Jedro

V spornem primeru tožba ni v zadostni meri substancirana (predvsem manjkajo navedbe o trajanju posameznih vrst telesnih bolečin, o trajanju in intenzivnosti strahu ter intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Izpodbijana sodba ne vsebuje vseh potrebnih dejanskih ugotovitev in je zato onemogočen njen preizkus, zaradi česar je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. V novem postopku bo moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da dopolni in popravi tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno odškodnino v znesku 7.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje do plačila in mu nerazdelno povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremeni ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da niso bili izkazani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj utemeljenost tožbenega zahtevka, ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Spričevalo o invalidnosti dr. P. ni izdelano v skladu z vsemi odškodninskimi postavkami. Izvedenec ne ugotovi jakosti oziroma intenzivnosti in trajanja bolečin, prav tako tudi ne vseh nevšečnosti, ki so tožnika spremljale, kot tudi ne pretrpljenega strahu. Sodišče ni imelo opore v izvedenskem spričevalu, ki je zelo pomanjkljivo, tožnik pa tudi ni bil zaslišan glede navedb v tožbi predvsem tudi glede duševnih bolečin, ki se jih lahko ugotavlja le z zaslišanjem. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je odškodnina odmerjena previsoko.

Sodišče bi moralo izvesti kontradiktoren postopek. Neodgovorno je prisoditi tožniku za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se odražajo v minimalni gibljivosti levega skočnega sklepa, odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT. Sodišče pri dosoji za skaženost ni imelo opore v zdravniškem spričevalu, saj se ni neposredno prepričalo ali je ta brazgotina res tako moteča, da vzbuja gnus pri ljudeh. Kljub temu pa sodišče prisodi iz tega naslova

200.000,00 SIT, čeprav je brazgotine izvedenec zajel že v odstotku trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3 %.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja da izpodbijana zamudna sodba ne vsebuje vseh pravno odločilnih razlogov, zaradi česar je onemogočen njen materialnopravni preizkus, med drugim tudi preizkus očitkov materialnopravne narave, uveljavljanih v pritožbi. Predvsem razlogi ne vsebujejo ugotovitev o trajanju posameznih vrst oziroma stopenj telesnih bolečin, o trajanju in intenzivnosti primarnega in sekundarnega strahu (strahu zaradi izida zdravljenja), o natančno opisanem mestu, velikosti ter izrazitosti brazgotin, v zvezi s katerimi tožnik uveljavlja odškodnino zaradi skaženosti ter o morebitnih čustvenih reakcijah, ki jih pogled nanje povzroča pri okolici oziroma drugih ljudeh, pomanjkljivo pa so tudi iz tožbenih trditev in izvedenčevih ugotovitev povzete zatrjevane zmanjšane tožnikove življenske aktivnosti. Pri nobeni od odškodninskih postavk tudi ni navedena stopnja duševnih bolečin tožnika.

Takšna pomanjkljivost izpodbijane sodbe je delno tudi posledica pomanjkljivih - premalo substanciranih tožbenih trditev, zaradi česar pa tožba sicer ni nesklepčna, kot poskuša prikazati pritožnik (nesklepčnost pomeni, da iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja uveljavljana oz.

zatrjevana pravna posledica oziroma ne izhaja nobena pravna posledica ali pa izhaja pravna posledica za drugo osebo in ne za toženo stranko; noben od opisanih primerov pa v konkretnem priemru ni izkazan). Tako v tožbi pa tudi v izvedenskem mnenju, na katerega se tožnik v tožbi sklicuje, predvsem manjkajo navedbe o trajanju posameznih vrst telesnih bolečin, o trajanju in intenzivnosti tako primarnega strahu kot tudi strahu zaradi izzida zdravljenja, v zvezi z zatrjevanimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti pa ni navedbe o intenzivnosti tovrstnih duševnih bolečin. Zato v teh delih tožbeni zahtevek ni dovolj določen, kot to terja določba 1. odstavka 180. člena ZPP in zato tudi ne vsebuje vsega, da bi se lahko tožba obravnavala (člen 108 ZPP). Zato bi moralo sodišče prve stopnje že v okviru predhodnega preizkusa tožbe na podlagi 108. člena v zvezi z 273. členom ZPP pozvati tožnika k dopolnitvi oziroma popravi tožbe in šele popravljeno tožbo vročiti toženi stranki v odgovor.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek

354. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati tožnika, da v zgoraj nakazanih smereh popravi tožbo na podlagi določbe 108. člena ZPP. V kolikor bo tožnik tožbo popravil, pa bo moralo sodišče prve stopnje popravljeno tožbo ponovno vročiti toženi stranki v odgovor.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.