Jedro

Tožnica je utrpela potem, ko je bila toženi stranki naložena v plačilo odškodnina, novo škodo, prišlo je do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice na psihičnem področju in s tem do nastanka nove negmotne škode. Šele naknadno je namreč oškodovanka izvedela za drugačen, večji obseg in drugačno, hujšo naravo poškodb, ta tedaj, ko se je priznala prvič odškodnina, ni bila znana, tudi njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti,

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem, ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in s sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 28.06.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po obrestni meri v višini, ki jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15-ih dneh, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter ob tem toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 342.644,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.01.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka. iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je mnenje izvedenca primarija D.Ž. nestrokovno, postopek je treba ponoviti in imenovati ustrezno institucijo, po možnosti medicinsko fakulteto. Izvedenec v svojem mnenju prihaja do nasprotij. Na strani 8 navaja, da je preiskovanka gotovo kazala znake postkomocijskega sindroma že prej, temu pa se zaradi skrajno kompliciranega zloma stegnenice, ki se je slabo zdravila, ni posvečala pozornost. To je skregano z medicinsko in tudi pravno logiko, saj je iz splošnega življenja jasno, da v primeru, ko v bolnišnico pride težji pacient, ga seveda najprej primarno oskrbijo, zatem pa poskrbijo še za vse druge težave, ki jih ima in bi bilo nemogoče, da bi preiskovanka kazala znake postkomocijskega sindroma, a se temu ne bi posvečala pozornost. Posebej če se upošteva še ugotovitve izvedenca, da je preiskovanka imela glavobole, vrtoglavice, preutrujenost, razdražljivost, težje osredotočenje pri miselnih nalogah, slabši spomin, nespečnost, nižjo toleranco za obremenitve in razburjenje, bi medicinsko osebje gotovo tedaj že ugotovilo, da je imela postkomocijski sindrom, torej je ugotoviti, da je vse to v prejšnjih mnenjih že upoštevano in ni mogoče govoriti o nadaljnjem zmanjšanju življenjske aktivnosti v višini 10%. Nekritično je tudi nadaljnje razlogovanje izvedenca, da je utrpela oškodovanka posttravmatsko stresno motnjo, ki jo omenja psihiater D., ko na pregledu dne 21.05.2002 ugotavlja predvsem aksiozne brzivne motnje, ki naj bi trajale vrsto let po poškodbi in so protrahirani odzivi na katastrofičen dogodek. Zanimivo je, da se te ugotovitve pojavljajo šele sedaj, ko se je tožeča stranka spustila v obravnavanje te tožbe. Kritično je potrebno preveriti in razlagati tudi oceno na strani 9/10, da je bila tožnica ocenjena kot invalid III. kategorije in niti pod lažjimi pogoji dela ni zmogla in je tako dala odpoved. Mnenje je podano pristransko. Če je tožnica invalid III. kategorije, so potrebne institucije, da bi dovolj kritično in z dovolj veliko mero strokovnosti ocenili navedeno, ni sedaj mogoče govoriti, da dela pod lažjimi pogoji ne bi zmogla. Če ga ne bi zmogla, bi invalidska komisija ugotovila, da gre za invalidno osebo I. ali II. kategorije. Psihiater tudi navaja na strani 10, da gre za poznejše posledice na telesnem in duševnem področju, vendar v svojem "prostem spisu" ne navede, kako se te posledice na duševnem in telesnem področju kažejo, oziroma kakšne naj bi bile. Tožena stranka je zaradi navedenega izrecno nasprotovala, da se izvedenca vabi na obravnavo in na obravnavi izvajajo dokazi v tej smeri. Pojasnila je tudi, zakaj z mnenjem ne soglaša in se do tega sodišče ni opredelilo in tudi ni postavilo novega izvedenca, kot je bilo s strani tožene stranke predlagano. Izvedenec na postavljene zahteve s strani tožene stranke ni odgovoril. