Jedro

Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenstva forenzične kriminalistično-tehnične stroke ni prekršilo obsojenčevih pravic iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ter 22. in 27. člena Ustave RS, saj je sklep o očitni neuspešnosti takšnega dokaza argumentirano umestilo v celovito dokazno oceno. Iz razlogov izpodbijanih sodb glede obeh dejanj izhaja, da so bili posnetki varnostnih kamer jasni in kakovostni, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden, sodišče pa je podrobno obrazložilo tudi primerjavo telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca, ki so omogočale njegovo prepoznavo. Pritrditi je tudi razumnemu stališču sodišča druge stopnje, da za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, zaradi česar izvedenstvo s področja antropometrije ni bilo potrebno.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede dejanja pod točkami I/1, I/2 in I/3 izreka prvostopenjske sodbe v odločbah o krivdi in določeni kazni razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Obsojencu se ob nespremenjenih določenih kaznih 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje pod točko II/1 in 8 (osem) mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko II/2 ter ob upoštevanju določene kazni 3 (tri) mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 8225/2021 z dne 19. 2. 2021, pravnomočne dne 19. 3. 2021, izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

III.V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 4254/2022 z dne 9. 11. 2022 obsojenega A. A. pod točkami od I/1 do I/3 izreka spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II/1 kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in pod točko II/2 kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točkami od I/1 do I/3 mu je določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/1 kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko II/2 kazen osem mesecev zapora. Obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 8225/2021 z dne 19. 2. 2021, v kateri je bila obsojencu določena kazen tri mesece zapora, in mu ob upoštevanju navedenih določenih kazni izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Obsojencu je odvzelo škarje za kovino. Oškodovancem B., d.o.o., C. C., D. D. in E. E. je prisodilo njihove premoženjskopravne zahtevke v celoti, oškodovanki F. F. je prisodilo njen premoženjskopravni zahtevek deloma in jo v presežku napotilo na pravdo, oškodovanko G. G. pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 4254/2022 z dne 28. 2. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5.Vložnik uveljavlja kršitve pravic do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS s trditvijo, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev izvedenstva s področja forenzično kriminalistično-tehničnih preiskav kot prepozen in nepotreben. V bistvenem navaja:

-da se je sodišče pri vseh očitanih kaznivih dejanjih, razen pri dejanju pod točko II/1 izreka odločilno oprlo na posnetke varnostnih kamer, pri čemer je glede kaznivih dejanj pod točkama I/1 in I/2 (pravilno: I/2 in I/3) samo ugotovilo, da obraz storilca ni jasno razviden;

-da je bilo izvedenstvo predlagano z namenom, da se s pomočjo antropometrije ali druge primerne metode ugotovi, ali je glede na posnetke varnostnih kamer mogoče zanesljivo sklepati o identiteti osebe, ki se na njih nahaja;

-da brez izvedbe predlaganega dokaza ni mogoče z zahtevanim dokaznim standardom ugotoviti obsojenčeve krivde, zavrnitev dokaznega predloga pa kaže na to, da je sodišče že vnaprej sprejelo odločitev o obsojenčevi krivdi;

-da so razlogi za zavrnitev dokaznega predloga nelogični, saj sodišče samo priznava, da nima znanja izvedenca ustrezne stroke.

6.Pri presoji kršitve procesnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave RS je odločilna vsebina dokaznega predloga, kot je bila podana v postopku pred sodiščem prve stopnje. Obsojenčev zagovornik je na naroku za glavno obravnavo 18. 8. 2022, na katerem je sodišče izvedlo dokaz z ogledom posnetkov nadzornih kamer na ... (CD na list. št. 25), ... (CD na list. št. 35 in 50) in na parkirišču H. (CD na list. št. 72), predlagal, naj se glede na te posnetke in na vtis, da iz njih ni mogoče sklepati o istovetnosti storilca, angažira izvedenca s področja kriminalistično tehničnih preiskav, ki naj s pomočjo antropometrije ali druge metode ugotovi, ali je mogoče sklepati o istovetnosti osebe na posnetkih. Iz utemeljitve predloga je razvidno, da je obramba z izvedbo tega dokaza želela omajati tezo, da se na posnetkih nahaja obsojenec.

