžna plačati denarno kazen v roku 3 mesecev; - v točki B (oprostilni del sodbe) obdolžene A. A., B. B. in pravno osebo C. d.o.o., K. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, in sicer obdolženega A. A. zaradi storitve treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 (dejanja pod tč. 1, 2 in 3), obdolženega B. B. zaradi pomoči pri storitvi treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (dejanja pod tč. 1, 2 in 3) ter pravno osebo C. d.o.o. na podlagi 1. točke 4. člena v zvezi z 10. točko 25. člena ZOPOKD, da bi bila kazensko odgovorna za pomoč pri treh kaznivih dejanjih overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (dejanja pod tč. 4); - v točki C (stroškovni del sodbe) odločilo, da morajo obdolžena A. A. in B. B. ter obdolžena pravna oseba C. d.o.o. po prvem odstavku 95. člena ZKP nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so zaenkrat znani v višini 32,71 EUR, ter plačati sodno takso, in sicer obdolžena A. A. in B. B. vsak v višini 100,00 EUR ter obdolžena pravna oseba C. d.o.o. v višini 500,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolženega A. A. zoper obsodilni del sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Zahtevala je, da jo sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP povabi na sejo senata; - zagovornik obdolženega B. B. zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženega B. B. oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Predlagal je še, da ga sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP povabi na sejo senata. Pritožbi je priložil sodbo Okrajnega sodišča v Krškem I K 2079/2019 z dne 5. 6. 2020; - okrožni državni tožilec zoper oprostilni del sodbe ter zoper obsodilni del sodbe glede kazenske sankcije za obdolženo pravno osebo C. d.o.o. iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavku 374. člena ZKP. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu glede obdolžene pravne osebe spremeni tako, da obdolženi pravni osebi izreče višjo enotno nepogojno denarno kazen, in sicer 30.000 EUR, katera naj se izvrši, v oprostilnem delu pa izpodbijano sodbo zoper vse tri obdolžene razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zagovornik obdolženega B. B. je vložil odgovor na pritožbo državnega tožilca in predlagal, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne, obdolženemu B. B. pa povrne vse stroške odgovora na pritožbo.

4. Zagovornika obdolžencev sta zahtevala, da ju sodišče povabi na sejo senata, svojo zahtevo pa sta nepravilno oprla na določilo prvega odstavka 378. člena ZKP, ki velja za primere, ko pritožbeno sodišče obravnava pritožbo zoper sodbo, izdano v rednem postopku. Pravico strank do navzočnosti na seji pritožbenega sodišča, kadar le-to odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, kot v konkretnem primeru, ureja posebna določba 445. člena ZKP. Ta določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Obramba mora, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve (VSRS sodba I Ips 3324/2015, 6. 7. 2018).

5. Oba zagovornika sta podala vsebinsko prazni zahtevi, saj sta navedla le, da zahtevata, da ju višje sodišče povabi na sejo senata, z ničemer pa nista pojasnila, v čem bi njuna udeležba na seji prispevala k razjasnitvi dejanskih ali pravnih vprašanj obravnavane zadeve. Tosmernih razlogov ni našlo niti pritožbeno sodišče, saj je po proučitvi podatkov spisa, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede kaznivih dejanj pod točko A izreka izpodbijane sodbe v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tehtne in prepričljive razloge, del sodbe glede kaznivih dejanj pod točko B izreka pa je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki ima za posledico lahko le razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu. Zahtevam zagovornikov za udeležbo na seji pritožbenega senata zato višje sodišče ni sledilo, saj je presodilo, da pri obravnavanju pritožb navzočnost zagovornikov zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna.

6. Pritožba državnega tožilca je delno utemeljena, pritožbi zagovornikov pa nista utemeljeni.

**_Glede kaznivih dejanj pod točko A izreka izpodbijane sodbe_**

7. Pritožbeno sodišče je glede obsodilnega dela izpodbijane sodbe, kot je bilo že povedano v prejšnji točki te obrazložitve, zaključilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih uveljavljata zagovornika, pa ni zagrešilo.

