Jedro

Lastnika na podlagi določila 12. člena SPZ pri izvrševanju lastninske pravice zavezuje in omejuje načelo neminem laedere, po katerem mora svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da ne povzroča drugim škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 908,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženo stranko obveže še na plačilo 900,00 EUR odškodnine. Glede višine prisojene odškodnine tožnik nima pripomb, pač pa se ne strinja z odločitvijo glede soprispevka. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je bilo ob škodnem dogodku svetlo ali temno. Neutemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnika, temveč se je oprlo na astronomski koledar, iz katerega izhaja, da je na dan škodnega dogodka sonce zašlo ob 17.34 uri. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je ura poškodbe, ki jo je navedel v poškodbenem listu, navedena napačno. Da je bila tema, je tožnik ves čas trdil, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnikova žena B. B., do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker sodba nima razlogov, zakaj sodišče tej priči ni verjelo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Res je, da je pot blizu tožnikovega doma, kar pa še ne pomeni, da jo je tožnik dobro poznal. V obdobju med 31. 1. 2014 in 3. 2. 2014 je bila na območju M. naravna ujma, žled, a tožnik ni mogel pričakovati, da bodo še po treh tednih po ujmi na pešpoti visele veje. Tožena stranka, ki škode, ki jo je povzročil žled, ni sanirala, je tako izključno odgovorna za tožnikovo škodo. Višina soprispevka pa je zmotna tudi v primeru, če bi bilo res, da je bilo v času škodnega dogodka še svetlo in bi bilo tožniku mogoče očitati, da je pot dobro poznal in vedel, da so ob poti veje. V tem primeru bi bila krivda tožene stranke po mnenju tožnika vsaj 80%.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da nepremičnina parc. št. 1193/1 k. o. X leži v varovalnem pasu hitre ceste. Posledično je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da pešpot, ki predstavlja nepremičnino parc. št. 1193/1 k. o. X, leži v varovalnem pasu hitre ceste. Drevo je namreč stalo na nepremičnini parc. št. 3191 k. o. X, ki pa je v varovalnem pasu hitre ceste in v upravljanju DARS. Ker je sodišče spregledalo, da gre za dve različni nepremičnini, je tako že v osnovi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nadaljevanju zavzelo stališče, da ni pomembno, ali je sporna pešpot kategorizirana kot javna cesta ali ne. Površina, po kateri je hodil tožnik, namreč ne predstavlja javne prometne površine, saj ni kategorizirana kot javna prometna površina (izjava priče T. R.). Pešpot ni bila zgrajena s strani tožene stranke, kot tudi ne tlakovana, prav tako ni namenjena rabi pešcev ali kolesarjev, saj iz fotografij ne izhaja, da so robniki spuščeni. To pa je bistveno, saj bi bila tožena stranka dolžna odstraniti veje na svoji nepremičnini le, če bi pešpot predstavljala kategorizirano javno prometno površino. Občinska Odloka, na katera se sklicuje tožnik, torej Odlok o zelenih javnih površinah bi toženko zavezoval le, če bi bila površina na parceli 3191 k. o. X ob kategorizirani javni površini (kar pešpot ni), Odlok o načinu opravljanja rednega vzdrževanja pa le, če bi parcela 1193/1 k. o. X predstavljala občinsko javno cesto. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako očitane subjektivne odgovornosti toženke ni oprlo na nobeno pravno podlago (razen na določilo 66. člena Zakona o cestah). Zato sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Ker parcela 3191 k. o. X ni v vzdrževanju toženke, njena pasivna legitimacija ni podana. Poleg tega pešpot sploh ni kategorizirana kot javna prometna površina, zato toženka ni imela podlage za pridobitev soglasja od DARS za poseg (odstranitev vej), kar je sodišče popolnoma spregledalo. Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev glede stroškov za sestavo pritožbe na pritožbeno komisijo v višini 300 točk, do katerih tožnik ni upravičen, saj pritožbena komisija pri toženki ne obstaja.

5. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila, prav tako odgovora na pritožbo ni vložila tožena stranka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7. Pritožbeni očitek tožnika, ki graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, ali je bilo v času škodnega dogodka temno ali še svetlo, ni utemeljen. Tožnik je trdil, da je bilo ob škodnem dogodku temno, kar je dokazoval s svojo izpovedbo in izpovedbo svoje žene, priče B. B., ki je prav tako izpovedala, da je bilo v času škodnega dogodka temno. Izpovedal je tudi, da javna razsvetljava v času škodnega dogodka ni delovala, pri čemer je potrdil (kot tudi njegova žena), da pot, ki se nahaja le 200 m od njegovega doma, zelo dobro pozna, saj tam živi že 40 let, z ženo pa se tam pogosto sprehajata. Na podlagi njunih izpovedb je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da je tožnik vedel, da se ob pešpoti, ki jo je dobro poznal, nahajajo drevesa. Tožnikovim trditvam, da je bilo ob škodnem dogodku, katerega nastanek je izkazoval tudi z ambulantnim kartonom v prilogi A6, temno, pa ni sledilo, saj je v ambulantnem kartonu kot čas nezgode navedena ura 17.00. Ker je tožena stranka z astronomskim dnevnikom za dan škodnega dogodka 23. 2. 2014 izkazala, da je tega dne sonce zašlo šele ob 17.34 uri, je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz 21. točke obrazložitve, na podlagi navedenega dokaza zaključilo, da je bilo ob škodnem dogodku svetlo. Pritožbena graja navedenega dokaznega zaključka, češ da je tožnikova navedba ure nezgode v ambulantnem kartonu nepravilna, ni utemeljena, saj je čas nastanka zapisan po tožnikovi izjavi. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo skrbno in natančno in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo ob dogodku še svetlo, je po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, opirajoč se na astronomski koledar (B8), ki predstavlja ključen dokaz, saj tudi v pritožbenem postopku, kot izhaja iz navedb tožnika, sama navedba ure nastanka škodnega dogodka v ambulantnem kartonu ob 17.00, ni sporna. To ključno dejstvo, ki ga tožnik v pritožbi priznava, a njegovo pravilnost izpodbija (češ da je uro nezgode navedel zgolj približno) tako potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj ima sodba sodišča prve stopnje jasne razloge, zakaj je sodišče ugotovilo, da je bilo v času škodnega dogodka svetlo, prav tako pa iz dokazne ocene (kljub temu da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da izpovedbi priče B. B. v tem delu ne sledi) vsebinsko jasno izhaja zavrnitev izpovedbe priče B. B. v tem delu, saj je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da je vse drugačne trditve tožnika glede teme ob škodnem dogodku kot neizkazane zavrnilo.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik pešpot, na kateri se je poškodoval (udarec veje v oko), zelo dobro poznal in vedel, da ob poti rastejo drevesa, v času nezgode pa je bilo še svetlo, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem 50% soprispevku k nastali škodni posledici materialnopravno pravilna (171. člen OZ). Zato pritožbeno sodišče tožnikovo grajo v tem delu kot neutemeljeno zavrača. O pritožbi tožene stranke

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da nepremičnina parc. št. 1193/1 k. o. X leži v varovalnem pasu hitre ceste, ni utemeljen. Navedeno dejstvo je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi dokaza tožene stranke, in sicer pisne izjave priče T. R. na list. št. 40 v spisu in priloženega ortofoto posnetka na list. št. 41. Zato pritožbena graja, da se nepremičnina 1193/1 k. o. X ne nahaja v varovalnem pasu hitre ceste, ni utemeljena. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se drevo (ki je povzročilo poškodbo) nahaja na parc. št. 3191 k. o. X, ki je v upravljanju družbe DARS, medtem ko pešpot poteka po parceli 1193/1 k. o. X, ki je v lasti toženke, saj navedena ugotovitev sodišča prve stopnje jasno izhaja iz 8. in tudi 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene pravne podlage (razen 66. člena Zakona o cestah ZCes-1), na kateri temelji odškodninska odgovornost toženke, ne drži. Iz razlogov sodbe namreč jasno izhaja podlaga odškodninske odgovornosti toženke, ki temelji na 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Protipravno ravnanje toženke, ki je v opustitvi dolžnostnega ravnanja vzdrževanja pešpoti, ker slednja kot lastnica ni poskrbela za odstranitev vej, ki so segale v zračni prostor pešpoti (za kar bi morala na podlagi 66. člena Zakona o cestah zaprositi za soglasje Direkcije) je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na lastninskopravnih upravičenjih in dolžnostih lastnika (13. točka obrazložitve). Lastnika namreč na podlagi določila 12. člena SPZ pri izvrševanju lastninske pravice zavezuje in omejuje načelo neminem laedere, po katerem mora svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da ne povzroča drugim škode. Ker torej dolžnost toženke vzdrževati javno pešpot izhaja že njenih iz splošnih lastninskopravnih upravičenj, ne drži pritožbeni očitek, da bi bila toženka dolžna veje, ki segajo v njen prostor (na pešpot), odstraniti zgolj, če bi pešpot predstavljala javno prometno površino, niti ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije. Posledično je sodišče prve stopnje kot nerelevantne zavrnilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z Odlokom o zelenih javnih površinah in Odlokom o načinu opravljanja rednega vzdrževanja, saj je, kot že rečeno, odgovornost toženke utemeljena že na splošnih lastninskopravnih upravičenjih toženke kot lastnice nepremičnine (12. člen SPZ). Ker so se tako navedene trditve izkazale kot odvečne v zvezi s presojo opustitvenega ravnanja toženke, pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravno podlago toženkine subjektivne odgovornosti navedlo (131. člen OZ), ne drži očitek pritožbe, da sodba sodišča prve o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika neupravičeno priznalo nagrado za vložitev pritožbe zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka s strani toženke v višini 300 točk (tretji odstavek Tarifne številke 38 Odvetniške Tarife), ni utemeljen. Z omenjeno vlogo z dne 21. 10.2014 (A11), s katero se je tožnik zoper zavrnitev zahtevka s strani toženke (A10) pritožil, je tožnik namreč postavljeni zahtevek tudi dodatno dopolnil in predložil še dodatna dokazila, pri čemer je tudi toženka v zavrnitvi zahtevka (A10) tožniku izrecno navedla, na katero opravilno številko naj se pri svojem odgovoru sklicuje. Omenjene vloge toženka v nadaljevanju ni zavrgla kot nedovoljene pritožbe, ampak je nanjo podala vsebinski odgovor v prilogi A12. Zato je sodišče prve stopnje vlogo tožnika v prilogi A11 upravičeno štelo kot pritožbo zoper zavrnitev zahtevka in pooblaščencu tožnika zanjo priznalo tudi nagrado skladno s tretjo točko Tarifne številke 38 Odvetniške Tarife.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): ki je v zadevi kot pristojno višje sodišče odločalo na podlagi sklepa VS RS Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016