Jedro

Zgolj zato, ker se je tožnik udeležil atletskih iger v kraju, ki je oddaljen od njegovega bivališča manj kot pol ure vožnje in za ta odhod ni imel izrecne (predhodne) odobritve osebne zdravnice, še ni mogoče zaključiti, da je zlorabil bolniški stalež. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu resda velja poseben režim, vendar pa to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neživljenjsko je pričakovati od delavca, ki je v bolniškem staležu, da bo za vsak krajši opravek izven kraja bivanja klical svojega osebnega zdravnika in ga prosili za dovoljenje za odhod, še posebej glede na to, da mu je osebna zdravnica svetovala čim več razgibavanja po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze (bolečin v vratu) ter mu je zaradi drugo obravnavanega bolezenskega stanja svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba in II. točka sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (I. točka sklepa) se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika; da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 10. 2011 in sklep št. ... z dne 23. 11. 2011, odpravijo; da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 10. 2011 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na uradniško delovno mesto višji svetovalec pod šifro 66, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 29. 11. 2011 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu tožbenega zahtevka na ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (I. točka izreka) ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške tega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče na strani 7 pod točko 11 ugotovilo, da tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice, da se dne 3. 9. 2011 udeleži atletskih iger kot aktivni tekmovalec in da zapusti kraj bivanja. Sodelovanje v atletski disciplini hitre hoje naj bi bilo po navedbi sodišča ekstremno športno udejstvovanje, ki ga ni mogoče šteti za gibanje v naravi in druženje. Sodišče še navaja, ker tožnik ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na igrah in je odpotoval iz kraja bivanja, tako obstaja razlog za izredno odpoved po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja dela do izteka odpovednega roka pa sodišče pritrjuje postopanju tožene stranke in utemeljuje navedeno s tem, da naj bi pri osebni zdravnici tožnik prejel jasna navodila in da je tožena stranka zoper tožnika vložila kazensko ovadbo (po takratnem direktorju A.A.) in pa okoliščina, da je bil tožnik že enkrat opozorjen zaradi kršitev delovnih obveznosti. V zvezi z navedenim je po mnenju pritožbe sodišče dejansko stanje nepravilno in zmotno ugotovilo, posledično pa nepravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s sklepom, ki ga je sodišče zavrglo v delu zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas pa je sodišče navedlo le, kdaj je dopustno zahtevati ugotovitveno tožbo, ni pa navedlo ničesar, v čem naj bi bil ugotovitveni del zahtevka v nasprotju s 181. členom ZPP. Ugotovitev sodišča, da naj bi se tožnik v nasprotju z jasnimi navodili zdravnice udeležil iger in naj bi odpotoval iz kraja bivanja je protispisno, v izrecnem nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in dosedanjo sodno prakso, ki se je izoblikovala in postavila stališče glede samih navodil osebnega zdravnika in pa kaj je šteti kot potovanje iz kraja bivanja. Navodilo lečeče zdravnice je bilo: krajši bolniški stalež, počitek in jemanje analgetikov ter čimprejšnje razgibavanje po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze, zaradi drugo obravnavane diagnoze pa je zdravnica svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje, po umiritvi prvo obravnavane simptomatike. Tožnik je v skladu z navodili zdravnice, po umiritvi bolezenskega stanja (bolečin v vratu) zaradi zdravljenja druge diagnoze (stres v službi), ravnal po navodilih zdravnice, da se je čim več razgibaval v naravi in družil s prijatelji. Zdravnica je ob zaslišanju izrecno navedla, da se je tožnik očitno držal njenih navodil in izrecno dodala, da tožnikovo udejstvovanje na igrah ni imelo negativnih vplivov na potek zdravljenja – ravno nasprotno. Sodišče brez kakršnihkoli ustreznih dejstev in dokazov ugotavlja, da naj bi aktivnost tožnika na igrah predstavljala ekstremno športno udejstvovanje. Takšna ugotovitev sodišča je neutemeljena in protispisna. Najprej je potrebno ugotoviti, da sodišče ni strokovno dovolj podkovano, da bi presojalo kakšno naravo ima hoja na igrah, prav tako pa dejstvo, da je tožnik bistveno hitreje okreval in zaključil bolniški stalež, dokazuje ravno obratno takšnemu sklepanju, kar je potrdila tudi lečeča zdravnica. Tožnik se že vrsto let ukvarja z atletiko in je v odlični fizični kondiciji in dobro pripravljen, zato udeležba na igrah zanj ni