Jedro

Sodišče pritrjuje davčnemu organu druge stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi davčni zavezanec plačal nekaj, kar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, pač pa je tožnik denarna sredstva nakazal davčnemu dolžniku, družbi A. d.o.o., kateri so bila denarna sredstva zarubljena na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi. Zaradi vsega navedenega tožnik tudi po presoji sodišča ne more od davčnega organa zahtevati vračila plačanega zneska na podlagi določila 97. člena ZDavP-2, ki se nanaša na vračilo davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za vračilo sredstev, ki se nanaša na plačilo v višini 2.563,50 EUR (1. točka izreka). Zahtevek za vračilo stroškov zastopanja je zavrnila ter odločila, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ 27. 8. 2019 prejel tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev in sicer zaradi pomotoma nakazanega zneska družbi A. d.o.o., ki je imela blokiran transakcijski račun s strani davčnega organa, zato je banka sredstva v višini 2.563,50 EUR nakazala prvostopenjskemu organu. Davčni organ je tožniku 20. 9. 2019 posredoval pojasnilo, v katerem je pojasnil, da se izterjana sredstva tretjemu ne vrnejo, saj gre v primeru pomote pri nakazilu za civilno-pravno razmerje med plačnikom in osebo, ki je pomotoma prejela sredstva na svoj račun, ki se rešuje po pravilih o neupravičeni obogatitvi, določenih v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Tožnik je 4. 11. 2019 z vlogo zahteval od davčnega organa, da o zahtevi tožnika izda akt, bodisi odločbo, bodisi sklep. Davčni organ se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katerim organ najprej preizkusi vlogo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Navaja, da so bila v konkretnem primeru denarna sredstva davčnemu dolžniku zarubljena upravičeno, ter da davčni organ nima pravne podlage za vračilo izterjanih denarnih zneskov, za katera se kasneje zatrjuje, da so bila na transakcijski račun davčnega dolžnika nakazana po pomoti. V konkretnem primeru ne gre za obogatitveno razmerje med davčnim organom in družbo A. d.o.o., temveč med tožnikom in družbo A. d.o.o. Vse navedeno po mnenju davčnega organa pomeni, da je šlo za neupravičeno pridobitev družbe A. d.o.o. 3. Ministrstvo za finance je pritožbi tožnika delno ugodilo in naziv upravnega akta spremenilo tako, da se glasi odločba. Izrek upravnega akta je spremenilo tako, da se zahtevek tožnika z dne 27. 8. 2019 za vračilo sredstev, zarubljenih družbi A. d.o.o. v znesku 2.563,00 EUR, zavrne (1. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 27. 8. 2019 pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevek, s katerim se je začel upravni postopek, kar je po 2. členu ZUP mogoče smatrati za upravno zadevo, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ v zvezi z vlogo tožnika z dne 27. 8. 2019 izdati upravni akt. Pritožbeni organ je zato po 251. členu ZUP navedene pomanjkljivosti odpravil ter spremenil naziv izpodbijanega akta ter zahtevek tožnika meritorno obravnaval. Pojasnjuje, da iz vsebine 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da gre za vračilo preveč plačanega davka. Namen navedene določbe je v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska, kar pa ne velja za obravnavani primer. Tožnik je namreč znesek nakazal na račun A. d.o.o. in ne davčnemu organu. V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri banki in s tem za izvršbo na denarno terjatev. Pri tem je banka zavezana, da izvaja sklep o izvršbi, to je, da zarubi denarna sredstva na računu dolžnika do višine dolžnega zneska, ter da prenese zarubljena denarna sredstva na predpisane davčne račune. Davčni organ je imel s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pravni temelj za prejeta denarna sredstva v postopku davčne izvršbe zoper davčnega dolžnika, to je družbo A. d.o.o. Zato ne gre za neupravičeno obogatitev davčnega organa.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je na 97. člen ZDavP-2 skliceval, da bi demantiral stališče prvostopenjskega organa, da ne gre za upravno stvar, ampak za civilnopravno stvar. Sklicuje se na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1220/2009 z dne 17. 12. 2010 in navaja, da je sodišče odločilo, da lahko plačnik tuje davčne obveznosti zahteva vračilo plačanega davka, če ga je plačal pomotoma. V tej zadevi do pomote ni prišlo pri nakazilu neposredno toženki, ampak pri nakazilu tretji osebi, toženka pa je ta sredstva pridobila v postopku izvršbe, ker je imela tretja oseba blokiran račun na podlagi sklepa o davčni izvršbi.

5. Razlaga pritožbenega organa, v skladu s katero je vsako sredstvo, ki se nahaja na transakcijskem računu določenega subjekta, njegovo sredstvo, je po mnenju tožnika napačna in krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ob tem se sklicuje na določilo 144. člena ZDavP-2, po katerem so predmet izvršbe sredstva, ki pripadajo davčnemu dolžniku. Navedeno pa po tožnikovem mnenju tudi pomeni, da sredstva, ki ne pripadajo davčnemu dolžniku, ne morejo biti predmet davčne izvršbe. Sistemskost razlage izhaja iz primerjave navedene določbe s 158. členom ZDavP-2, ki omogoča tretjemu, da dokaže, da ima pravico, ki preprečuje izvršbo na predmetu. Podobno velja tudi za 182. člen ZDavP-2, po katerem je mogoče zarubiti premične stvari, ki jih ima v posesti davčni dolžnik, toda tretji lahko dokaže, da so stvari njegove. Po tožnikovem mnenju bi odsotnost pravnega varstva lahko pomenila kršitev 14. člena, 21. člena in 22. člena Ustave RS.