7.Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot prepozen, saj ga je obsojenčev zagovornik podal šele na drugem naroku za glavno obravnavo in ob tem ni navedel utemeljenih razlogov, zakaj ga ni podal že na predobravnavnem naroku ali vsaj na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je bil predlog za izločitev posnetkov varnostnih kamer pravnomočno zavrnjen.

Po četrtem odstavku 329. člena ZKP v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP sodišče dokazni predlog lahko zavrne kot prepozen, če gre pri podaji dokaznega predloga za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravice, pri čemer mora sodišče posebej utemeljiti standard očitnosti.

Takšne presoje razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne vsebujejo, zato je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da dokaznega predloga ni mogoče šteti za prepoznega.

8.Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo tudi z obrazložitvijo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, ker je na posameznih fotografijah, izdelanih na podlagi videoposnetkov varnostnih kamer, obsojenec razločno viden v obraz, v edinem primeru, kjer njegov obraz ni razločno viden, pa je njegovo identiteto mogoče ugotoviti na podlagi primerjave oblačil in konstitucije telesa, pri čemer so obsojenca na posnetkih identificirali tudi policisti, ki so ga že imeli v postopku.

Iz nadaljnje obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dokazni zaključek o tem, da je posamezno kaznivo dejanje storil ravno obsojenec, glede posameznih kaznivih dejanj oprlo na naslednje razloge:

(i)glede dejanja pod točko I/1 (velika tatvina na ...) na posnetke varnostne kamere v notranjosti stanovanja in na njihovi podlagi izdelane fotografije, na katerih je po ugotovitvi sodišča jasno razviden obraz storilca, pri čemer se oblika in dolžina brade ter oblika nosu in oči povsem ujemajo s telesnimi značilnostmi obsojenca;

(ii)glede dejanj pod točkama I/2 in I/3 (poskus velike tatvine in velika tatvina na ...) na posnetke nadzornih kamer v stanovanjskem bloku, iz katerih po ugotovitvah sodišča izhaja, da je obe dejanji storil isti storilec, saj storilec na različnih posnetkih nosi enako kapo, enako bundo z istim številom gumbov na sprednji strani, enako svetlečo zaponko zadrge, enake hlače z enakimi žepi na straneh, ter ima na vseh posnetkih enako obliko nosu. Po ugotovitvah sodišča storilčev obraz sicer ni jasno viden, vendar je o njegovi identiteti mogoče zanesljivo sklepati po ujemanju telesnih značilnosti (enaka oblika brade in nosu ter daljši zadaj speti lasje, kot jo je imel obsojenec na glavni obravnavi) in zaseženih obuvalih, ki se povsem ujemajo z obuvali, ki jih ima storilec na posnetkih, pri čemer sta policista I. I. in J. J. zaslišana kot priči pojasnila, da so obsojenca prepoznali na podlagi oblačil in videza, saj jim je bil poznan iz predhodnih obravnav;

(iii)glede dejanja pod točko II/1 (tatvina na ...) na dejstvo, da je bil obsojenec pri izvršitvi dejanja zaloten s strani policistov;

(iv)glede dejanja pod točko II/2 (velika tatvina na parkirišču lokala H.) na posnetke nadzorne kamere, na katerih je po ugotovitvah sodišča dobro viden obsojenčev obraz in njegova telesna konstitucija, pri čemer ima storilec povsem enako frizuro in enako obliko nosu kot obsojenec.

9.Sodišče druge stopnje je povzetim razlogom v celoti pritrdilo. Izpostavilo je, da je sodišče prve stopnje svoj dokazni zaključek glede vsakega očitanega dejanja posebej oprlo na konkretne obrazne in telesne značilnosti obsojenca, pri čemer je glede na kakovost in jasnost posnetkov za takšen zaključek lahko uporabilo občečloveško sposobnost opazovanja, zaznavanja in prepoznavanja. Glede kaznivih dejanj pod točkama I/2 in I/3 je posebej zavrnilo pritožbeno navedbo, da po ugotovitvi sodišča prve stopnje storilčev obraz na posnetkih ni jasno razviden, z obrazložitvijo, da je sodišče navedlo več konkretnih in za obtoženca specifičnih značilnosti, ki zadostujejo za ugotovitev njegove identitete.

10.Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča RS in sodni praksi Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče dokazni predlog zavrne tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov.

Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja.

Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan.

11.Glede na tako povzeta pravna izhodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenstva forenzične kriminalistično-tehnične stroke v delu dokaznega postopka, ki se nanaša na kazniva dejanja pod točkama I/1 in II/2 ni prekršilo obsojenčevih pravic iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ter 22. in 27. člena Ustave RS, saj je sklep o očitni neuspešnosti takšnega dokaza argumentirano umestilo v celovito dokazno oceno. Iz razlogov izpodbijanih sodb glede obeh dejanj izhaja, da so bili posnetki varnostnih kamer jasni in kakovostni, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden, sodišče pa je podrobno obrazložilo tudi primerjavo telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca, ki so omogočale njegovo prepoznavo. Pritrditi je tudi razumnemu stališču sodišča druge stopnje, da za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja, zaradi česar izvedenstvo s področja antropometrije ni bilo potrebno. S tem, ko je sodišče zavrnitev dokaznega predloga podrobno obrazložilo in obrazložitev umestilo v celovito dokazno oceno, v tem delu ni prekršilo obsojenčeve pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave RS.

12.Ni pa mogoče pritrditi razlogom sodišč glede zavrnitve dokaznega predloga v zvezi z dejanji pod točkama I/2 in I/3. Vložnik utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje obsojenca na posnetkih varnostnih kamer ni prepoznalo po obrazu in je svoj sklep o njegovi identiteti oprlo le na dejstva, da ima oseba na posnetkih brado in zadaj daljše spete lase, da ima obute rjave čevlje, ki se po videzu ujemajo z obsojencu zaseženimi obuvali in da sta obsojenca na posnetkih prepoznala policista I. I. in J. J. V takšnem dokaznem položaju je bil dokazni predlog za odreditev izvedenstva kriminalistično-tehnične stroke materialnopravno relevanten, sodišči pa v razlogih sodb nista pojasnili, zakaj bi bil očitno neuspešen, torej zakaj njegova izvedba ne bi mogla spremeniti dokaznega zaključka o identiteti osebe na posnetkih. Glede na navedeno sta sodišči v tem delu izpodbijane pravnomočne sodbe prekršili obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS.

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede dejanj, ki sta opisani pod točkama I/2 in I/3 izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, prekršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS. Glede na naravo ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu razveljavilo. Ker so dejanja, opisana v točkah I/1, I/2 in I/3 izreka prvostopenjske sodbe, pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje, za katerega se ne uporabljajo določbe o steku (drugi odstavek 54. člena KZ-1), je bilo sodbo potrebno razveljaviti glede celotnega nadaljevanega kaznivega dejanja pod točko I., saj bi bila razveljavitev le v točkah I/1 in I/2 obsojencu v škodo. Tako je Vrhovno sodišče glede dejanja pod točko I izreka prvostopenjske sodbe sodbo v odločbah o krivdi in določeni kazni razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje

14.Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v navedenem obsegu razveljavilo, je obsojencu ob nespremenjenih določenih kaznih štiri mesece zapora za kaznivo dejanje pod točko II/1 in osem mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko II/2 ter ob upoštevanju določene kazni tri mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 8225/2021 z dne 19. 2. 2021, pravnomočne dne 19. 3. 2021, po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. V izrečeno enotno kazen se všteva čas pridržanja in pripora v skladu z izrekom sodbe sodišča prve stopnje.

15.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da preostale zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je v ostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

16.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali Marjeta Švab Širok, dr. Primož Gorkič in mag. Aleksander Karakaš.

-------------------------------

1Točka 4 razlogov prvostopenjske sodbe.

2Prim. tudi K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer: Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 460 in Predlog novele ZKP-N, EVA: 2016-2030-0033, str. 168-169.

3Točka 4 razlogov prvostopenjske sodbe.

4Točka 8 razlogov prvostopenjske sodbe.

5Točka 11 razlogov prvostopenjske sodbe.

6Točka 11 razlogov prvostopenjske sodbe.

7Točka 14 razlogov prvostopenjske sodbe.

8Točki 7 in 8 razlogov drugostopenjske sodbe.

9Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002, Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007. Prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

10Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1639/2010-94 z dne 9. 1. 2014.

11Odločba Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1993, sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (točka 10) in I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010 (točka 7).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.