8. Oba zagovornika navajata, da sta (spremenjeni) obtožni predlog in izrek izpodbijane sodbe nejasna, nesklepčna in v nasprotju sama s seboj, zato je obdolžencema onemogočena obramba in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Bistvo pritožbene graje je, da iz obtoženih očitkov na eni strani izhaja, da so se v plačilnih listah za obdolženega A. A. lažno prikazovali višji prihodki od tistih, do katerih je bil upravičen, hkrati pa se očita, da je A. A. opravil več delovnih ur, kot mu jih je obdolženi B. B. plačal. A. A. je bil torej glede na opis kaznivih dejanj, kot izpostavljata zagovornika, upravičen do še višjih prihodkov (zagovornika navajata 826 oz. 716 neplačanih nadur) in je torej dosegal višino cenzusa za združitev družine. Posledično obdolženi A. A. ni mogel spraviti v zmoto Upravne enote X., niti niso bile plačilne liste prilagojene za doseganje cenzusa.

9. Sodišče druge stopnje je opisa kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem oziroma po drugem odstavku 235. člena KZ-1 (točka A izreka izpodbijane sodbe) ter kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 (točka B izreka izpodbijane sodbe) presojalo ločeno, saj gre za ločena, samostojna opisa kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencema in obdolženi pravni osebi. V opisu kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 v obsodilnem delu izpodbijane sodbe je vsebovan očitek obdolženemu B. B., da je kot direktor družbe C. d.o.o. podrejeni delavki in računovodkinji odredil izdelavo poslovnih listin – plačilnih list za delavca A. A., v katerih so bili navedeni lažni podatki o opravljenem številu delovnih ur, o višini povračila stroškov v zvezi z delom oziroma višini osnovne bruto plače in izplačila vseh prejemkov skupaj, saj niso bile prikazane in obračunane dejansko opravljene ure oziroma nadure, lažno pa so bili navedeni stroški službenih poti, ki sploh niso nastali, pri čemer so v nadaljevanju opisa navedeni konkretni, numerični podatki o lažno navedenem številu opravljenih ur, dejanskem številu opravljenih ur, ter višini lažno navedenih potnih stroškov službenih poti, ki sploh niso nastali, posledično pa so A. A. se očita, da je na Upravni enoti X. zgoraj navedene lažne plačilne listine v inkriminiranem obdobju kot prave predložil v postopkih za pridobitev in podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivih dejanj sklepčen, saj so v njem konkretizirani vsi zakonski znaki predmetnega kaznivega dejanja po prvem oziroma po drugem odstavku 235. člena KZ-1. 10. Bistvo očitkov obdolžencema v okviru kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin je v sestavi oz. omogočanju sestave poslovnih listin – plačilnih list, ki so lažne, neverodostojne oz. nepristne, ker v njih zapisana vsebina ne odraža resničnega dejanskega stanja glede opravljenega števila delovnih ur, višine povračila stroškov v zvezi z delom oziroma višine osnovne bruto plače in izplačila vseh prejemkov skupaj (B. B.), oziroma v uporabi takšne lažne plačilne liste kot prave (A. A.). Opis kaznivih dejanj v zvezi s temi odločilnimi dejstvi je jasen in razumljiv ter brez nasprotij, obdolžencem pa omogoča izvrševanje pravice do obrambe. Dostavek v opisu, da je „višina posameznih prejemkov (navedenih v plačilnih listah; opomba pritožbenega sodišča) prilagojena doseganju višine cenzusa za združitev družine“, predstavlja povsem nepotrebno vključitev motiva za storitev kaznivih dejanj v tožilski opis, saj poseben motiv ni zakonski znak tega kaznivega dejanja in ne predstavlja odločilnega dejstva za obstoj kaznivega dejanja in krivde obdolžencev. Zaradi navedenega očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

11. Oba zagovornika navajata, da plačilna lista ni poslovna listina v smislu 235. člena KZ-1, ker ne izpolnjuje pogojev za poslovno listino, opredeljenih v sodbi VSRS I Ips 63388/2011 z dne 9. 7. 2015. Izpostavljata, da je pri presoji, ali je plačilna lista poslovna listina, treba upoštevati, s katerimi dokazili se dokazuje pogoj zadostnih sredstev za preživljanje. Iz Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju: Pravilnik) izhaja, da se doseganje cenzusa lahko dokazuje tudi z izpiski s TRR in drugimi dokazi, zato že pojmovno ni mogoče, da bi bil delavec upravne enote spravljen v zmoto zgolj s ponarejeno plačilno listo.

12. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v tč. 9 do 12 izpodbijane sodbe natančno analiziralo pogoje, ki jih mora listina izpolnjevati, da se jo lahko šteje za poslovno listino v smislu 235. člena KZ-1. Pravilno je ugotovilo: (1) da se plačilna lista vodi na podlagi zakona, tj. na podlagi 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; v tč. 11 izpodbijane sodbe je sicer dvakrat napačno navedeno, da gre za 35. člen ZDR-1, vendar je iz sobesedila jasno razvidno, da gre za pisno pomoto in da ima sodišče v mislih 135. člen ZDR-1) in (2) da je pomembna v gospodarskem poslovanju, tako z vidika poslovnega prometa izdajatelja s svojimi zaposlenimi, saj jim jo je dolžan izstaviti in predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo (tretji odstavek 135. člena ZDR-1), kot z davčnimi organi, saj predstavlja podlago za davčni nadzor. Glede na izpolnjevanje teh dveh pogojev je prvostopno sodišče pravilno in skladno tudi s kriteriji v VSRS sodbi I Ips 63388/2011 z dne 9. 7. 2015 zaključilo, da gre za poslovno listino, ki jo je glede na 235. člen KZ-1 treba kvalificirati kot „drugo poslovno listino“.

13. Okoliščina, da se doseganje cenzusa lahko dokazuje tudi z izpiski s TRR in drugimi dokazi (prvi odstavek 2. člena Pravilnika), je za presojo, ali gre pri plačilni listi za poslovno listino, nepomembna, saj je za to presojo pomembno le, ali izpolnjuje zgoraj navedene kriterije, ne pa, kako je uporabljena v konkretnem postopku. Pomembna pa je z vidika izvršitve kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 (točka B izreka izpodbijane sodbe), katerih obtožbenih očitkov so bili obdolženci oproščeni, sodišče druge stopnje pa je presojo pritožbenih navedb zoper ta del izpodbijane sodbe obravnavalo posebej, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

14. Glede očitka o lažnih podatkih o številu opravljenih ur (in posledično vseh prejemkih) na plačilnih listah zagovornika sodišču prve stopnje očitata, da je napačno uporabilo drugi odstavek 135. člena ZDR-1. Ta določa, kaj mora vsebovati pisni obračun plače oz. plačilna lista, pri čemer podatka o številu opravljenih ur kot sestavnega dela plačilne liste ne določa. Morebitna razlika med opravljenimi in izplačanimi urami zato po mnenju zagovornikov ne more biti predmet kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Obravnavane plačilne listine so pristne, saj je obdolženi A. A. dobil izplačano vse kot je navedeno na plačilnih listah, odvedeni so bili tudi vsi davki in prispevki, sodišče prve stopnje pa se s tem, zaradi zmote uporabe navedenega člena, sploh ni podrobneje ukvarjalo. Izpostavljata tudi, da je glede na naravo dela v gradbeništvu prihajalo do prerazporeditve delovnega časa, kar je skladno s 148. členom ZDR-1, o takem dogovoru pa naj bi izpovedala oba obdolžena. Zagovornika napadata tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje o lažno navedenih potnih stroških v plačilnih listah.

15. V zvezi z navedenim zagovornika izpodbijano sodbo glede ugotovitev, da je obdolženi A. A. opravil drugačno število ur, kot je navedeno na plačilnih listah, in da mu potni stroški dejansko niso nastali, grajata kot sodbo presenečenja. Zatrjujeta, da se v postopku pred prvostopnim sodiščem ni ugotavljalo, koliko ur je A. A. dejansko opravil, zato je to dejstvo ostalo nedokazano dejansko stanje v zvezi s tem pa nepopolno ugotovljeno; sklicevanje na ročne zapiske obdolženega B. B., kot trdita pritožnika, ne pomeni, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, tudi če bi prišlo do razlik v številu ur, pa to predstavlja izravnavo po 148. členu ZDR-1. Prvostopno sodišče tudi ni ugotavljalo, do katerih potnih stroškov je bil obdolženi A. A. upravičen.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podatek o številu opravljenih ur na plačilni listi v soodvisnosti in neposredni povezanosti s podatkom o višini plače, glede česar se prav tako očita lažnost oziroma neverodostojnost, zato pritožbena teza o napačni uporabi drugega odstavka 135. člena ZDR-1 ne vzdrži kritične presoje. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v tč. 14 in 15, da zgolj zato, ker je delavec (obdolženi A. A.) dobil izplačano tisto, kar je navedeno na plačilni listi in za kar so bili odvedeni tudi davki in prispevki, še ne izključuje možnosti, da so na plačilni listi navedeni lažni podatki. Vprašanje je, ali so v poslovni listini – plačilni listi vpisani lažni podatki, ne pa, ali je nato bilo ravnano v skladu s takimi podatki. Ugotovitve in razlogi, ki so prvostopno sodišče vodili do zaključka, da so na plačilne liste, ki so predmet tega postopka, bili vpisani lažni podatki, pa so obširno in jasno navedeni v tč. 16 do 34 izpodbijane sodbe.

17. Tezo obrambe, da naj bi bilo razhajanje v številu delovnih ur, navedenih v plačilnih listah, in dejansko opravljenimi urami po posameznih mesecih posledica prerazporeditve delovnega časa v smislu 148. člena ZDR-1, podatki spisa ne podpirajo. Prvi odstavek 148. člena ZDR-1 določa, da se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. V skladu z drugim odstavkom istega člena delodajalec pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta določi letni razpored delovnega časa in o tem pisno obvesti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije) in sindikate pri delodajalcu. Po proučitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med družbo obdolženega B. B. in delavcem A. A. z dne 8. 3. 2016, ter sledečimi aneksi št. 1 z dne 31. 7. 2016, št. 1/a z dne 1. 8. 2016 ter št. 2 z dne 23. 11. 2017, je jasno, da le-ti ne določajo neenakomerne razporeditve delovnega časa ali začasne prerazporeditve delovnega časa. Prav nasprotno, v četrtem členu osnovne pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2016 je določeno, da delovni čas traja 40 ur tedensko, določen je petdnevni delovni teden, sobote in nedelje so dela prosti dnevi, delovni čas je 8 ur na dan in je razporejen v času od 7.00 do 15.00 ure; ta določila se s kasnejšimi aneksi niso spreminjala. Obdolženi A. A. ni izpovedal, da bi bil kadarkoli pisno obveščen o drugačni razporeditvi delovnega časa, prav tako se takšno obvestilo v spisovnem gradivu ne nahaja. V spisu tako ni nobenega objektivnega dokaza, ki bi potrjeval tezo obrambe, so pa vsi, ki kažejo na storitev očitanega kaznivega dejanja, kar je prvostopno sodišče pravilno zaključilo. Stališče obrambe obdolženega B. B., da se je v gradbeništvu v (določenih) zimskih mesecih delalo manj oziroma se ni delalo, delavci pa naj bi tudi za te mesece dobili enako plačilo, kar naj bi šlo na račun kompenzacije presežnih ur v smislu instituta neenakomerne razporeditve delovnega časa, je sicer skušala potrditi priča D. D., poslovna sekretarka družbe C. d.o.o., ki je izpovedala, da so določeni meseci tudi zimski, ko se ne dela in (delavci) dobijo isto plačo, vendar njena izpoved v tem delu ni bila prepričljiva, saj o tem ni vedela pojasniti karkoli več, predvsem pa ni bila potrjena z že navedenimi objektivnimi podatki iz spisa. Pomenljivo je tudi, da o neenakomerni razporeditvi delovnega časa, v nasprotju s trditvijo zagovornikov, ni izpovedal niti obdolženi delavec A. A., ampak je nasprotno povedal, da „_so vsak dan delali enako število ur_“.

18. Sodišče prve stopnje je v tč. 22 do 27 izpodbijane sodbe navedlo obsežne, življenjsko sprejemljive, logične in tehtne razloge, zakaj so bili potni stroški v plačilnih listah A. A. lažni in v resnici niso nastali, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje decidirano zapisati, kateri potni stroški, tj. v kakšni višini in za katere relacije, so neutemeljeni oziroma ugotoviti, do katerih potnih stroškov je bil A. A. v mesecih pod obtožbo dejansko upravičen, sodišče druge stopnje dodaja le, da je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da so bili prav vsi potni stroški pod obtožbo lažni, saj obdolženemu A. A. sploh niso nastali, posledično pa pritožbeni argument zagovornikov ni upošteven.

19. Povsem brez osnove in nerazumljivo je pritožbeno zatrjevanje obeh obramb glede sodbe presenečenja. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s problematiziranim številom dejansko opravljenih ur ter potnimi stroški delavca A. A. izvedlo obsežen dokazni postopek, saj je v zvezi s tem zaslišalo priče D. D., E. E., F. F. ter G. G. in prebralo obsežno listinsko dokumentacijo spisa, med drugim tudi ročne evidence obdolženega B. B., v katerih je med drugim po mesecih beležil število opravljenih ur za posamezne delavce. Omenjene evidence je sodišče navedenim pričam na glavnih obravnavah v navzočnosti obrambe tudi predočalo in terjalo njihove komentarje, zato pritožbenemu sodišču ni jasno, kako bi izpodbijana sodba v tem delu za obrambo lahko predstavljala sodbo presenečenja.

20. Zagovornik obdolženega B. B. nadalje navaja, da ta očitanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin niti pojmovno ni mogel storiti. To dejanje lahko stori le tisti, ki je pooblaščen za vodenje poslovnih listin, saj gre za posebno kaznivo dejanje (_delictum proprium_), B. B. pa osebno plačilnih list nikoli ni izdajal, niti ni bil za to pooblaščen. Pooblaščena je bila E. E., zaposlena pri računovodskem podjetju, ki je za družbo C. d.o.o. izdajalo plačilne liste, v zvezi s čimer pa ji obdolženi B. B. ni dajal nobenih navodil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi B. B. pregledal vse plačilne liste in računovodstvu posredoval popravke, je nelogična in izkustveno nemogoča, saj je šlo za okoli 100 zaposlenih.

