Jedro

Vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča. To je podarilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, ki je pojasnilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar pa ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020 izrecno poudarilo, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča ne sme biti razlog, da se stranki odvzame pravica do izjave oziroma možnosti obrambe in mora imeti stranka možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala sodna pošiljka, v tistem času ni stanovala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 204660/2011 z dne 23. 1. 2013 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžnik sam nosi stroške v zvezi s predlogom (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je dejansko stanje primera glede fikcije vročitve sodnega pisanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi določbe materialnega prava. Z uvedenim postopkom ugotavljanja stalnega bivališča iz leta 2011 ni bil seznanjen, saj takrat dejansko na naslovu v Mariboru ni prebival. Tako se tudi ni mogel seznaniti z vročenim sodnim pisanjem sodišča (t. j. s sklepom o izvršbi). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ni imel urejenega stalnega bivališča v tujini vse do 25. 11. 2013, vendar pa je že v letu 2012 prebival v Nemčiji, kar bi lahko dokazal z lastnim zaslišanjem, kakor tudi s predlaganim zaslišanjem D. I., ki pa ju sodišče prve stopnje ni izvedlo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato preuranjena in bi bilo potrebno dokazni postopek dopolniti, v sled česar predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo izraža strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, prereka pritožbene navedbe, hkrati pa še opozarja, da je dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti tudi prepozen, saj mu je bil sklep o izvršbi vročen najkasneje 3. 2. 2021, ko je bila zoper njega vložena izvršba v Nemčiji, kot izhaja iz sklepa Višjega deželnega sodišča v Münchnu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da ni upoštevalo pritožbenih navedb, da dolžnik na prijavljenem naslovu ni imel poštnega predalčnika, da se je selil po tujini zaradi iskanja in pridobivanja poslov, da je delal na različnih gradbiščih in se zato večkrat selil in občasno spal pri sodelavcih ter v avtu. Povzete navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj dolžnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog zavrnilo po tem, ko ugotovilo, da potrdilo o izvršljivosti ne more imeti drugačne vsebine kot ugotovitev, da je postal sklep izvršbi z dne 16. 1. 2012, pravnomočen in izvršljiv. Obrazložilo je, da je mogoče dolžniku očitati nedobroverno ali nevestno ravnanje, saj ni poskrbel, za svoj naslov vročanja v tujini. V času vročanja je namreč imel zgolj stalno prebivališče na naslovu v ... Maribor, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo glede na (v letu 2012) zaključen postopek ugotavljanja stalnega prebivališča dolžnika in z vpogledom v aplikacijo E-RISK o bivališčih dolžnika. Tako je zaključilo, da bi se s sodnim pisanjem lahko dejansko seznanil z vpogledom in rednim praznjenjem svojega hišnega predalčnika. Vročitev sklepa o izvršbi, ki je bil dolžniku vročen 13. 10. 20121 s fikcijo vročitve na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je bila tako zvedena pravilno in na edini veljaven naslov, dolžnik pa do izteka roka za ugovor, le tega ni vložil. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno pri odločanju o predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, presoditi, ali je bila sodna odločba stranki pravilno vročena, ali je postala pravnomočna in ali je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Če ugotovi, da ti pogoji niso bili izpolnjeni, mora neutemeljeno izdano potrdilo o izvršljivosti razveljaviti (drugi odstavek 42. člena ZIZ).

8. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno obrazložilo, da izjemna dopustitev fikcije vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. Sodišče druge stopnje tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mogoče dolžniku očitati nevestno ravnanje, saj ni poskrbel za svoj naslov vročanja v tujini.

9. Vendar pa je mogoče vročitev s fikcijo sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča (po predpisanem postopku v četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členim ZIZ, ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo). Slednje je podarilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009, ki je pojasnilo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar pa ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Če se vzpostavi fikcija vročitve na formalno prijavljenem prebivališču, čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020 izrecno poudarilo, da opustitev upravnopravne dolžnosti prijave (spremembe) prebivališča ne sme biti razlog, da se stranki odvzame pravica do izjave oziroma možnosti obrambe in mora imeti stranka možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala sodna pošiljka, v tistem času ni stanovala.

10. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni izvedlo predlaganih zaslišanj dolžniku odvzelo možnost, da dokaže, da na naslovu, na katerem mu je bilo puščeno obvestilo o sodni pošiljki oziroma na katerem se je štelo, da mu je bilo pisanje vročeno, tudi v letu 2012 dejansko ni prebival. Pritožba tako pravilno opozarja, da je dejansko stanje glede pravilnost vročitve sodnega pisanja dolžniku nepopolno ugotovljeno in da bi bilo potrebno dokazni postopek dopolniti.

11. Ob povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter – ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zlasti zaradi varstva pravice obeh strank do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije), s takšno odločitvijo pa se tudi ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ) – vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena in 366. členom ZPP ter v povezavi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zaslišati dolžnika in predlagano pričo, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti dolžnikovega predloga.

12. V zvezi z upnikovim odgovorom na pritožbo in njegovim navajanjem, da je dolžnikov predlog prepozen, pa sodišče druge stopnje slednjemu zgolj pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pravočasnosti ni presojalo zato, ker se dolžnikov predlog nanaša na razveljavitev potrdila o izvršljivosti, ki je bilo izdano pred 25. 3. 2018, ko je začela veljati novela ZIZ-L, ki je uvedla rok za vložitev tovrstnega predloga.2

13. Zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje pomotoma navedeno 15. 10. 2012. 2 Glej tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Ip 2771/2018 z dne 5. 12. 2018.