Jedro

Sodišče prve stopnje je preseglo pooblastila, saj se je v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na formalno - materialni preizkus obtožnega akta, spustilo v oceno in presojo doslej zbranih dokazov in na tej podlagi ugotavljalo, ali so podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je torej svoje zaključke o neizpolnjevanju zakonskega znaka hude kršitve ugotovilo na podlagi vsebinskega vrednotenja dokazov, na podlagi katerih je očitkom pripisalo (pre)majhno težo, kar pa je stvar glavne obravnave in je zato odločitev preuranjena.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je iz izpodbijanim sklepom zavrglo obtožni predlog, ki ga je državna tožilka vložila zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter stroški postavljenega pooblaščenca oškodovanca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka zaradi kršitve prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter dopusti obtožni predlog.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v postopku preizkusa obtožnega akta neutemeljeno zavrglo obtožni predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, s tem, ko je po presoji opisa konkretnega dejanskega stanja ocenilo, da iz le-tega ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

5. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu zapisalo, da je kazenski pregon ultima ratio, da je varstvo družine in mladine v prvi vrsti stvar pravne ureditve socialne države in da je represivno odzivanje države opravičeno šele takrat, ko nevarnosti za temeljne vrednote ni mogoče odvrniti drugače oziroma le v tistih primerih, ko gre za ravnanja, ki v takšne vrednote posegajo najhuje. Sodišče prve stopnje je analiziralo posamezne očitke iz obtožnega predloga, s katerimi se obdolženki očita opustitev priprave popoldanskih toplih obrokov sinu med šestim in desetim letom starosti, opustitev pomoči pri sinovih šolskih obveznostih in da je sina v vinjenem stanju z roko udarila po obrazu ter ga nato še zaklenila ven. Ob sklicevanju na dokaze v spisu je za vsak očitek obdolženki podalo oceno, da očitana kršitev ni tako huda, da bi jo bilo mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 192. člena KZ-1, ki konkretizira zakonske znake očitanega kaznivega dajanja zanemarjanja mladoletne osebe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izpostavilo, da to kaznivo dejanje storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo kršijo svoje dolžnosti do mladoletne osebe, pri čemer je na podlagi vsebinske analize posameznih očitkov zaključilo, da v obtožnem predlogu navedeni očitki takšne stopnje kršitve ne dosegajo.

6. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem preseglo pooblastila, saj se je v nasprotju z določbami ZKP, ki se nanašajo na formalno - materialni preizkus obtožnega akta, spustilo v oceno in presojo doslej zbranih dokazov in na tej podlagi ugotavljalo, ali so podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je torej svoje zaključke o neizpolnjevanju zakonskega znaka hude kršitve ugotovilo na podlagi vsebinskega vrednotenja dokazov, na podlagi katerih je očitkom pripisalo (pre)majhno težo, kar pa je stvar glavne obravnave in je zato odločitev preuranjena.

7. Pri presoji ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, kaznivo, je sodišče vezano na opis dejanja iz obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje bi na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP obtožni predlog lahko zavrglo samo, če opis dejanja ne bi imel znakov nobenega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče pa ne more zavreči obtožnega predloga na tej podlagi če meni, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso dokazani oziroma da niso dokazana posamezna odločilna dejstva, navedena v opisu dejanja – torej, da zbrani dokazi ne utemeljujejo suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita(1). Z drugimi besedami, sodišče prve stopnje bi lahko na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog zavrglo samo v primeru, ko bi bilo že iz samega opisa prima facie razbrati, da očitano ravnanje ni kaznivo dejanje.

8. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o ne-konkretizaciji dolžnosti do mladoletne osebe v obtožnem aktu, ki jo je obdolženka opustila s tem ko je popivala in v takšnem stanju izvršila očitana ravnanja ter zaključek, da je potrebno vrednotiti posledico (zanemarjanje) in ne vzroka zanjo. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi pritožnice, da so očitki v obtožnem predlogu dovolj konkretizirani in predstavljajo hudo kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, še zlasti ob navedeni posledici. V konkretnem primeru je namreč ob očitkih kršitve dolžnosti obdolženke, v opisu dejanja navedena tudi posledica, torej da je obdolženka škodovala zdravemu razvoju otroka in mu povzročala strah. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ampak se je zadovoljilo z oceno, da predhodno navedeni očitki obdolženke niti posamično niti skupaj ne dosegajo hude kršitve dolžnosti do mladoletne osebe.

9. Takšen zaključek je glede na fazo postopka preuranjen, pri čemer se sodišče druge stopnje tudi strinja z oceno pritožnice, da je ravnanje obdolženke v konkretnem primeru odstopalo od njenih dolžnosti na eni strani in varovanja koristi otroka na drugi strani v takšni meri, da je podan utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja. To pa ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin pomeni, da je potrebno izpeljati kazenski postopek. Šele v okviru kazenskega postopka bo prvostopenjsko sodišče lahko izvedlo in presodilo dokaze in na tej podlagi ugotovilo ali je intenzivnost očitanih kršitev dovolj visoka, da dosega izpolnjevanje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

10. Sodišče prve stopnje je torej določbo prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP napačno uporabilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče ob izkazani kršitvi iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep (v katerega izrek bi bilo sicer potrebno vnesti celotno vsebino obtožbenih očitkov) je razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Op. št. (1): Podobno tudi Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2004, GV Založba, Ljubljana, 2004, v komentarju 181. člena na str. 416, ki določa razloge, zaradi katerih mora senat ustaviti preiskavo, kadar med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju in ki mutatis mutandis veljajo tudi pri odločanju zoper obtožni akt (str. 617).