Jedro

Da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških lahko uporabilo drugi del pravnega pravila iz 158. člena ZPP, bi moral upnik umik predloga za izvršbo ustrezno obrazložiti, tako da bi bilo na njegovi podlagi mogoče zaključiti ali umika predlog za izvršbo neposredno po izpolnitvi ali pa temu ni tako. Zgolj navedba, da sta dolžnika v celoti realizirala sklep o izvršbi, še ne omogoča zaključka o tem, kdaj konkretno je bila nedenarna terjatev izpolnjena. Upnik bi pri vlaganju umika predloga moral ravnati s potrebno skrbnostjo, saj bi tudi ob morebitnem predhodnem vpogledu v spis lahko ugotovil, ali so na strani dolžnikov v postopku nastali kakšni stroški, zato bi moral umik predloga ustrezno opredeliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbe, dolžnika pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu dolžnikov z dne 3. 11. 2010 za povrnitev izvršilnih stroškov ugovora z dne 24. 4. 2009 in upniku naložilo, da dolžnikoma v roku 8 dni od prejema sklepa povrne izvršilne stroške v znesku 115,24 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper prvostopenjski sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje upnik. Navaja, da ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi ni prejel in da bi nanj v primeru, da bi ga prejel, vsekakor odgovoril. Kot neresnične označuje navedbe dolžnikov iz predloga za odmero stroškov, da sta bila prisiljena vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi, ker upnik ob vložitvi predloga za izvršbo zoper dolžnika ni imel zapadle nedenarne terjatve. Dolžnika bi morala nepremičnine, katerih izpraznitev je zahteval s predlogom za izvršbo, izprazniti in izročiti upniku do 1. 1. 2009, ker pa tega nista storila, je upnik dne 3. 2. 2009 utemeljeno vložil predlog za izvršbo. Navaja, da sta dolžnika sklep o izvršbi izpolnila šele v sredini meseca julija 2010, zato jima ni mogoče priznati stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi, pri tem pa dodaja, da imata dolžnika še vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu in se tudi po večkratnih pozivih upnika nista odjavila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dolžnikoma naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

Dolžnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje, pri tem pa poudarjata, da sta nedenarno terjatev, katere uveljavitev je upnik uveljavljal v izvršbi, v celoti izpolnila v dogovorjenem roku, to je do 1. 1. 2009. Navedbo upnika, da sta to storila šele v sredini meseca julija, torej po izdaji sklepa o izvršbi, označujeta kot neresnično. Kot dokaz slednjega predlagata zaslišanje prič. Odjava stalnega prebivališča ni bila predmet sklenjene sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je bi vložen predlog za izvršbo v predmetni zadevi. Zahtevata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)) ter ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbene navedbe o stalnem prebivališču dolžnikov predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato sodišče druge stopnje o njihovi utemeljenosti ni odločalo.

Upnik lahko v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZIZ ves čas trajanja izvršilnega postopka brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. Po vložitvi umika predloga za izvršbo, ki ga je upnik vložil dne 21. 9. 2010, izvršilno sodišče ni imelo več podlage meritorno odločati o vloženem ugovoru, zato ni izvedlo postopka z ugovorom in le-tega ni vročalo upniku v odgovor po 57. členu ZIZ, ampak je zgolj sledilo drugemu odstavku 43. člena ZIZ in s sklepom dne 29. 9. 2010 izvršilni postopek ustavilo.

V takšni procesni situaciji je sodišče prve stopnje moralo odločiti le še o stroških ugovora dolžnikov, katerih povrnitev sta zahtevala v ugovoru (vloženem dne 24. 4. 2009) in ponovno v predlogu za odmero stroškov postopka, vloženem pri sodišču prve stopnje dne 3. 11. 2010. Za odločanje o potrebnosti stroškov ugovora je odločilna presoja ali je upnik stroške ugovora dolžnikoma povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Tako je za odločitev o tem treba smiselno uporabiti določbo 158. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), na podlagi katere mora tožeča stranka, ki umakne tožbo (smiselno enako upnik, ki umakne predlog za izvršbo), povrniti nasprotni stranki pravdne stroške (smiselno izvršilne stroške), razen če jo je (smiselno ga je) umaknila takoj, ko je tožena stranka (smiselno dolžnik) izpolnila zahtevek. Upnik je sodišču prve stopnje dne 29. 9. 2010 posredoval dopis, da umika predlog za izvršbo, ker sta dolžnika v celoti realizirala sklep o izvršbi. Da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških lahko uporabilo drugi del pravnega pravila iz 158. člena ZPP, bi moral upnik umik predloga za izvršbo ustrezno obrazložiti, tako da bi bilo na njegovi podlagi mogoče zaključiti ali umika predlog za izvršbo neposredno po izpolnitvi ali pa temu ni tako. Zgolj navedba, da sta dolžnika v celoti realizirala sklep o izvršbi, še ne omogoča zaključka o tem, kdaj konkretno je bila nedenarna terjatev izpolnjena. Upnik bi pri vlaganju umika predloga moral ravnati s potrebno skrbnostjo, saj bi tudi ob morebitnem predhodnem vpogledu v spis lahko ugotovil, ali so na strani dolžnikov v postopku nastali kakšni stroški, zato bi moral umik predloga ustrezno opredeliti. Upnik s pritožbenimi izvajanji, s katerimi pojasnjuje, kdaj je bila terjatev po sklepu o izvršbi izpolnjena, ki jim pa dolžnika v odgovoru na pritožbo izrecno nasprotujeta, ne more nadomestiti obrazložitve, ki bi jo moral podati ob umiku predloga za izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikoma kot potrebne priznalo stroške ugovora zoper sklep o izvršbi je zato pravilna, ker na podlagi vloženega umika predloga za izvršbo ni razpolagalo z dejstvi, ki bi lahko bila podlaga za drugačno odločitev. Tudi višina odmerjenih in priznanih stroškov, ki jo upnik v pritožbi izrecno ne graja, je pravilna, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo upnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Upnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo, ki sta ga vložila dolžnika pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krijeta dolžnika sama (155. Člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).