25. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude zadrug Obrtne zadruge Prevoz, z.o.o., Ljubljana, OZ Prevoznik Gorenjske Naklo, z.o.o., Naklo, in SOZ Javornik, z.o.o., Postojna, ki jih zastopa Ksenija Ocvirk, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 25. septembra 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 67., 68. in 78. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 59/01 in 76/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnice so prevozne zadruge, ki jim je Gospodarska zbornica Slovenije glavnino zahtevkov za dodelitev posameznih dovolilnic za opravljanje prevozov v cestnem prometu zavrnila. Razlog za to vidijo v izpodbijanih določbah Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-1), na podlagi katerih morajo licenco za vozila najprej pridobiti člani zadruge, nato pa še zadruga. Navajajo, da zadruga z namenom pridobitve licenc s svojimi člani sklene zakupne pogodbe za njihova vozila. Posledica take pogodbe pa je za zadružnega člana, ki ima le eno vozilo, da sam ne izpolnjuje več pogojev za licenco. Ker naj bi s tem izpodbijana ureditev onemogočala delo ali samostojnim podjetnikom kot zadružnim članom ali zadrugi, katere naloga je zagotavljanje prevozov za svoje člane, zatrjujejo neskladje s 14., 49. in 74. členom Ustave. V utemeljitev navajajo, da ni upoštevan specifičen položaj prevoznih zadrug, s čimer se onemogoča dobra zasedenost vozila ter zmanjšuje dohodek tako zadruge kot člana, ki poleg opravljanja prevozov na podlagi posredovanja zadruge te opravlja še samostojno.

B.

Z ZPCP-1 so določeni pogoji in način opravljanja prevozov potnikov in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu ter organizacija in pristojnosti organov, zadolženih za izvajanje in nadzor nad izvajanjem tega zakona (prvi odstavek 1. člena). Glede na to prvi odstavek 6. člena ZPCP-1 določa, da se pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu pridobi z licenco, prvi odstavek 7. člena pa predpisuje pogoje za pridobitev licence. Ker je prevoz blaga v mednarodnem cestnem prometu v posameznih državah dovoljen samo na podlagi dovolilnic, so v ZPCP-1 opredeljeni še pogoji (67. člen) in kriteriji (68. člen) za delitev dovolilnic oziroma za samo uporabo dovolilnic (78. člen).

Dejavnik, ki ga pobudnice v svojih navedbah posebej izpostavljajo, tj. vozilo, je pomembno tako pri licenci kot pri dovolilnicah. Medtem ko je pri licenci vozilo eden izmed bistvenih pogojev za njeno pridobitev, saj mora biti oseba, ki želi pridobiti licenco, lastnik najmanj enega registriranega motornega vozila za posamezne vrste prevozov ali pa mora imeti pravico uporabe vozila na podlagi sklenjene zakupne ali leasing pogodbe (4. točka prvega odstavka 7. člena ZPCP-1), saj za vozilo prav tako pridobi izvod licence,[1] je pri dovolilnicah pomembnejše število vozil (prva do tretja alineja prvega odstavka 68. člena ZPCP-1). Vendar izpolnjevanje pogojev pri dovolilnicah - za razliko od izpolnjevanja pogojev pri licenci - ne pomeni tudi pridobitve dovolilnic, saj njihove količine ne zadoščajo za potrebe domačih prevoznikov (t. i. kritične dovolilnice, gl. drugi odstavek 65. člena ZPCP-1). Prav zaradi tega pa tudi so predpisani izpodbijani pogoji in kriteriji za delitev dovolilnic oziroma za samo uporabo dovolilnic.

Kljub temu, da so pogoji in kriteriji za delitev dovolilnic oziroma za samo uporabo dovolilnic predpisani enotno, torej za vse enako, in neodvisno od organizacijske oblike v kateri se opravljajo prevozi, so zatrjevanja pobudnic o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) neutemeljena. Pobudnice namreč s svojimi zatrjevanji niso izkazale, da je z vidika dovolilnic organizacijska oblika tisti dejavnik, na podlagi katerega se pri opravljanju prevozov dejanska stanja med seboj tako razlikujejo, da je treba nanje vezati različne pravne posledice. Nedvomno pa so izkazale, da je stanje, ki ga opisujejo, posledica prevoznikove izročitve (njegovega edinega) vozila[2] drugemu prevozniku (zaradi česar je do izvoda licence za vozilo upravičen drugi prevoznik) - kar za posredovanje pri organizaciji in izvedbi prevoznega posla ni neobhodno - ne pa posledica organizacijske oblike, v kateri prevozniki (izročitelji oziroma prejemniki vozil) opravljajo prevoze.

Prav tako neutemeljena so nadaljnja zatrjevanja pobudnic o neskladnosti izpodbijanih določb s pravico do svobode dela (49. člen Ustave) oziroma s pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave). Glede na to, da gre v primeru obeh ustavnih pravic za ravnanja, ki so usmerjena na trajno ustvarjanje eksistenčnih podlag, se z vidika skladnosti izpodbijane ureditve z navedenima ustavnima določbama izpostavi le eno vprašanje, in sicer vprašanje morebitnega omejevanja pri opravljanju dejavnosti, s katero se uresničujejo pridobitni interesi v konkurenci na tržišču. Ker pa ne svobode dela ne svobodne gospodarske pobude ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost, je pobuda tudi v tem delu neutemeljena. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vprašanje ali pobudnice še izkazujejo pravni interes.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo

Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Skladno s 14. členom ZPCP-1 lahko začne domači prevoznik izvajati tiste vrste prevozov potnikov ali blaga v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu, ki so navedeni v licenci, z dnem vročitve licence, s posameznim vozilom pa z dnem, ko mu je bil vročen izvod licence za to vozilo.

[2]Pobudnice izpostavljajo, da gre za izročitev vozila na podlagi zakupne pogodbe. Iz prvega odstavka 587. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/02 - OZ) izhaja, da se z zakupno (najemno) pogodbo zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino). Enako je bila zakupna pogodba opredeljena v 567. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ki je veljal do 1. 1. 2002. 137.