Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je v obravnavani zadevi škodo tožničini zavarovanki povzročila toženčeva kobila, je na tožencu dokazno breme, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo kobile. Zdravorazumsko (logično) je sklepanje, da je bila toženčeva kobila na cesti, ker toženec ni poskrbel za njeno potrebno varstvo in nadzorstvo, toženec pa niti ni zatrjeval nasprotno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu(1) spremeni, in sicer glede odločitve o glavni stvari tako, da je toženec v 15 dneh tožnici dolžan plačati 7.656,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila, glede stroškovne odločitve pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, potem ko je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133925/2012 z dne 17. 9. 2012, zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati znesek 7.656,10 EUR s pripadki ter ji zato naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 2.253,73 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je škodo na avtomobilu tožničine zavarovanke (znamke WV Golf)(2) povzročila dne 17. 11. 2011 toženčeva kobila ponija (M.) na regionalni cesti št. 210 pred križiščem za Letenice (cca. 300 m), ko je ob 05.50 uri prišlo do trčenja med vozilom tožničine zavarovanke in navedeno toženčevo kobilo, ki jo je tožničina zavarovanka pri povsem pravilni (počasni, previdni in razmeram (megli in zgodnjemu jutranjemu času) prilagojeni) vožnji (med 40 in 50 km/h) na svojem voznem pasu iznenada zagledala pred vozilom (v oddaljenosti 3 do 4 m) in zadetja kobile, ki je šla naravnost proti njej, ni mogla preprečiti. Sodišče ocenjuje, da je toženec upoštevajoč krivdno odgovornost (v okviru trditvene podlage tožnice!?) dokazal, da je na ustrezen način poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo nad domačo živaljo (brejo kobilo ponija), na strani tožnice pa je dokazno breme obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženca in nastalo škodo, ki pa ga tožnica ni zmogla, saj ni substancirano zatrjevala (in dokazovala)(3) protipravnega ravnanja toženca, ki je (naj bi) povzročilo, da je njegova kobila pred dogodkom prišla izza ograje na cesto. Razen očitkov o neustreznem varovanju, ki se nanašajo na ograjo (za katero je sodišče dokazno podprto ugotovilo, da je bila povsem ustrezna), tožnica ni ponudila konkretiziranih trditev in dokazov o toženčevem nedopustnem ravnanju in vzročni zvezi med tem in nastalo škodo.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji je toženec v 15 dneh dolžan plačati 7.656,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, tudi pritožbene, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Pri presoji odškodninske odgovornosti toženca se je sodišče najprej pravilno oprlo na drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da za škodo, ki jo povzroči žival, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za njeno varstvo in nadzorstvo. Po ugotovitvi, da je bila ograja, za katero je toženec trdil, da se je za njo pasel konj, ustrezna, pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženec z dokazom ustreznosti ograje dokazal tudi, da je poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo domače živali. Le-to pa mora lastnik prilagoditi razmeram in situaciji, ki jo je mogoče pričakovati od razumnega in pozornega človeka, ki ne ogroža drugih. Tožnica vztraja, da toženec ni dokazal, da je poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo domače živali. Nesporno je namreč, da se je konj nahajal izven ograde, torej na prostem brez nadzora. Možni sta le dve razlagi – ali je bila ograda neustrezna ali pa se konj za ogrado sploh ni nahajal. Tožnica poudarja, da toženec ni izkazal, da je bila kobila pred škodnim dogodkom sploh v ogradi, kaj šele vzroka za njen pobeg. Najverjetneje je toženec ogrado pozabil zapreti, ali pa mu je kobila ušla. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala vzročne zveze. Izkazala je da škodljivo dejstvo izvira iz toženčeve sfere, na tožencu pa je dokazno breme, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo konja. Gre za razbremenilni razlog, za katerega je značilno, da dokazno breme njegovega obstoja nosi odgovorna oseba in je oblika negativne procesne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jo mora zatrjevati in dokazati odgovorna oseba.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pri presoji toženčeve odškodninske odgovornosti izhajalo iz napačne materialnopravne predpostavke, da je na tožnici dokazno breme glede toženčevega „protipravnega“ ravnanja v povezavi z vzročno zvezo med njegovo opustitvijo dolžnega ravnanja glede varstva in nadzorstva domače živali (kobile ponija) in nastalo škodo. Po drugem odstavku 158. člena OZ je namreč za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Ob nespornem dejstvu, da je v obravnavani zadevi škodo tožničini zavarovanki povzročila toženčeva kobila, je na tožencu (trditveno (substancirano in konkretizirano) ter) dokazno breme, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo kobile. In ker je le-ta bila (nesporno) na cesti, je brezpredmetno, kakšna je bila ograja, v kateri se je kobila nahajala (kadar ni bila na cesti!!). Prav tako je brezpredmetno razpravljanje, kako je toženec skrbel za njegovo kobilo in jo nadzoroval (kadar ni bila na cesti!!). Zdravorazumsko (logično) je sklepanje, da je bila toženčeva kobila na cesti, ker toženec ni poskrbel za njeno potrebno varstvo in nadzorstvo, toženec pa navedenemu nasprotnega niti zatrjeval ni.

5. Pritožbeno sodišče je zato glede odločitve o glavni stvari na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi z 358. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožbi ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.(4)

6. Le delno pa je utemeljena tožničina pritožba glede stroškovne odločitve. Tožnica je namreč v pravdi uspela in bi zato bila upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), a povrnitve stroškov ni uveljavljala v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP.(5) V skladu z določbami prvega odstavka 351. člena v zvezi z 358. členom in 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče glede stroškovne odločitve odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

7. Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ta njen zahtevek ne ustreza kriterijem iz prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP.

Op. št. (1): Tožnica sodbe v delu pod točko I. izreka, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 133925/2012 z dne 17. 9. 2012 razveljavi, ne izpodbija; Op. št. (2): Popravilo vozila v višini 7.198,19 EUR in stroške najema nadomestnega vozila 199,50 EUR je tožnica nesporno plačala njeni zavarovanki; Op. št. (3): Če ni trditev, tudi dokazov zanje že pojmovno ne more biti; Op. št. (4): Vtoževana terjatev tožnice je seštevek plačanih stroškov popravila vozila njene zavarovanke v višini 7.198,19 EUR in stroškov najema nadomestnega vozila 199,50 EUR (nesporno) z zakonskimi zamudnimi obrestmi do vložitve predloga za izvršbo; Op. št. (5): Po prvem in drugem odstavku 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke, v kateri mora le-ta opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo;