Jedro

Zgolj pavšalno zatrjevanje morebitnih bodočih dogodkov in sklicevanj na dolgotrajnost sodnih postopkov ne morejo biti podlaga za dejanski zaključek o tem, da je podana verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep (2. točka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 53/2002-9 z dne 30.1.2002 s p r e m e n i tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 11.1.2002, z a v r n e .

Obrazložitev

S sodbo z dne 30.1.2002 je upravno sodišče ugodilo tožbi in odpravilo sklep Občinskega sveta Občine V. z dne 3.12.2001. Z njim je tožena stranka sklenila, da parc. št. 2444/8 k.o. S.V. preneha biti javno dobro in se vpiše v ustrezen zemljiškoknjižni vložek, ki je last Občine V. Istočasno je upravno sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in prepovedalo Občini V. odpis parc. št. 2444/8 k.o. S.V. iz vložka, seznam št. I - javno dobro v isto k. o., v katerikoli vložek, kjer je vknjižena lastnica Občina V., ter vsakršno razpolaganje, to je prodajo ali drugačen prenos in obremenjevanje ali kakšno drugačno razpolaganje z isto parcelo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, začasna odredba pa se zaznamuje v zemljiški knjigi.

Svojo odločitev upravno sodišče utemeljuje s tem, da je tožena stranka z izdajo nezakonitega sklepa o ukinitvi javnega dobra ustvarila sporno razmerje, ki ima lahko za tožnika hude posledice. Če se odpiše iz seznama javnega dobra in vpiše v drug vložek, za katerega velja običajen lastninskopravni sistem razpolaganja, tožnika parcele ne bosta mogla uporabljati, ne da bi si na njej pridobila kakšno drugo stvarno pravico. To je povezano z novimi in dolgotrajnimi postopki. Tožnika nista upravičena predlagatelja za izpodbijanje prepisa sporne parcele iz seznama javnega dobro v običajen vložek in tudi ne za vpis ponovne vzpostavitve javnega dobra. Zato bi jima nastala nepopravljiva škoda.

V pritožbi zoper sklep tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo ZUS in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo zavrne. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je očitnost kršitve. Izpodbijani akt je v sprejem predlagal župan kot upravičeni predlagatelj. Iz fotografije je razvidno, da je na sporni parceli cesta opuščena. Poleg je zgrajena cesta, ki nadomešča prejšnjo. Ni več potrebe, da bi sporna parcela imela status javnega dobra. Sklep o ukinitvi javnega dobra je zakonit. Nastanek škodljivih posledic in potreba po njihovi odvrnitvi nista verjetno izkazana. Navedbe tožnikov so neresnične in zavajajoče. Iz geodetskega načrta izhaja, da imata prost dostop do svoje stanovanjske hiše. Vrata te hiše so vgrajena na strani, ki poteka vzdolž ceste - grajenega javnega dobra na parceli 2447/7 k.o. S.V. Zgradila sta prizidek k hiši in to brez dovoljenj. Vrata prizidka gledajo proti sporni parceli. Kljub prizidku imata dohod in dovoz do hiše. Pred prizidkom je dovolj prostora za drugo. Verjetnost nastanka škode mora biti evidentna, dejanska in konkretna. Samo pavšalno sklepanje na določene možne posledice in nepredvidljive dogodke ne zadošča. Vsaka škoda tudi ne pomeni nastanka hujših škodljivih posledic. Ni bilo izvedeno tehtanje med koristjo izvrševanja spornega razmerja in škodo, ki jo povzroča začasna odredba. Omejitev lastninskega upravičenja je sama po sebi večja škoda oziroma hujša posledica. Gre za poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Tožnika nikjer ne navajata možnost nastanka hujših škodljivih posledic, če bi prišlo do vpisa parcele v vložek občine. Sicer pa je bil vpis že izvršen.

V odgovoru na tožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa. Trdita, da je pritožba prepozna in jo je potrebno zavreči. Sicer pa sta izkazala vse pogoje za izdajo začasne odredbe. Sosed F.O. je začel pot zapirati. Dne 6.2.2002 sta izvedela, da je že lastnik parcele. Primorana sta bila vložiti ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep. Toženec oziroma občina tako podpira soseda. Tožnikoma je zaprt dohod do drvarnice oziroma do hiše. Škoda, ki bi jima nastala je večja od koristi tožene stranke. V konkretnem primeru ne gre za lastninsko pravico ampak za javno dobro. Izenačevanje obojega ni dopustno.

Ugovor tožnikov, da je pritožba prepozna, ni utemeljen. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta tožnika izpodbijani sklep prejela 4. februarja 2002, pritožbo pa sta vložila priporočeno po pošti 7.2.2002, torej v odprtem tridnevnem pritožbenem roku.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik lahko na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Samo ob izpolnjenosti navedenih pogojev je možno izdati začasno odredbo. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, se zahteva zavrne.

Upravno sodišče svojo odločitev utemeljuje s presojo, da utegnejo tožnikoma nastati hujše škodljive posledice. Takšne presoje in razlogov, ki jih upravno sodišče navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Tožnika sta res s tožbo uspela, vendar je tožena stranka vložila pritožbo tudi zoper sodbo (torej zoper odločitev o glavni stvari), in o pritožbi še ni bilo odločeno. Zato ta okoliščina (odprava sklepa na prvi stopnji) sama po sebi še ne more biti podlaga za izkazovanje izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odrebe. Zakaj bi že sama sprememba lastninskopravnega statusa parcele (iz javnega dobra v last Občine V.) povzročila stanje, da tožnika iste parcele ne bosta mogla več uporabljati, upravno sodišče z ničemer dodatno ne pojasni. Tožnika pa teh trditev tudi nista izkazala vsaj do takšne stopnje, da bi bil nastanek hujših škodljivih posledic, kot posebne kategorije posledic, verjetno izkazan. Zato niti zgolj pavšalno zatrjevanje morebitnih bodočih dogodkov, ki niti nimajo pravne povezave v pogledu predmeta spora (to je kateri akt je izpodbijan v tem upravnem sporu), niti sklicevanje na dolgotrajnost sodnih postopkov, ne morejo biti podlaga za dejanski zaključek o tem, da je podana verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Ob navedenem takšnih posledic tudi ni možno izkazovati z navedbami o tem, kdo je legitimiran sprožiti kakšen postopek in kdo ne. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, kot jih to zahtevajo določbe ZUS, na katere se sklicuje upravno sodišče. Ker je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je tožeča stranka izkazala obstoj hujših škodljivih posledic in na tej podlagi izdalo začasno odredbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo.