Jedro

Kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen, iz tožbenih trditev pa izhaja zatrjevana pravna posledica, obstaja dolžnost sodišča tožečo stranko na to opozoriti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v razmerju do drugotožene stranke razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v razmerju do prvotožene stranke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta darilna pogodba z dne 11. 10. 2012, sklenjena v obliki notarskega zapisa med toženkama glede solastnega deleža do ½ na nepremičnini z ID znakom 001, in prodajna pogodba z dne 11. 10. 2012, sklenjena v obliki notarskega zapisa med toženkama glede solastnega deleža do ½ nepremičnine z ID znakom 002 in glede deleža 1/1 na nepremičnini z ID znakom 003, vse k. o. X, neveljavni do tožeče stranke in do njene terjatve po neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 609/2012 z dne 9. 7. 2012 in se terjatev poplača z dražbo navedenih nepremičnin. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Tako je odločilo, ker je menilo, da tožba ni sklepčna.

2. Tožeča stranka se pritožuje „zaradi vseh razlogov po 338. členu ZPP“ (Zakon o pravdnem postopku). Lahko se sicer strinja z razlogi sodišča, da je pasivno legitimiran le pridobitelj koristi, dolžnik pa ne, vendar meni, da niso podani pogoji za zavrnitev zahtevka, saj bi jo moralo sodišče pozvati na popravo tožbe. Šele če tožbe ne bi popravila, bi lahko zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zoper dolžnico, zamudno sodbo pa bi izdalo proti pridobiteljici – drugi toženki. Ne strinja se tudi s stališčem, da bi bilo potrebno postaviti povsem drugačen tožbeni zahtevek, saj iz tožbe izhaja, da zahteva, da darilna in kupoprodajna pogodba nista veljavni do nje do višine njene terjatve in da se ta terjatev lahko poplača z dražbo nepremičnin. Ne gre torej za tožbo za razveljavitev kupoprodajne in darilne pogodbe v celoti. Ponavlja trditve iz tožbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da „zavrže tožbeni zahtevek“ (pravilno tožbo) zoper prvotoženo stranko, ugodi pa zahtevku zoper drugotoženo stranko ter toženkama naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede na to, da pritožba navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, višje sodišče opozarja, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), na kar sta bili pravdni stranki opozorjeni že v pravnem pouku. Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo, se šteje, da dejanske trditve tožbe priznava in se dejanskega stanja ne dokazuje, zato tudi pritožbe v tej smeri ni.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča glede pasivne legitimacije pri tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (akcijo paulijana). Skladno z 259. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, ne pa zoper dolžnika. Prva toženka torej ni pasivno legitimirana (kar sprejema tudi pritožba). Napram prvi toženki je tožba neodpravljivo nesklepčna. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je po ugotovitvi, da so podani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, izdalo zavrnilno zamudno sodbo brez da bi tožečo stranko pred tem pozivalo na odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), je napram prvi toženki pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Obstoj pasivne legitimacije ni procesna predpostavka, pač pa materialnopravni pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka, zato se v primeru pomanjkanja pasivne legitimacije zavrne tožbeni zahtevek in ne zavrže tožba, kot zmotno meni pritožba. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče v tem delu ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Utemeljena pa je pritožba glede drugotožene stranke – prejemnice koristi iz darilne pogodbe, sklenjene med toženkama, in na podlagi med toženkama sklenjene prodajne pogodbe lastnice nepremičnin, na katere hoče seči tožeča stranka z izvršbo. Tožeča stranka je v tožbi navedla za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi izpodbijanja tožnikovih pravnih dejanj relevantna dejstva. Res pa je, da je nerodno forumlirala tožbeni zahtevek. Tako iz tožbenih navedb kot tožbenega predloga vsebinsko izhaja, da želi tožeča stranka doseči to, kar je namen paulijanske tožbe: neučinkovitost darilne in prodajne pogodbe v razmerju med njo (upnikom) in pridobiteljem koristi (drugotoženo stranko). Iz tožbenega predloga ne izhaja, da bi želela tožeča stranka s tožbo doseči absolutno neveljavnost darilne in prodajne pogodbe. Zato je stališče prvostopenjskega stališča, da bi s pozivom tožeči stranki naj popravi tožbeni zahtevek, preseglo materialno pravdno vodstvo (285. člen ZPP). Kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen, iz tožbenih trditev pa izhaja zatrjevana pravna posledica, obstaja dolžnost sodišča tožečo stranko na to opozoriti. Pravilnejša formulacija tožbenega predloga namreč ni sprememba tožbe (1). V primeru, ko bi stranka zaradi nepravilnega tožbenega predloga prišla ob pravno varstvo, ki ji glede na tožbene trditve gre, je sodišče stranko dolžno na to opozoriti (2).

8. Ker je bila izpodbijana zavrnilna zamudna sodba napram drugotoženi stranki izdana v nasprotju z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in je moralo višje sodišče pritožbi v tem delu ugoditi ter razveljaviti izpodbijano sodbo napram drugotoženi stranki in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (354. člen ZPP), saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V nadaljevanju bo moralo prvostopenjsko sodišče dati tožeči stranki možnost, da ustrezneje formulira tožbeni predlog. Če ga bo, ga bo moralo vročiti drugotoženi stranki, nato pa, odvisno od aktivnosti strank, nadaljevati s postopkom.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Prvotožena stranka, ki je v postopku uspela, stroškov postopka nima.

(1) Gl. komentar N. Betetto k 285. členu v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba leta 2006, stran 587 do 589. (2) Prim. sklep VS RS II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013.