21. V skladu s prvim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ima družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Glede na spisovno izkazano ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil obdolženi B. B. v času pod obtožbo edini direktor družbe C. d.o.o. (list št. 20 do 23), je imel torej obdolženi B. B. status odgovorne osebe za vodenje poslov družbe omenjene družbe in njeno zastopanje. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bil prav on pooblaščen za vodenje poslovnih listin in odrejanje izdelave le-teh, torej tudi plačilnih list za zaposlene, svojim podrejenim – zlasti administratorki oz. poslovni sekretarki družbe C. d.o.o. v kritičnem času, D. D. – kot tudi zunanjim izvajalcem, zlasti računovodkinji E. E. 22. Razumljivo je, da pri tem ne gre za tehnično izvedbo obračuna plač in izdaje plačilne liste, saj je to (praviloma) naloga specializirane službe ali zunanjega izvajalca, vendar je prav tako razumljivo, da ti svojega dela brez odločitve direktorja ali osebe z ustreznim pooblastilom le-tega sploh ne morejo in tudi ne smejo opraviti. Glede na izpoved prič D. D. in E. E. na glavni obravnavi je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je obdolženi tudi ravnal v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi, saj je D. D. povedala, da je „_vse podatke za računovodstvo dobila od direktorja_“, da je glede povečanja bruto zneska tako, da bo izplačilo točno 1.165 EUR za obdolženega A. A. „_očitno dobila takšna navodila od direktorja, ona ni ničesar sama od sebe delala_“, da je po uvozu plač v program NLB Klik „_potem direktor sam poklikal zadeve in tako plačal oz. nakazal naprej_“, E. E. pa, da „_smo iz podjetja dobili seznam, na podlagi katerega so se potem naredile plače. To je bilo od 5. do 10. v mesecu. Včasih, predvsem zato, ker je bilo v tem podjetju zaposlenih več delavcev, je naknadno prišlo do sprememb, zaradi česar je bilo potrebno kaj dopolniti. Mi smo potem izvedli plače in jih poslali nazaj, da so jih oni izplačali_.“ Njuni izpovedbi sta podprti tudi z vsebino obsežne elektronske korespondence med njima, zato pritožnik s svojimi navedbami ne more omajati pravilnega zaključka izpodbijane sodbe, da je obdolženi B. B. imel ustrezna pooblastila in jih je tudi izvajal, pri čemer je iz omenjenih izpovedb in korespondence razvidno tudi, da je B. B. odredbe dajal (tudi) v zvezi z obračunavanjem plače obdolženega A. A. Prvostopno sodišče je na tej podlagi v tč. 35 izpodbijane sodbe tudi napravilo pravilne zaključke o naklepnem ravnanju obdolženega B., iz katerih je jasno razvidno, da ne gre za objektivno odgovornost, pač pa za obdolženčevo hoteno ravnanje ob vednosti, da gre za lažne podatke.

23. Zagovornik obdolženega B. B. je pritožbi priložil sicer pravnomočno, a pritožbeno nepreizkušeno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem I K 2079/2019 z dne 5. 6. 2020. Odločitev in razlogi odločbe na presojo pritožbenega sodišča v tej zadevi niso vplivali, saj odločbe nižjih sodišč (še manj pa zgolj ena odločba) ne predstavljajo ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo pritožbeno sodišče kakorkoli vezano.

24. Ob obrazloženem, in ker pritožbi zagovornikov tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je sodišče njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

25. Državni tožilec je v zvezi z obsodilnim delom izpodbijane sodbe navedel, da je kazenska sankcija opominjevalne narave za obdolženo pravno osebo C. d.o.o. neustrezna, saj bi ji moralo sodišče prve stopnje glede na njeno predkaznovanost izreči efektivno denarno kazen. Strinjal se je sicer z določeno kaznijo 10.000,00 EUR za vsako od 12 storjenih kaznivih dejanj, enotno kazen 15.000,00 EUR pa pa je ocenil kot prenizko. Sodišče prve stopnje naj bi premalo upoštevalo gospodarsko moč obdolžene pravne osebe – gospodarske družbe (večmilijonski letni promet, veliko premoženje, večje število službenih vozil, veliko število zaposlenih) ter dejstvo, da so bila kazniva dejanja storjena v daljšem časovnem obdobju, kar kaže na vztrajnost. Kot primerno kazen za obdolženo pravno osebo je glede na navedeno predlagal izrek (nepogojne, efektivne) denarne kazni v višini vsaj 30.000,00 EUR.

26. Pritožbeno sodišče navedbam državnega tožilca ni sledilo. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeni senat sprejema, zakaj se je kljub upoštevanju predkaznovanosti obdolžene pravne osebe (enako velja glede obdolženega B. B., za katerega pa državni tožilec izreku pogojne obsodbe sicer ne nasprotuje) odločilo za izrek pogojne obsodbe. Pozitivno prognozo izkazujejo zlasti dejstvo, da je obdolžena pravna oseba, kot je izpovedala računovodkinja E. E., po storitvi očitanih kaznivih dejanj (v l. 2016 in 2017) z letom 2018 uvedla nov sistem obračunavanja potnih stroškov in nadur ter odpravila vse nepravilnosti, na katere so opozarjale pristojne službe, takšna sprememba v poslovanju pravne osebe pa utemeljeno napeljuje na sklepanje, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da obdolžena pravna oseba nima neporavnanih davčnih obveznosti, saj je poravnala vse dajatve v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom ter samoprijavo, med drugim tudi za obdobje, ki je pod obtožbo, med drugim je po samoprijavi izplačane stroške službenih poti za leti 2015 in 2017 sama prekvalificirala v plače in odvedla predpisane davščine.