bila naporna. Udeležba na igrah v neposredni bližini doma tožnika ni predstavljala kaj več kot kratko športno udejstvovanje in prijetno druženje s športnimi prijatelji, kar je izjemno pozitivno vplivalo na potek tožnikovega zdravljenja. V zvezi z opisom sodišča na strani 7 obrazložitve sodbe pod točko 12 pa tožnik navaja, da nikoli ni dobil s strani lečeče zdravnice jasnih navodil, da se ne sme udeležiti iger. Zato je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil navodila lečeče zdravnice, da je odpotoval izven kraja bivanja, kar je imelo za posledico razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei 11. člena ZDR. Vsebina 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je jasna in nesporna in je o njeni vsebini sodna praksa že zavzela stališče. Citirana določba Pravil res govori o odhodu izven kraja bivanja, vendar je pri ugotavljanju utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati 8. alineo 111. člena ZDR, ki določa, da stori kršitev delovnih obveznosti delavec, ki odpotuje iz kraja bivanja. Tožnik spornega dne nikakor ni odpotoval, pač pa se je gibal v naravi, po navodilih lečeče zdravnice. Sodišče tožnikovo „odpotovanja“ utemeljuje s samo razdaljo tožnikovega kraja bivanja in kraja, kjer so se odvijale igre, vendar pa je takšno navajanje sodišča v nasprotju z 8. alineo 111. člena ZDR, ki se je nanašal na odpotovanje iz kraja bivanja. Iz sodb, ki jih je tožnik priložil v tem postopku je mogoče nesporno ugotoviti, da delavcu ni potrebno za vsakokratno zapustitev kraja bivanja v času zadržanja od dela iskati odobritev osebnega zdravnika in da tudi kratke vožnje (manj kot pol ure) ni mogoče šteti za odpotovanje iz kraja bivanja. Vrhovno sodišče RS pa je tudi sprejelo stališče, da je glede presoje tovrstnih ravnanj sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša presoja o tem, ali je delavec s svojim potovanjem kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Poudariti je potrebno, da se je tožnik tekme udeležil v soboto, torej na dela prost dan, iz tega vidika v vsakem primeru ni bil oškodovan delovni proces. Tožnik pa še posebej opozarja, da glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da tožniku predhodno ni bila izdana izrecna odobritev, da se udeleži iger ni mogoče šteti kot nespoštovanje zdravnikovih navodil. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 31. 8. 2011, ko je obiskal zdravnico že vedel, da se bo udeležil tekme, saj je tožniku bil odobren bolniški stalež zaradi dveh diagnoz. Šele po izvenu bolečine v vratu se je tožnik lahko gibal in ob obisku pri zdravnici tožnik objektivno še ni mogel vedeti, v kolikšnem času bo izvenela bolečina v vratu. Zato še takrat objektivno ni vedel, ali se bo lahko udeležil iger. V zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, pa sodišče protispisno utemeljuje leto s prejetim pisnim opozorilom in kazensko ovadbo in kršitev jasnih navodil osebne zdravnice. Kazenske ovadbe niti ni v spisu in nanjo se tudi tekom postopka tožena stranka ni sklicevala. S takšno kazensko ovadbo pa tožnik tudi ni seznanjen. Sicer pa bi sodišče, glede na izveden dokazni postopek lahko samo ugotovilo, da očitek v kazenski ovadbi ni utemeljen in ga ne bi smelo upoštevati za utemeljevanje razlogov za neupoštevanje odpovednega roka. V zvezi s pisnim opozorilom, ki bi ga naj tožena stranka podala tožniku pa je že priča A.A. pojasnil, da se je opozorilo nanašalo na ravnanje tožnika, ko je opravil krvodajalsko akcijo na ustaljen način kot že vsa leta pred tem. A.A. je ob tem ravnanju kljub dotedanji ustaljeni praksi postopanje tožnika ocenil kot kršitev in v tej luči je tožnik tudi prejel opozorilo. Tožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno ter popolno in je zato pritožba tožnika v celoti neutemeljena. Tožnik je bil v obdobju od 30. 8. 2011 do vključno 7. 9. 2011 odsoten z dela zaradi bolezni, kar izhaja iz potrdila B.B. dr. med., z dne 6. 9. 2011. Dne 3. 9. 2011 se je tožnik udeležil A. atletskih iger v A. in pri tem zasedel 1. mesto v kategoriji hitre hoje na 5000 metrov v skupini B.. Da se je tožnik navedenega tekmovanja udeležil izhaja tako iz rezultatov A. atletskih iger z dne 3. 9. 2011, kot bi tudi priznanju tožnika v svojem odgovoru z dne 26. 9. 2011. Tožena stranka je nato 23. 9. 2011 zaprosila za pojasnila o režimu gibanja za tožnika, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, osebno zdravnico tožnika, ki je 3. 10. 2011 toženi stranki odgovorila, da je po pregledu ter postavitvi dveh diagnoz tožniku priporočala: krajši bolniški stalež, počitek in analgetik ter čimprejšnje razgibavanje po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze; čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje po umiritvi prvo obravnavane simptomatike. Strogega ležanja tožniku v času bolniškega staleža ni svetovala, da pa s tožnikom na dan obravnave bolezni o morebitnem odhodu izven kraja v času zadržanosti z dela nista govorila, ter je tožnik tudi kasneje ni obvestil ali vprašal za dovoljenje o sodelovanju na A. atletskih igrah v A.. Z dopolnitvijo odgovora na pritožbo pa je tožena stranka predložila še sporočilo A.A. z dne 6. 9. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 3. 2012. Tožena stranka je predlagala zavrnitev pritožbe tožnika kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožnik v pritožbi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 30. 8. 2011 do vključno 7. 9. 2011; osebna zdravnica tožnika B.B., dr. med., je tožniku po opravljenem kliničnem pregledu postavila dve diagnozi in priporočala krajši bolniški stalež, počitek in analgetik ter čimprejšnje razgibavanje po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze ter zaradi drugo obravnavane diagnoze je po terapiji svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družbeno življenje. Osebna zdravnica je izpovedala, da tožniku ni predpisala strogega mirovanja ter da o morebitnem odhodu izven kraja bivanja, v času zadržanosti z dela nista govorila, niti je tožnik kasneje ni obvestil ali vprašal za dovoljenje za sodelovanje na A. atletskih igrah v A. dne 3. 9. 2011. Tožnik se je dne 3. 9. 2011 udeležil atletskih iger in ker tožnik ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo, mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik za odhod izven kraja bivanja ni imel odobritve osebne zdravnice, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z nezmožnostjo nadaljevanja dela do izteka odpovednega roka pa je sodišče ugotovilo, da ker je tožnik kršil jasna navodila, ki jih je prejel od osebne zdravnice in je tožena stranka zoper tožnika vložila kazensko ovadbo ter je bil tožnik že enkrat opozorjen zaradi kršitev delovnih obveznosti, da je tožena stranka izgubila zaupanja v tožnika in zato ni možno nadaljevati delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno obrazloži, da je dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti od dela zaradi zdravstvenih razlogov urejeno s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.), ki v 2. odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil o ravnanju v času zadržanosti od dela. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi, …). Odsotnost od doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo.

Vrhovno sodišče je v odločbi opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 zavzelo stališče, da odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede na sodno prakso, navedeno velja tudi za različna opravila in dejavnosti, ki jih zavarovanci (delavci) tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljšanje zdravljenja oziroma za poslabšanje zdravstvenega stanja. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Navedeno pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Takšno tolmačenje bi bilo preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravljal tudi v času bolniške odsotnosti. Tako je Vrhovno sodišče RS sklepu VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 obravnavalo primer delavca, ki se je v času bolniške odsotnosti udeležil seje nadzornega sveta. Med drugim je obrazložilo, da delavec s tem ni odpotoval iz kraja svojega bivanja, temveč je bil le krajši čas odsoten od doma in če mu je bilo dovoljeno gibanje izven doma, potem z odhodom na sejo nadzornega sveta ni zlorabil bolniške odsotnosti. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi kot v odločbi VIII Ips 353/2009 z dne 18. 4. 2011 presodilo, da voženj v nekaj kilometrov oddaljeni kraj že pojmovno ni mogoče šteti za „odpotovanje“ iz kraja bivanja. Enako stališče je zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 374/2009 z dne 7. 6. 2011. Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožnika, da zgolj zato, ker se je udeležil atletskih iger v A., kar je predstavljalo oddaljenosti od njegovega bivališča manj kot pol ure vožnje in za ta odhod ni imel izrecne (predhodne) odobritve osebne zdravnice, še ni mogoče zaključiti, da je zlorabil bolniški stalež. Pritožbeno sodišče poudarja, da za ravnanje delavca v bolniškem staležu resda velja poseben režim, vendar pa to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neživljenjsko je pričakovati od delavca, ki je v bolniškem staležu, da bo za vsak krajši opravek izven kraja bivanja klical svojega osebnega zdravnika in ga prosili za dovoljenje za odhod, še posebej glede na to, da mu je osebna zdravnica svetovala čim več razgibavanja po umiritvi akutnega bolezenskega stanja zaradi prvo obravnavane diagnoze (bolečin v vratu) ter mu je zaradi drugo obravnavanega bolezenskega stanja svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje.