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti spremenila, predhodno je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 900.000,00 SIT, zatem pa 2.000.000,00 SIT, tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, sodišče pa je kljub temu sprejelo sklep, da se sprememba tožbe dovoli in tega ni obrazložilo, čeprav ni bilo pogojev za spremembo tožbe. Izvedenec je tudi na naroku navedel, da tožnica ni bila psihiatrično pregledana, če bi bila, bi ugotovili motnjo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da oškodovanka ni bila pregledana, ker teh motenj ni bilo in so se pojavile v zadnjih dveh do treh letih, ko se je tožeča stranka začela aktivno pripravljati na obravnavo. Nadalje še v pritožbi ponavlja, da vsak zdravnik vpraša pacienta tudi po njegovem psihičnem počutju in če so, kot ugotavlja tudi izvedenec, tožnico pregledovali travmatologi, kirurgi, ortopedi, je jasno, da so jo o tem povprašali in ne drži zaključek izvedenca, da se ti s psihičnimi faktorji ne ukvarjajo in je mnenje izvedenca pristrano. Podatki, s katerimi je sodišče razpolagalo in so v spisu, ne potrjujejo zaključka, da bi šlo za poslabšanje zdravstvenega stanja. Težave tožnice so bile znane ob prvem odločanju in do poslabšanja ni prišlo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka v tožbi, vloženi dne 10.03.1995, zahtevala plačilo 900.000,00 SIT odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, dne 10.10.2003 pa zahtevala plačilo 2.000.000,00 SIT, je s tem le prilagodila tožbeni zahtevek spremenjenim razmeram, in s tem spremenjeni kupni moči (v marcu leta 1995 je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 69.633,00 SIT, v mesecu oktobru 2003 pa 161.240,00 SIT), torej ni spremenila tožbe. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo se odmerja po razmerah v času sojenja pred sodiščem prve stopnje in zato prilagoditev višine zahtevka iz naslova nepremoženjske škode tem razmeram ne šteje za spremembo tožbe v smislu 184. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po sodbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. P 620/90 z dne 20.09.1991 zavezana plačati tožnici 747.200 tedanjih Din za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi, ki se je pripetila dne 14.04.1988 (poleg že v predpravdnem postopku izplačanih 253.500 tedanjih Din). Ugotovljeno je bilo, da je tožnica utrpela težak prelom leve stegnenice, njene življenjske sposobnosti so bile zmanjšane za 50%, imela je oteženo hojo, šepala je, imela oslabljeno levo nogo in nekaj slabšo gibljivost v kolku ter kolenu ter prikrajšavo leve noge, ni bila več zmožna za težka dela, niti za poklicno delo bolniške strežnice in čistilke. V tem postopku je tožeča stranka zahtevala plačilo še 3.500.000,00 SIT odškodnine. 2.000.000,00 SIT je zahtevala zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 1.500.000,00 SIT pa zaradi telesnih bolečin zaradi poslabšanja stanja v fizičnem smislu. Ta zahtevek je zavrnjen, ugodeno pa je zahtevku za plačilo 2.000.000,00 SIT zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja na psihičnem in emocionalnem področju, zaradi česar je, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožnica utrpela novo škodo. Svoje ugotovitve je oprlo na strokovne ugotovitve sodnega izvedenca, ki ga je določilo v postopku, psihiatra dr. Ž.. Le-ta je ugotovil, da je naknadno utrpela tožnica dodatne posledice, ki izvirajo iz škodnega dogodka. Te se sprva še niso jasno in močno kazale, tožnica je sicer že kazala znake postkomocijskega sindroma, čemur se zaradi kompliciranega zloma stegnenice ni posvečalo pozornosti, motnje pa so pri tožnici sčasoma postale kronične in v več letih prešle v trajno osebnostno spremenjenost po kastrofični izkušnji. Tožnica je tako sčasoma, ko je ugotovila, da ne more delati in doma ni več tako kot je bilo, postala depresivna, tesnobna, sramovala se je svoje poškodbe, prišlo je tudi do socialnega odmika. Prej zdrava, športnica, ki je rada delala, je iz socialno zelo dobre prilagojene osebe, cenjene v službi in z urejeno družino postala težak invalid, ne le v fizičnem, pač pa tudi v psihičnem smislu in je sedaj pozabljiva, osebnostno spremenjena in slabše prilagodljiva. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da zato tožnica hudo trpi, odnosi z možem so se zaradi njene potrtosti, tesnobnosti in bolečin začeli krhati, razdražljivost in eksplozivnost sta vplivali na konflikte v družini in v službi, družina je zato tudi razpadla, tožnica je bolj pesimistična in sedaj stalno jemlje zdravila Lexaurin in Seroxat. Res je na take ugotovitve izvedenca, ki jih je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, ki je ob tem zaslišalo tudi tožnico, tožena stranka podala pripombe, zato je sodišče izvedenca tudi zaslišalo na naroku. Temeljna pripomba je bila ta, da izvedenec po eni strani trdi, da je tožnica zagotovo kazala znake postkomocijskega sindroma že prej, zatem navaja, da anksiozno depresivne motnje trajajo že dolgo vrsto let po poškodbi, na strani 10 pa navede, da gre torej za poznejše posledice na telesnem in duševnem področju. Izvedenec je na pripombo pojasnil, da tožnica tedaj še ni bila psihiatrično pregledana, če bi bila, bi bilo že takrat ugotovljeno, da je nastopila posttravmatska stresna motnja, ki se je kazala z močno tesnobnostjo, potrtostjo, nespečnostjo, podoživljanjem same nesreče, zaradi kompliciranega zloma kolka je bila pozornost zdravnikov usmerjena v to poškodbo, in ob tem še poudaril, da so posledice nastale tudi še pozneje, ko je tožnica uvidela, da je zaradi nesreče postala težak invalid, da ne more delati, da v družini ni več tako kot je bilo, in je nastopila depresija, tesnoba, postalo jo je sram svoje poškodbe, prišlo je do socialnega odmika, zaprla se je sama vase. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so navedbe tožene stranke, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, da je mnenje izvedenca pristransko, le navržene. Zgolj dejstvo, da stranka izvedenskega mnenja ne sprejema, še ne pomeni, da je pristransko. Tudi ni ostalo dejansko stanje neugotovljeno, v mnenju izvedenca ni nasprotij, bil je povsem jasen, pojasnil, da je tožnica po 01.04.1992 utrpela še dodatne posledice, ki prej niso bile tako jasne in tako izrazite, tedaj se niso namreč tako jasno in močno kazale in zato tudi niso bile upoštevane pri določitvi škode. Že prej je oškodovanka gotovo kazala znake postkomocijskega sindroma, čemur se posebna pozornost ni posvečala, bistveno pa je, da je ta motnja s časoma postala kronična in po več letih prešla v trajno osebnostno spremenjenost (posttravmatska stresna motnja). Natančno je opisal, kako se ta motnja izraža (kot že zgoraj navedeno) in ne drži, da mnenja izvedenec ni ustrezno obrazložil, da ni navedel kakšne so sedaj posledice na telesnem in duševnem področju. Ker v mnenju izvedenca ni nasprotij in pomanjkljivosti in tudi ni nastal utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, ni bilo potrebe, da bi se zahtevalo mnenje drugih izvedencev (3. odst. 254. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, ki ga opira na strokovne ugotovitve izvedenca, ko je ob tem vpogledalo zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo tožnico, da je tožnica utrpela potem, ko je bila toženi stranki naložena v plačilo odškodnina, novo škodo, prišlo je do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice na psihičnem področju in s tem do nastanka nove negmotne škode. Šele naknadno je namreč oškodovanka izvedela za drugačen, večji obseg in drugačno, hujšo naravo poškodb, ta tedaj, ko se je priznala prvič odškodnina, ni bila znana, tudi njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, tega pač zdravniki tedaj niso zaznali (nasprotne pritožbene trditve o splošno znanem dejstvu, da zdravniki ob zdravljenju preloma kosti ugotovijo tudi morebitne psihične težave, so le navržene. Podlaga za prisojo odškodnine v prejšnjem postopku niso tožničine psihične težave, ni ugotovljeno, da bi bile tedaj te težave diagnosticirane, za tak obseg (večji) in drugačno (hujšo) naravo poškodb tožnica tedaj ni vedela, motnja tedaj še ni bila niti kronična, kot je ugotovil izvedenec, saj je razvoj potekal več let, nova škoda pa je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožničine življenjske aktivnosti so zato dodatno zmanjšane, zaradi česar trpi dodatne duševne bolečine. Tožena stranka mora zato tožnici plačati odškodnino (odmeri po višini ne oporeka) zaradi nove škode (154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - ta zakon je potrebno za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika, še uporabiti -1060. čl. OZ), saj odgovarja za ravnanje zavarovanca, ki je povzročil nezgodo. Pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).