27. Argumenti, ki jih v pritožbi navaja državni tožilec, po presoji sodišča druge stopnje nimajo takšne teže, da bi utemeljevali zvišanje (določene) enotne denarne kazni. Obdolženka je z izvrševanjem kaznivih dejanj v daljšem časovnem obdobju v letih 2016 in 2017 resda pokazala določeno mero vztrajnosti, vendar je pri tem treba upoštevati tudi dejstvo, da nagibi za storitev kaznivih dejanj niso bili izključno zavržni, saj je bil namen storitve kaznivih dejanj, da se zaposlenim delavcem omogoči združitev družin. Čeprav je jasno, da je takšno ravnanje imelo pozitivne posledice tudi za poslovanje gospodarske družbe v smislu, da je lažje obdržala zaposlene delavce in jih motivirala za obstanek v gospodarski družbi, pa je pritožbeni senat prepričan, da so obdolženo pravno osebo oz. njenega direktorja, obdolženega B. B., vodili tudi „socialni“ vzgibi pomoči svojim rojakom pri združevanju družine, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v tč. 36 razlogov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine posameznih in enotne kazni pravilno upoštevalo tudi že obrazloženo dejstvo, da je pravna oseba po kritičnem obdobju svoje poslovanje ustrezno spremenila oz. uredila. Gospodarske moči pravne osebe sodišče prve stopnje ni prezrlo, je pa ob tem pravilno upoštevalo tudi aktualni podatek, da je pravna oseba v letu 2018 beležila izgubo v višini 86 tisoč evrov. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče kazensko sankcijo, izrečeno pravni osebi, vključno z dolžino preizkusne dobe za obdolženko, ocenjuje kot primerno in pravično, pritožbene navedbe državnega tožilca pa zavrača kot neutemeljene.

28. Pritožbi zagovornikov odločbe o kazenski sankciji glede obdolženih A. A. in B. B. ne grajata, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni razlogov za spremembo obdolžencema izrečenih kazenskih sankcij v njuno korist. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencema pa je izreklo sankciji, ki ju pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerni in pravični.

29. Glede na vse navedeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. v celoti ter pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, izrečene obdolženi pravni osebi C. d.o.o., vse glede kaznivih dejanj pod točko A izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih delih (točki A in C izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

30. Zagovornika obdolženih A. A. in B. B. s pritožbama nista uspela, zato morata obdolženca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obdolženi A. A. v znesku 120,00 EUR, obdolženi B. B. pa v znesku 204,00 EUR. Sodni taksi sta bili odmerjeni po tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer vsakega izmed obdolžencev.

**_Glede kaznivih dejanj pod točko B izreka izpodbijane sodbe_**

31. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi državnega tožilca, ki pravilno opozarja, da je oprostilni del izpodbijane sodbe glede kaznivih dejanj pod točko B izreka obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Državni tožilec ima prav, ko navaja, da je iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 46, 47 in 48 razumeti, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolžencem očitana dejanja niso dokazana (razlog za izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP), iz razlogov v točkah 49 in 50 pa, da je oprostilna sodba izrečena iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker v opisu očitanih kaznivih dejanj niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Ker razlogi za izrek oprostilne sodbe predstavljajo razloge o odločilnih dejstvih, le-ti pa so v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je očitana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana.

32. Ugotovljena kršitev je terjala ugoditev tosmernim pritožbenim navedbam državnega tožilca, razveljavitev izpodbijane sodbe v delu glede kaznivih dejanj pod točko B izreka ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s členom 429 ZKP je sodišče druge stopnje odločilo, da se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje drugemu sodniku. Glede na naravo ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje preostalih pritožbenih navedb ni preizkušalo.

33. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev ter o zadevi v predmetnem obsegu ponovno odločiti.

PRAVNI POUK: Zoper to odločbo ni pritožbe.