Jedro

Na pravdo je treba napotiti tisto stranko, ki zatrjuje, da zapustnica ni podpisala listine, ki jo sodišče šteje kot oporoko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na pravdo napoti RS, ki mora v roku 30 dni zoper R. M. in M. M, oba na naslovu ..., vložiti tožbo z zahtevkom, da lastnoročna oporoka zapustnice z dne 23.1.2009 ni veljavna.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojni J.T. in R.M. in M.M. napotilo na pravdo, v kateri morata tožiti Republiko Slovenijo, da je listina z dne 23.1.2009 zapustničina lastnoročna oporoka, pri čemer morata tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se pritožujeta oporočna dediča, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena in po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je zmotno uporabilo 205. člen ZD in posledično zmotno pritegnilo v postopek Republiko Slovenijo. Zapuščina je brez dedičev le takrat, ko ni ne zakonitih in tudi ne oporočnih dedičev, kar izhaja iz 123. člena ZD. Povzema 175. člen ZD, drugi odstavek 205. člena ZD in četrti odstavek istega člena ter navaja, da ob pravilni razlagi 175. in 205. člena sodišče ni imelo zakonske podlage, da je listino z dne 23.1.2009 poslalo v izjasnitev RS. Prav tako ni imelo podlage, da je državo pozvalo na zapuščinsko obravnavo in ji dalo položaj stranke v postopku. Sodišče ne bi smelo upoštevati nobenih vlog in procesnih dejanj RS, zlasti pa ne bi smelo dedna upravičenca napotiti, da vložita tožbo proti RS. Na pravdo bi morala biti napotena država in ne oporočni dediči. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi določila 210. in 213. člena ZD, ki ju pritožba nato povzema, RS po določbah ZD nima položaja stranke, zato med RS in dednima upravičencema ne morejo obstajati sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost oporoke. Sodišče ni navedlo, po katerem členu ZD je dalo RS položaj stranke v postopku. Prav tako ni navedlo, katero določilo ZD predstavlja podlago za odločitev, da sta na pravdo napotena oporočna dediča. V nadaljevanju pritožba opozarja na 61. in 76. člen ZD ter navaja, da se pravice iz oporoke po zakonu in sodni praksi vedno štejejo za močnejše od pravice zakonitih dedičev in se v sodni praksi vedno napotijo na pravdo zakoniti dediči, če ugovarjajo veljavnosti oporoke in ne oporočni dediči. Po 61. členu ZD lahko izpodbijajo oporoko le stranke postopka, RS je ne more izpodbijati. RS lahko uveljavlja neveljavnost oporoke le po določilih 76. člena ZD in to izven zapuščinskega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki pri razlagah navedenih členov navajajo, da Republika Slovenija ne more biti stranka zapuščinskega postopka in da zato tudi prekinitev zapuščinskega postopka zaradi spora med strankami ne pride v poštev. Sodišče druge stopnje se je o tem izreklo že v sklepu z dne 28.11.2012, zato sedaj ne ponavlja vseh zaključkov v celoti, ponavlja le, da je, ker je pravni položaj Republike Slovenije enak položaju zakonitega dediča, na mestu smiselna uporaba četrtega odstavka 205. člena Zakona o dedovanju (ZD) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je zato pravilno o uvedbi zapuščinskega postopka obvestilo Republiko Slovenijo in jo tudi pravilno pozvalo, da se izreče o tem, ali predloženo listino priznava kot oporoko. RS je položaj stranke v postopku upravičeno priznalo. Ker so med RS in oporočnima dedičema sporna dejstva glede veljavnosti oporoke, je pravilna tudi odločitev sodišča, da je potrebno postopek prekiniti.

5. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je na pravdo oziroma vložitev tožbe napotilo oporočna dediča in štelo, da je njuna pravica manj verjetna. Dejstvo je, da listina, ki je na roko napisana in podpisana obstaja in jo je sodišče kot oporoko dne 11.3.2010 tudi razglasilo. V tej fazi postopka jo je tako šteti kot lastnoročno oporoko, presoja dejstva, da listine (oporoke) z dne 23.1.2009 zapustnica ni podpisala, pa spada v pravdni in ne zapuščinski postopek. Ker torej obstaja listina z dne 23.1.2009, ki jo je šteti kot lastnoročno oporoko zapustnice, je manj verjetna pravica Republike Slovenije in je zaradi ugovora Republike Slovenije, da oporoka ni veljavna, na pravdo potrebno napotiti Republiko Slovenijo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje temu ustrezno spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu pritožba ni utemeljena, iz že navedenih razlogov, zato jo je sodišče druge stopnje v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).