6. Navaja tudi, da so sredstva na banki terjatev imetnika transakcijskega računa do banke in gre za njuno pravno razmerje. Zato davčni organ, ki odloča o njunem razmerju, ki je civilnopravne narave, o čemer ni pristojen, tožniku krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ob tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016. Sodišču predlaga odpravo 2. točke izreka sklepa prve stopnje in 1. točke izreka odločbe druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovni postopek organoma. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene ugovore tožnika in vztraja pri razlogih odločb obeh davčnih organov. V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja, da ni mogoče slediti smiselni ugotovitvi tožnika, da se je davčni organ zaradi napake tožnika pri nakazilu neupravičeno obogatil. Predpostavka obogatitvenega razmerja je namreč prehod premoženja brez pravne podlage. Do česar pa med strankama tega upravnega spora ni prišlo. Pripominja tudi, da v konkretnem primeru ni prišlo do poplačila neporavnanih davčnih obveznosti družbe A. d.o.o. na podlagi neposrednega plačila, ki bi ga izvršil tožnik, pač pa so bile obveznosti poravnane iz denarnih sredstev, ki jih je imela družba A. d.o.o. na svojem transakcijskem računu. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi pojasni, da je toženka tista, ki razpolaga z zneskom, ki je bil odvzet tožniku. Po tožnikovem mnenju znesek, ki ga je pomotoma nakazal, ne more biti predmet rubeža in se z njim ne sme poplačati obveznosti družbe A. d.o.o. do toženke. Tožnik meni, da je dokazal, da ni šlo za sredstva družbe A. d.o.o. Pojasni, da sredstva, ki so se po pomoti znašla na transakcijskem računu družbe A. d.o.o., niso sredstva družbe, ampak njegova sredstva, zato ne morejo biti predmet izvršbe po 144. in 166. členu ZDavP-2. 9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporno ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev v višini 2.563,00 EUR, ki so bile zarubljene družbi A. d.o.o. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka tista, ki razpolaga z zneskom, ki je bil odvzet tožniku, ter da sredstva, ki so se po pomoti znašla na transakcijskem računu davčnega dolžnika, niso sredstva družbe, zato ne morejo biti predmet izvršbe. Med strankama upravnega spora sicer ni sporno, da je tožena stranka zarubila denarna sredstva na transakcijskem računu davčnega dolžnika družbe A. d.o.o. na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi.

11. Iz prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 izhaja, da če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 eurov, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Citirano določilo prvega odstavka 97. člena ZDavP-2 torej davčnemu zavezancu, ki je plačal nekaj, kar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoča vračilo tega zneska.

12. Sodišče pritrjuje davčnemu organu druge stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi davčni zavezanec plačal nekaj, kar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, pač pa je tožnik denarna sredstva nakazal davčnemu dolžniku, družbi A. d.o.o., kateri so bila denarna sredstva zarubljena na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi. Zaradi vsega navedenega tožnik tudi po presoji sodišča ne more od davčnega organa zahtevati vračila plačanega zneska na podlagi določila 97. člena ZDavP-2, ki se nanaša na vračilo davka. V tem pogledu ni relevantno sklicevanje tožnika na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 3/2009 z dne 15. 11. 2011, saj se konkretni primer ne nanaša na vračilo davka. Tudi po presoji sodišča tožnik ne more od davčnega organa zahtevati vračilo denarnega zneska, ki ga je nakazal davčnemu dolžniku, na podlagi določb ZDavP-2. 13. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da so bila denarna sredstva v obravnavani zadevi upravičeno zarubljena davčnemu dolžniku, na podlagi veljavnega sklepa o izvršbi, zato je banka zavezana, da ravna po sklepu o izvršbi, to je da zarubi sredstva na dolžnikovem transakcijskem računu do višine dolžnega zneska, ter da prenese zarubljena denarna sredstva na predpisane davčne račune. V skladu s prvim odstavkom 144. člena ZDavP-2 je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve. Skladno z določilom drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 ni mogoče seči z davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen), v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec, kar pa ne velja za obravnavani primer. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, da izvršba v obravnavanem primeru ni dopustna na podlagi določil 144. in 166. člena ZDavP-2. 14. Tožnikovo sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 1220/2009 z dne 17. 12. 2010, ni relevantno, ker tožnik ni vedoma izpolnil tuje davčne obveznosti v smislu petega odstavka 46. člena ZDavP-2, pač pa je sredstva pomotoma nakazal davčnemu dolžniku in ne davčnemu organu. Prav tako ni relevantno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožnik poravnal davčno obveznost davčnega dolžnika, pač pa je denarna sredstva nakazal davčnemu dolžniku. Ker v obravnavani zadevi ne gre za rubež terjatve davčnega dolžnika, tudi ni relevantno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016. Zato je tožena stranka tudi po presoji sodišča tožnikov zahtevek pravilno zavrnila.

15. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je davčni organ odločil o civilnopravnem zahtevku tožnika, saj je tožnik zahteval vračilo plačanega denarnega zneska in imel ugovore v zvezi z izvršbo na denarna sredstva na podlagi določb ZDavP-2. Vse navedeno pa seveda ne pomeni, da tožnik v zvezi z nakazilom zneska davčnemu dolžniku, zoper davčnega dolžnika ne more uveljavljati sodnega varstva pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena do 195. člena OZ. Po presoji sodišča obravnavani primer ni primerljiv s situacijama iz 158. člena (ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi) in 182. člena (ugovor dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe) ZDavP-2, saj ima po mnenju sodišča tožnik civilno terjatev do davčnega dolžnika, ki jo kot že rečeno lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti. Glede na vse navedeno sodišče zavrača tožnikove ugovore o kršenju ustavnih pravic iz členov 14, 21, 22, 23 in 33 Ustave RS.

16. Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

18. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.