Oseba torej, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta navodila pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Bistvo navodil je torej usmerjanje poteka zdravljenja, zato je ravnanje, ki so „formalno“ v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, treba presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja. Tožnik je bil v bolniškem staležu tudi zaradi psihičnih težav (drugo obravnavano bolezensko stanje) in v zvezi s tem zdravljenjem mu je osebna zdravnica svetovala čim več gibanja v naravi in vključevanje v družabno življenje, kar pomeni, da zaradi njegove bolezni popolna izolacija ne bi bila priporočljiva, nasprotno, za tožnika je bila pomembna socializacija oziroma aktivna vključitev v življenje, zaradi česar udeležba tožnika na atletskih igrah ni bila sporna.

Zakon o delovnih razmerjih v 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR primeroma našteva kršitve bolniškega staleža in ga je zato mogoče interpretirati le tako, da se ravnanje, ki se delavcu očita, presoja z vidika vpliva na potek zdravljenja. ZDR namreč izrecno ne zahteva, da bi bila odobritev potovanja s strani zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije le predhodna, zato je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008 in VIII Ips 374/2009 z dne 7. 6. 2011 možno zaključiti, da je sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec (s svojim potovanjem) kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Ali je tožnik kršil navodila zdravnika oziroma neupravičeno odpotoval iz kraja bivanja (oziroma ali je za potovanje sploh šlo) glede na obstoječo sodno prakso mora, na podlagi izvedenega dokaznega postopka oceniti sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zaključilo, da tožnik za odhod izven kraja bivanja ni imel odobritve osebne zdravnice. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo oziroma se ni opredelilo do tega, ali bi tožnikov odhod iz kraja bivanja spornega dne, glede na dana napotila, zdravnica naknadno odobrila, niti ni ugotavljalo ali bi takšno tožnikovo ravnanje lahko vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem na njegovo delovno zmožnost. V zvezi z drugim pogojem, ki mora tudi biti izkazan pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo dejstvo vložitve kazenske ovadbe zoper delavca (ki kot pravilno opozarja pritožba tudi ni bila predložena v spis) in glede na predhodno pisno opozorilo pred odpovedjo katero pa je tožnik izpodbijal, še ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

V zvezi z odločitvijo sodišča, da se zavrže tožba v delu tožbenega zahtevka na ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pa je pritožba tožnika neutemeljena in je zato pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe je pravni interes. Pravni interes je sicer procesna predpostavka tudi pri drugih dveh oblikah tožbe (oblikovalni, dajatveni), vendar se pri teh oblikah domneva in ga ni potrebno posebej izkazovati. Pri ugotovitveni tožbi pa iz samega zahtevka še ni mogoče sklepati, da je sodno varstvo nujno. Zgolj dejstvo, da obstaja določeno pravno razmerje, samo po sebi še ne utemeljuje intervencije sodišča, saj zgolj iz zahtevka še ni mogoče sklepati, da se tožnikove pravice iz tega razmerja ogrožene ali celo kršene in če ni mogoče sklepati, da je med strankama spor. Med strankama v postopku pa sploh ni bilo sporno, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

V skladu z 2. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede zahtevka, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje in II. točko sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in dodatno zaslišati osebno zdravnico in nato ponovno odločiti o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku tožnika.