Jedro

Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira. Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati 772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 732,00 EUR od 25. 5. 2019 dalje in od zneska 40,00 EUR od 28. 2. 2020 dalje, v II. točki izreka zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 40,00 EUR od 16. 1. 2019 do 27. 2. 2020, v III. točki izreka pa toženki naložilo še povrnitev 109,59 EUR stroškov postopka.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni sodbo prve stopnje na način, da zavrne tožbeni zahtevek tožnice v celoti, toženki pa prizna vse pravdne in pritožbene stroške ter jih naloži v plačilo tožnici oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pravnega razmerja (prevozne pogodbe) med odstopnico in toženko, iz katerega izvira vtoževani račun št. 0541-2019 v višini 732,00 EUR in zapadlostjo 24. 5. 2019. Nadalje je ugotovilo, da sta odstopnica terjatve in tožnica kot prevzemnica 19. 11. 2019 sklenili pogodbo o odstopu terjatve, katere predmet je bila terjatev po zgoraj navedenem računu. Ugotovilo je, da je tožnica toženki obvestilo o odstopu terjatve vročala preko elektronske pošte in priporočeno po pošti. Toženka priporočene pošiljke ni dvignila. Tožnica je 10. 2. 2020 vložila predlog za izvršbo z opisom prevzete terjatve, kateremu je toženka 5. 3. 2020 ugovarjala, nakar je toženka 11. 6. 2020 izvršila plačilo v korist odstopnice terjatve.

7. Med strankama je sporno, ali je bila toženka (pravočasno) obveščena o odstopu terjatve.

8. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bila toženka pred plačilom terjatve odstopnici seznanjena z odstopom, zaradi česar vtoževana terjatev s plačilom odstopnici ni prenehala. Tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov izterjave v znesku 40,00 EUR pa je ugodilo na podlagi ugotovitve o zamudi pri plačilu.

9. Tudi pritožbeno ni sporno, da je odstopnica terjatev po zgoraj navedenem računu odstopila tožnici in je na podlagi prvega odstavka 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prešla na tožnico, ki ima proti toženki enake pravice, kot jih je imela do odstopa odstopnica (prvi odstavek 421. člena OZ).

10. Po prvem odstavku 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu pa je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ).

11. Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira.1 Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.2

12. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago. Tožnica v svoji dopolnitvi tožbe ni podala navedb samo glede pošiljanja obvestila o prevzemu terjatve in spremembi upnika ter pošiljanju opomina pred izvršbo. Podala je tudi navedbe o vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z 10. 2. 2020, izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in o tem, da je toženka podala ugovor zoper ta sklep. Ta dejstva, ob upoštevanju vsebine predloga za izvršbo, kjer je pod oznako zahtevka jasno navedeno, da gre za račun, ki ga je izdala odstopnica, omogočajo sklepanje, da je bila toženka seznanjena z odstopom najkasneje s prejemom predloga za izvršbo in sklepa. Iz tožničinih trditev izhaja ne samo, da je toženka predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sklep o izvršbi prejela, pač pa tudi, da je morala biti seznanjena z njuno vsebino, saj je zoper sklep vložila ugovor. Ne gre torej zgolj za domnevanje o vednosti tožnice, pač pa za vednost, ki temelji na zgoraj navedenih dejstvih ter na izkustvenih pravilih in pravilih logičnega mišljenja. Tovrstna pravila niso dejstva in niso predmet trditvenega bremena.3 Tudi pravila materialnega prava o trditvenem in dokaznem bremenu niso bila napačno uporabljena, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o spregledu stališč pravne teorije, da je treba vedenje dokazati. Dejanske ugotovitve, da je bila toženka seznanjena z odstopom terjatve, pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati.

13. Ker predlogu za izvršbo ni bila priložena pogodba o odstopu, je bilo za presojo zahtevka v okvirih dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, relevantno še, ali je toženki mogoče očitati, da je pri izpolnitvi odstopnici glede na okoliščine konkretnega primera ravnala s premajhno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da gre pri vprašanju skrbnosti za pravni standard. Njegova vsebina se nanaša na vprašanje materialnega prava, zato zanj ne velja razpravno načelo in pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu, pač pa zanj velja načelo, da sodišče pozna pravo (iura novit curia). Razpravno načelo velja za to, kakšne so okoliščine konkretnega primera (to nato omogoča sklepanje o tem, kakšen naj bi ta standard v primerih, kot je konkretni, bil) in kakšno je bilo ravnanje toženke. Tovrstne trditve je tožnica podala. Pravna posledica, ki sledi iz (nesporne ali dokazane) trditve, pa je pravna presoja, za katero ne velja razpravno načelo.

14. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravni standard skrbnosti pravilno uporabilo. Mogoče je soglašati s toženko, da v običajnih okoliščinah skrbnost od dolžnikov ne zahteva, da pred vsakim plačilom dolga preverijo pri upniku, ali je bila terjatev mogoče odstopljena, vendar okoliščine tega primera niso takšne. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil v konkretnem primeru izdan sklep o izvršbi, na katerem je kot upnica navedena tožnica, pri oznaki zahtevka pa je jasno označeno, da gre za terjatev po računu odstopnice. Predlog za izvršbo (vložen 10. 2. 2020) in sklep o izvršbi sta bila toženki vročena 27. 2. 2020, kar je kasneje od 4. 2. 2020, ko je toženki odstopnica poslala izpisek odprtih postavk, na katerega se sklicuje pritožnica. Ne glede na to je toženka 11. 6. 2020 dolg po navedenem računu plačala odstopnici. V okoliščinah konkretnega primera, ko je prevzemnica terjatve (tožnica) zoper dolžnico (toženko) že začela sodni postopek za uveljavitev te terjatve in je bil ta začet kasneje, kot pa je datum listine, ki jo je dolžnici posredovala odstopnica, in je na vlogi, ki je podlaga za začetek tega postopka, tudi jasno navedeno, da gre za terjatev po računu odstopnice, bi toženka pred plačilom te terjatve odstopnici, pri njej morala opraviti poizvedbe o dejstvih iz predloga. Pritožnica pa je ravno nasprotno, po tem, ko je prejela sklep o izvršbi, ki mu je ugovarjala, izpolnila odstopnici. Zaradi tega po določbi drugega odstavka 419. člena OZ z izpolnitvijo odstopnici njena obveznost do prevzemnice ni prenehala.

15. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri tem ne gre za uporabo 6. člena OZ namesto drugega odstavka 419. člena OZ, pač pa za uporabo slednjega. Pri njegovi uporabi je sodišče prve stopnje (pravilno) upoštevalo načelo skrbnosti, ki ga sicer določa 6. člen OZ. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prestopilo meja jezikovne razlage, niti ni odstopilo od stališč sodne prakse in pravne teorije, prav tako pa tudi ni zavrnilo pravnih stališč, o katerih bi si bili pravdni stranki enotni.

16. V poglavje o temeljnih načelih spada določba 6. člena OZ, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). Uporaba splošnih načel OZ pri presoji pravilnosti izpolnitve ne more biti nepredvidljiva. Nenazadnje pa na uporabo tega načela odkazujejo tudi stališča pravne teorije.4 Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da se je na isto delo (le eno stran pred tem, pa vendar v okviru komentarja istega člena) sklicevala tudi toženka v svojem odgovoru na tožbo (gl. list. št. 40). Uporaba tega načela za toženko v konkretnih okoliščinah torej ni mogla biti nepredvidljiva, zato tudi ni bilo potrebe po materialnem procesnem vodstvu. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki o sodbi presenečenja in o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo stroškov izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1). Tožnica s prevzemom terjatve ni postala zgolj izterjevalka te terjatve, kot to pritožbeno navaja pritožnica, pač pa je postala (nova) upnica. Po prvem odstavku 14. člena ZPreZP-1 za pridobitev pravice do nadomestila stroškov izterjave, ki po drugem odstavku istega člena znašajo 40,00 EUR, zadostuje nastanek dolžnikove zamude.5 Pri terjatvi za nadomestilo stroškov izterjave gre torej za stransko terjatev, saj je glede nastanka odvisna od obstoja glavne terjatve. Če namreč denarna terjatev po pogodbi, ki ustreza pogojem iz prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1, v trenutku, ki je določen za njeno zapadlost, ne obstoji, tudi terjatev za povračilo stroškov izterjave po 14. členu ZPreZP-1 ne more nastati. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je račun št. 0541-2019, ki se nanaša na storitev prevoza po prevozni pogodbi med odstopnico in toženko, kar ustreza pogojem iz prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1, zapadel 24. 5. 2019, medtem ko je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena 19. 11. 2019. Ker je ta terjatev takrat že nastala, je po prvem odstavku 418. člena OZ kot stranska terjatev prešla na tožnico. V konkretnem primeru se tako vprašanje, ali je ZPreZP-1 sicer možno uporabiti tudi za tožnico, za odločitev izkaže kot nerelevantno.

18. Pritožnica je odločitvi o stroških nasprotovala samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.6 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo toženke in izpodbijano sodbo potrdilo.

20. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. M. Juhart v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 585. 2 Prav tam. 3 Prim. Prim. J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 356. 4 Prim. M. Juhart v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 585. 5 Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1101/2016 z dne 11. 10. 2016. 6 Prim sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.